Na začetku sva debatirala o spominih in tem, kaj nam ostane. In sva se strinjala, da je tisto, kar je v spremni besedi o tem napisala Jerneja Ferlež, zelo sprejemljivo. Da torej spomin ni nikoli ponovitev prvotnega, avtentičnega občutka, ampak je njegovo podoživljanje skozi vsakokrat nov kontekst, zaznamovan z našimi nakopičenimi izkušnjami.
"Verjetno so naši možgani tako nastavljeni, da mnogo raje na plano izbezajo lepe spomine in tudi v tistih malo manj lepih stvareh poskušajo najti kaj pozitivnega," je dejal Vid Kmetič, avtor knjige Mi, otroci socializma z našega dvorišča, v kateri opisuje svoja sedemdeseta in osemdeseta leta v Mariboru. "Z daljše časovne distance tudi na primer razhod s punco dobrih trideset let kasneje deluje dokaj simpatično," se nasmehne, "pa čeprav je takrat, ko je človek dobil kajlo, prekleto bolelo."
Ni zgodovinar, a ga preteklost zanima, predvsem lokalna, majhne zgodbe. Po študiju matematike in fizike je prešel k arheologiji, k izkopavanjem; pravi, da je čisto po naključju neko poletje šel na počitniško delo za štirinajst dni in to se je raztegnilo na osemnajst let. Zdaj se ukvarja z lokalno mariborsko zgodovino, pri Rajzefibru je odgovoren za razvijanje novih produktov kreativnega turizma in piše o arheologiji mariborskega vsakdana.
Živeli smo v sistemu, kjer je veljalo, da se je, kot je rekel Tito, treba znajti. In res so se mnogi znašli, sicer ne bi preživeli neumnih in škodljivih političnih in ekonomskih ukrepov oblasti in tudi, v Mariboru po drugi vojni še posebno, okorelega in trdega ravnanja nosilcev oblasti.
Pravzaprav je bog rekel, znajdi se, ampak če si sposodim besede Partljičevega Vanča: Boga ni, jebemu boga, smo ga pač nadomestili z maršalom. Da bi se spomnil političnih in ekonomskih ukrepov, ko je še živel Tito, sem morda nekoliko premlad, mulcu v osnovni šoli je običajno za to vseeno in gre kar mimo njega, se pa dobro spomnim nebuloz, ki smo jih bili deležni po letu 1980, ko smo se šli stabilizacije, tudi redukcij, pomanjkanja kave, pralnega praška, banan, čokolade in goriva, par-nepar sistema, kupovanja na čeke, švercanja čez mejo, depozita, rezanja štirih ničel in zamrznitve tečaja dinarja. Ko gledam nazaj, na tista osemdeseta, si ne morem kaj, da ne bi čutil celo neko določeno mero spoštovanja do takratnih oblasti. Za izmisliti si vse to mora imeti človek sila dobro domišljijo. Ampak kot sva ugotovila prej, tudi v slabem iščemo dobro in danes se mi zdijo vse tiste nebuloze pravzaprav zabavne, še bolj se mi zdijo zabavni načini socialističnega delovnega človeka, kako vse to obrniti sebi v prid.

Grad na Piramidi bi bil krona mesta

Grad na Piramidi, ki bi mestu dal poseben pečat, je zgorel, ker je vanj udarila strela. Ko ste zdaj odkopali temelje, priložnosti za to, da bi postala mestna znamenitost, krona mesta, tudi, zgleda, ne bo izkoristilo.
S Piramido imam odnos ljubi - sovraži. Trenutno imava tihi teden. Sodeloval sem pri arheoloških izkopavanjih v letih 2010 in 2011, v letu EPK smo izkopavanja predstavili na razstavi, dve leti kasneje, ob 850. obletnici prve omembe gradu, pripravili še eno razstavo, sodeloval sem tudi pri knjigi, ki je izšla pri Umetniškem kabinetu Primoža Premzla. Nekaj časa je kazalo, da se bo zadeva premaknila in da bomo znali izkoristiti dano, a se je zataknilo, izgubilo med dobrimi nameni in interesi ter nezainteresiranostjo. Lani smo z Rajzefibrom v okviru Festivala sprehodov pripravili okroglo mizo, kjer so bili zbrani vsi, ki so kakorkoli povezani s tem gričem in njegovo prihodnostjo. Letos bomo najverjetneje zadevo ponovili in tako preverili, ali se je od lanskega leta kaj spremenilo. Vem, da se pred kratkim nekaj je, veliko po zaslugi učencev osnovne šole Draga Kobala in njihovih zagnanih mentoric, ki so na poti do vrha Piramide postavili točke s QR-kodami z osnovnimi informacijami.
Opis tega, kako so ljudje živeli, je seveda najboljši opis nekega časa. Velika zgodovina na to seveda rada pozabi.
Na srečo smo imeli in še vedno imamo v Mariboru kar nekaj ljudi, ki verno zbirajo te zgodbe in pišejo o mestu. V okviru Festivala sprehodov smo imeli lani tudi okroglo mizo z naslovom Maribor v literaturi in ugotovili smo, da verjetno v Sloveniji ni mesta, ki bi nastopalo v toliko literarnih delih. Očitno nekaj je v tem mestu, da privlači, nekaj ima, da se splača pisati o njem.

Prepovedana zelenica in idol Marlon

Vaše otroštvo so zaznamovali veliki bloki in njihova dvorišča. Dvorišča med bloki ob Cesti proletarskih brigad, Betnavski cesti in Ljubljanski ulici, kjer ste "kičkali", igrali nogomet, bili indijanci, igrali hokej in se igrali druge igrice. V času, ko smo otroci bili več zunaj kot v stanovanjih. To je povsem drugače kot danes, kajne?
Seveda je drugače, ampak vsaka generacija ima svoja pravila druženja. Mi smo pač imeli dvorišča, verjetno zaradi tega, ker pač drugega ni bilo, da bi pa mulci in mule sedeli doma v svoji sobi, si seveda ne znam predstavljati. Na dvoriščih tudi ni bilo kaj preveč izbire, kovinska igrala vprašljive varnosti, peskovnik, stojalo za stepanje preprog, vedno prepovedana zaplata trave, to je bilo v glavnem to. Smo pa znali iz tega potegniti maksimum. Kako sva že prej rekla? Bog je rekel, znajdi se. Nikakor pa nočem bentiti nad današnjo mladino, pravzaprav bi bilo čudno in tudi narobe, če bi se družili na način, kot smo to počeli pred skoraj pol stoletja.
Tako je bilo tudi z idoli, kot je bil motorist Marlon, ki je imel Lelo in kavasakija. Oboje je bilo navdušujoče, kajne? Kdo so še bili lokalni iz vašega otroštva in rane mladosti?
Če odštejem tiste heroje z domačega dvorišča, smo si pravzaprav svoje junake izbirali podobno, kot to počnejo mule in mulci danes, se pravi iz filmskega, glasbenega in športnega sveta. Vinetou, Sandokan, Bruce Lee, Prle, Tihi, Boško Buha, Mark Spitz, Pele, Beckenbauer, Džajić, Šurjak, Križaj, Norčič, Niki Lauda ter, zanimivo, tudi Beatli in Elvis. Ko to naštevam, opažam, da sem imel v glavnem junake in ne junakinje, v njih sem bil verjetno zaljubljen. Če bi to naštevala na primer kakšna Vida, bi bila slika po vsej verjetnosti zrcalna.

Pralni stroj, televizor in štedilnik so bili večni

Studenci so bili tudi vaš svet, pri dedku in babici v Sokolski 18 so bili, kot pišete, hrenovke z zenfom, mala žemlja, karbofix lepilo, gringo, flavoraid, kompoti, štaubcuker, štrudl, juha z rezanci. Smo tisto, kar jemo? Kaj od tega ali temu podobnega imate še zdaj radi?
Naloga babic in dedkov je vedno bila in vedno bo, da svoje vnuke in vnukinje razvajajo, in pri mojih ni bilo nič drugače. Kar se hrane tiče, sem bil kot otrok sila izbirčen, po mariborsko bi rekli temu špurav. Hrenovke mi je babica morala vedno olupiti, od kompotov sem najbolj maral breskovega, od tiste zaresne hrane sem preferiral babica meni: govejo juho z domačimi rezanci ter pohano teletino s pomfrijem in solato. Če res drži tisto, da smo to, kar jemo, potem sem bil jaz definitivno razvajen froc, in čeprav babice in dedka že dolgo ni več, mi je babica še danes zelo pri srcu. Očitno se topogledno nisem kaj dosti premaknil od časov na Sokolski.
Takrat se je v nasprotju z zdaj tudi zdelo, da bo vse večno. TVT, kjer je delal vaš dedek, še posebno.
Mogoče se je res marsikaj zdelo, da bo večno, a če to postavimo v kontekst današnje družbe in hiperprodukcije, takratna večnost ni bila nič nenavadnega. Takrat smo kupovali na primer pralni stroj, štedilnik ali televizijo za dvajset let, za evig, bi rekli. In pralni stroj, štedilnik in televizija so dvajset let tudi služili svojemu namenu. Danes se pokvarijo nekaj tednov po izteku garancije in se jih sploh ne splača popravljati, ker je ceneje kupiti nove. Spomnim se dedkove singerice, šivalnega stroja, ki ga je kupil še pred drugo svetovno vojno. Verjetno bi delal še danes. Kaj hočem povedati? Zdi se mi, da smo bili takrat večnosti vajeni, danes pa sodi bolj med znanstveno fantastiko.
Če bi bili takrat pametni, bi si posneli pripovedi dedkov in babic ali jih vsaj bolj natančno poslušali. To bi bil material za zgodovino družine, mesta in širše. Morda nismo hoteli podrobneje izvedeti, kako hudo jim je bilo, da tega nismo storili?
Moram povedati, da sem si v otroških letih od pripovedovanj babice in dedka kar precej zapomnil, nekaj lukenj sem zapolnil tudi z maminim spominom. Ja pa res, da mi je še kako žal, da ju takrat nisem poslušal še bolj pozorno, sploh zdaj, ko se z zgodbami mesta malo bolj ukvarjam. Ne, ne mislim, da jih nismo poslušali zavoljo tega, ker nismo hoteli bolj podrobno izvedeti o težkem življenju. Ko pridejo leta pubertete, pač zdravega najstnika preteklost ne zanima kaj dosti, predvsem pa je najpametnejši na svetu in je v glavnem vse brez zveze in bedno.

Nunčaki, fuzbal in punce

Koroška cesta z velikimi novimi bloki in osnovna šola Prežihovega Voranca sta v vaše otroštvo prinesli nove prijatelje, junake in leta tudi nove prednostne stvari. Znati igrati kitaro je bilo v času, ko bi mladostniki radi bili opaženi pri dekletih, neprecenljivo.
Na Koroško smo se preselili, ko so se začenjala moja najstniška leta, se pravi takrat, ko bolj kot nunčaki in fuzbal postanejo zanimive punce. In seveda se s tem spremenijo tudi načini in prostori druženja. Še vedno smo veliko časa preživeli na dvorišču, le da smo namesto fuzbala igrali kitare. Z igranjem kitare, pa četudi s še tako patetično slabo odigranim House of the rising sun, se je punce namreč dalo očarati veliko bolj kot pa s fantastično izvedenimi škarjicami pred nasprotnikovim golom. So se pa dvoriščem pridružile tudi mladinske sobe, kjer se je v mraku dalo plesati "mirne", sam pa sem veliko časa preživel tudi pri najboljšem prijatelju Venu. Pravzaprav sem tam skoraj stanoval.
Idoli so bili tudi drugi?
Seveda. Večkrat si rečem, da sem imel prekleto srečo svoja najstniška leta preživljati v osemdesetih letih, ko se je predvsem v Jugoslaviji delala fantastična glasba, ki nas je gnetla in oblikovala. Azra, Film, Električni orgazam, Idoli, Šarlo akrobata, Ekatarina Velika, tudi Videosex, Laibach, Lačni Franz, Skakafci, verjetno bi lahko našteval dolgo časa, mi pa je od vseh naštetih najbolj ostala v srcu Ekatarina Velika. Malo zaradi tega, ker sem jih imel čast spoznati, ko so bili pred koncertom na obisku pri Venu doma, malo tudi zato, ker se mi zdi, da EKV odkriješ kasneje še enkrat. Kot najstnik še nisem bil sposoben povsem dojemati njihovih pesmi, to pride leta za tabo. Od tujih glasbenikov je bil definitivno prvi Prince.

Maribor ima lepo prihodnost

V samostojni Sloveniji so padli mariborski industrijski giganti, pomembni za socialno sliko mesta. Kje smo zdaj? In kaj narediti?
Verjetno nas je tudi zaradi tega, ker smo mislili, da so vsi ti industrijski velikani večni, njihov propad še bolj šokiral. Vsekakor pa je Maribor s propadom industrije padel tako zelo, da se še do danes ni čisto pobral. Zdi se mi, da se vse od takrat mesto išče, da ne vemo čisto točno, kaj bi sami s sabo. Prej smo bili industrijsko mesto in smo bili s tem zadovoljni in na to ponosni. Potem so šle tovarne k vragu in malo smo se te delavske preteklosti začeli celo sramovati. Zdaj se malo hočemo iti kulture in turizma, potem vidimo rešitev v kitajskih baterijah, v lakirnici in neslutenih možnostih mariborskega letališča. Zdi se mi, da smo malo v leru, medtem pa je veliko Mariborčanov svoj kaj zdaj že našlo v sosednji Avstriji.