Mlad novinar na intervju prikoraka poln navdušenja in strahu. Mlado lice in iskrive oči, ki pričajo o nikakršni neizkušenosti - ter so izven službenega okolja največkrat dojeti kot prednost - ga pogosto zavirajo pri tem, da bi pred sogovorcem nastopil kredibilno in suvereno. Tudi mala mera izkušenj ni voda na njegov mlin.
Če se kot mlad novinar srečaš s sogovorcem, ki v določenem poslu jadra že leta in leta, se rado zgodi, da ima ta človek občutek, da s teboj ne bo "težav" - da se bodo vprašanja v prvi vrsti nanašala na osnove, da se ne boš "obešal" na tisto, kar je skrito a ključno, da skratka nisi sposoben biti novinarska sitnoba, ki gnjavi in gnjavi in piše najprodornejše prispevke.
Dogaja se tudi, da sogovorci mislijo, da nas lahko z malo priliznjenosti preobrazijo v zastonj promotorje ter da bomo zanje pisali reklame. Opisanemu se hitro priključi določena mera podcenjevanja, ki se sprva odrazi v tikanju (četudi ti vztrajno vikaš), trepljanju pa ramenih, nazivanju s "punca" in "fant", naposled pa tudi v tem, da te sogovornik ne dojema kot intelektualno enakovrednega.
To sem izkusila že večkrat in vedno zaboli.
Zdaj pa k besedam profesorja s fakultete, ki me vedno znova rešijo. V prvi vrsti moraš biti novinar tiste vrste, ki se na intervju dobro pripravi. Temo moraš dobro raziskati, da si v njej suveren, vprašanja pa si vsaj približno zabeležiti, da se med formulacijo "na terenu” ne zapletaš. Na taki podlagi bo podcenjevanje - če bo prišlo, bodisi namerno bodisi nenamerno - tvoja prednost. Spraševal boš lahko tudi težka vprašanja, na katera sogovorec morebiti ne bo pripravljen oz. se bo odzival "jebivetrsko", pretirano sproščeno (saj po njegovem mnenju itak nisi sposoben sproducirati kaj zelo konkretnega). Že s svojo pojavo in mladostniško neobremenjenostjo boš dosegel, da se bodo porušili zidovi najstva, od tega, kar sogovorec dejansko ve in je, pa se bo razkrila samo sredica (torej čista resnica). Dajmo še prispodobo iz živalskega sveta: plenil boš izza hrbta - sogovorec ti je hrbet namreč nastavil namenoma. Ali drugače: nastavil ti ga je zaradi lastnega občutka večvrednosti.
Sčasoma naj bi se vsak novinec (tudi mlad novinar) utrdil. Medtem ko strumno koraka na intervju se mu dlani več ne potijo, nervoza pa se postopoma preobrazi v prijetno pričakovanje. Seveda se je vredno izogniti nerealnim upom - gotovo te določeni ljudje in delovne situacije iztirijo tudi takrat, ko neko delo opravljaš že desetletja. Vendar pa se sprašujem, ali me bo kdaj nehalo boleti, da z določenimi sogovorci ne morem vzpostaviti dialoga, kot bi si ga želela. Pa naj bo razlog podcenjevanje ali pa kaj drugega. Ne govorim o prijateljski naklonjenosti, ki v delovnem okolju ni obvezna, temveč le o golem medsebojnem spoštovanju, ki se odraža tudi v spoštovanju integritete poklica.
Kolegi mi rečejo, da se z vsemi pač ne moreš ujeti, da določene sogovornike pokličeš za izjavo in da ni tvoja naloga, da jih - preden preideš k bistvu - povprašaš, kako se držijo in ali so letos že kaj dopustovali. Da je tvoja naloga torej zgolj vzeti izjavo in jo predati bralcem. Prav tako ni tvoja dolžnost s sogovornikom debatirati o tem, zakaj določenih izjav, ki jih je dal, ne boš umikal oz. jih preoblikoval po njegovi naknadni volji.
Strinjam se, da svojega dela, če je tehtno in odgovorno, ne rabimo upravičevati. A jaz se nadaljnji argumentaciji in močni želji po uravnavanju medsebojnih odnosov ne morem izogniti. Konflikti mi ne dajo spati.
Šele pred kratkim sem ugotovila, zakaj je zame to tako pomembno: novinarsko delo je nenehno vstopanje v odnose. Nikakor ne gre le za tipkanje in za nekakšno pobiranje izjav, ki meji na pobiranje gob (v gozdu lahko, vsaj po mojih izkušnjah, namreč izklopiš možgane in se popolnoma prepustiš). Novinarstvo zahteva, da se vsakič znova, pa četudi gre za triminutni pogovor, trudiš, da s tistim, ki je pred tabo ali na drugi strani telefonske zveze, vstopiš v vsaj bežno razmerje. Le tako lahko od sogovornika - pa naj gre za navadnega državljana ali osebo na položaju - dobiš tisto, kar bralci potrebujejo.
Iz konfliktih debat sicer lahko iztržiš ekskluziven naslov. A poglobljenost se zgodi le v odnosu.
Prijaznost ne sme nadvladati kritičnosti, strogosti ter ključnim in celo neprijetnim vprašanjem. Vendar se da tudi slednja postavljati na način, ki je konstruktiven. Iz mladih službenih let si ne bi želela odnesti občutka, da me ljudje podcenjujejo; to, da poleg mene nimajo občutka, da jih želim zafrkniti iz čiste žlehtnobe (ker to dejansko ni novinarjev namen!), pa je po drugi strani tisto, kar želim obdržati.
Le po taki poti lahko domov prineseš najboljši izplen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
