Ni presenetljivo, da je vlada - po vzoru Avstrije in Češke - ob izbruhu zadnjih sovražnosti med Gazo in Tel Avivom na svoj sedež izobesila izraelsko zastavo v znak podpore Izraelu. Slovenija ne priznava Palestine kot samostojne, neodvisne države in je tudi ni na tem vlaku devetih držav članic EU, ki jo priznavajo. Pa tudi Hamas velja v uniji do nadaljnjega za teroristično organizacijo.

Pa vendar je bila ta gesta nenavadna. Zakaj in od kdaj se pregovorno previdna, zadržana Slovenija demonstrativno postavlja na določeno stran v težko rešljivih ali nerešljivih mednarodnih konfliktih?

Kefija

Tisti v desničarskem trendu bi dandanes rekli, da so nas nekoč - ali morda celo od nekdaj - načrtno indoktrinirali v zunanjepolitičnem prepričanju, da je Izrael samopašna militaristična država.

Averzija ali vsaj skepsa do Izraela je bila tako rekoč osebna in intimna stvar. Izraelske predsednice vlade Golde Meir se spomnim kot čudaške matrone - tako kot po drugi strani Indire Gandhi kot prijazne tete, če smo že pri ženskih kvotah -, obrambnega ministra Moša Dajana z zaplato čez oko pa kot strašljivega gusarja. Edini normalni izraelski politik je bil spravljivi, miroljubni Jicak Rabin, ki je bil Kučanov prijatelj in je tipično umrl od atentatorjeve krogle. Njegov morilec je bil desničarski ekstremist, ki ni hotel sprejeti izraelsko-palestinskega mirovnega sporazuma, sklenjenega v Oslu. Zanj je Rabin (skupaj s Šimonom Peresom in Jaserjem Arafatom) dobil Nobelovo nagrado za mir. Pred njim jo je dobil že Menahem Begin (skupaj z Anvarjem el Sadatom) za Camp David.

Jaser Arafat pa je bil seveda v redu. Sam sicer ne bi nosil kefije, ker se mi le zdi premočen fashion statement, jo pa sprejemam kot legitimen element urbane zahodne kulture.

Populistična nova desnica

Dobro je vedeti, da je bila Jugoslavija sprva naklonjena Izraelu in ga po ustanovitvi leta 1948 tudi takoj priznala. Formalne diplomatske odnose z Izraelom smo neuvrščenim in Naserju na ljubo prekinili šele po šestdnevni vojni leta 1967. Res pa je, da je gospodarska in kulturna izmenjava med državama skoraj nemoteno tekla naprej.

Nenadna naklonjenost Izraelu izvira iz dveh, treh razlogov. Prvič, prosionistična drža se krepi na račun upadanja simpatiziranja z arabstvom, ki je po svoji strani posledica radikalizacije islama in mednarodnega terorizma.

Po svoje pa je naklonjenost Izraelu tudi izgovor in opravičilo za antisemitizem. Populistična nova desnica z domnevno človeškim obrazom uteleša to ambivalentnost judovstva, ki je kot preganjano, osovraženo in nazadnje tudi masovno in načrtno eksterminirano ljudstvo po eni strani preživelo najhujše strahote človeštva, po drugi pa so se kot nacija vrnili s spretno trženo prtljago sionizma in holokavsta v svojo kao obljubljeno deželo in meni nič, tebi nič od tam začeli preganjati, razseljevati Arabce.

Mednarodna kabala

Zanikanje holokavsta ni uradno stališče slovenske vlade, to je že treba reči. Pri današnjih holokavstnih referencah desničarje moti samo to, da so nauke in opomine velike morije najbolj posvojili tako imenovani kulturni marksisti in levičarji in iz tega naredili enega od temeljnih zgodovinskih opominov klasične liberalne demokracije. Najbolj ortodoksni v tem vidijo mednarodno kabalo na skoraj vsa področja razvejanega židovskega lobija.

Zato vlada iz previdnosti, da ji ne bi kdo očital antisemitizma, za vsak primer podpira Izrael z izobešanjem zastav in za dobro vago tudi z opominjanjem lokalne muslimanske skupnosti, da s podporo Palestincem v bistvu podpira mednarodni terorizem.

Postranske škode in koristi

Vlade ne bi prav nič stalo, če bi v aktualnem izraelsko-palestinskem obstreljevanju zavzela tih in nevtralen, simbolično sredinski položaj. Izraelska zastava na Gregorčičevi je v bistvu signal nekomu drugemu, ne Izraelu. To je signal državam, kot sta Avstrija in Češka - pa tudi drugim višegrajcem, najbrž -, da smo zraven.

Slovenija bo v mednarodnem merilu zagotovo imela več koristi od načelnega odobravanja naštetih držav kot pa od Izraela samega. Po drugi strani pa verjetno tudi eventualna škoda - s strani tistih, ki se jim ta gesta zdi pretirana - ne bo zelo velika, če sploh bo kakšna.