(INTERVJU) Gordana Njenjić, babica: Ne obstaja bolj čudežna tekočina, kot je materino mleko

Mamice, a se morda spomnite babice, ki je vašemu otroku pomagala na svet? V porodni sobi je običajno veliko dogajanja, adrenalina, vznesenosti in negotovosti. Prisotni so bolečina, strah, sreča in še veliko drugih čustev. Ob vsem tem se ženske redko spomnijo babice, ki jih je porodila. O tem in še veliko drugih temah smo se ob 270-letnici babištva na Slovenskem pogovarjali z babico Gordano Njenjić, ki je prisostvovala pri več kot 4000 porodih. Čeprav v porodni sobi ne dela že več kot 20 let, se z žarom v očeh spominja, kako je, ko v roke primeš novorojenčka. In pravi, da je bilo tudi zanjo vedno čustveno.

Ko sva se dogovarjali za pogovor, ste v šali vprašali, ali sem se na vas obrnila zato, ker ste najstarejši. Ampak zelo verjetno je, da si nosečnica želi starejšo babico. Je res?

Res tako rečejo, da štejejo izkušnje in modrost. A nikakor ne smemo podcenjevati mladih punc, ki so zlata vredne in gredo v korak z znanjem. Res so nekatere zelo mlade, tudi na videz, ampak ne mislite, da začnejo že prvi dan delati samostojno. Pravimo, da se prava babica naredi v treh do petih letih, ko pri sebi čuti samozavest in suverenost. Čeprav imajo v času šolanja za seboj 40 porodov, včasih so jih imele celo 50, veliko ginekoloških pregledov in drugih posegov, se lahko pojavi dvom ali strah, seveda. Še vedno potrebuješ nekoga, da potrdi tvoje domneve, a si prav zatipala ustje, a si prav ugotovila stopnjo poteka poroda ... Naš kodeks etike veleva, da moraš svojega naslednika naučiti vsega. Me starejše kolegice kot mentorice tudi kasneje še vedno nekako "zadaj" opazujemo, kako gre mlajšim kolegicam, čeprav imamo svoje nosečnice. Na srečo pa so tudi one odgovorne in pogumne, da se obrnejo k nam starejšim z vprašanji. Vseeno, kljub temu da so mlade, dobro obvladajo svoje delo.

Kako se spomnite svojega obdobja mlade babice?

Uh, bile smo entuziastične, imele smo veliko idej za napredek oziroma spremembe v samem porodništvu. Recimo uvedba poroda sede, poroda v tišini ali temi ... Veliko teh idej smo tudi preizkusili, na koncu tudi izluščili najboljše. Na primer, ko smo preizkušali porod v tišini, so bile ženske celo prestrašene, če je kaj narobe. Toliko o tem ... (Smeh.)

"Pomagaj mi, prosim, hudo je"

Zakaj se torej veliko mamic ne spomni babice, ki jih je porodila, kot vi pravite?

Mislim, da je več razlogov, eden je tudi ta, da že pridejo v porodnišnico v času popadkov. Takrat predihavajo bolečino, so na adrenalinu, skratka ženska je v svojem stanju in razmišlja le "pomagaj mi, prosim, hudo je". Vsaka bi rada čim prej rodila in ne zmore dati pozornosti na babico. Kaj šele si zapomniti ime, ko se babica predstavi. Potem mine tistih nekaj porodnih ur, sledijo tri ure počitka in preseli se na oddelek. Če je vse, kot mora biti, gre čez tri dni domov. So pa tudi tiste porodnice, ki se vseeno spomnijo svoje babice.

Že naziv babica predstavlja toplino in varnost. Če bi vas nosečnica spoznala že prej, bi prišla na porod verjetno tudi bolj suverena. Zakaj je to neizvedljivo?

Da, dobro bi bilo, če bi bila z nosečnico le ena babica, da bi se že prej spoznali in bi bila prisotna od začetka do konca poroda. Tudi me smo si to želele, a je kaj takšnega neizvedljivo. Zakon o delovnih razmerjih določa, da ko oddelaš svoje delovne ure, obvezno potrebuješ najmanj dvanajst ur počitka. Ker porodi trajajo različno dolgo, se ne začnejo točno ob določenem času in tudi dan poroda ni vedno načrtovan, se delavnika babice ne da prilagoditi nosečnici. Medtem je v uradnem listu zapisano, da babica vodi pet samostojnih pregledov v nosečnosti. Z babico se namreč ženske veliko bolj sproščeno, bolj neposredno pogovarjajo kot z zdravnikom. Narejena je tudi klinična pot poroda brez tveganja oziroma z nizkim tveganjem, a žal te stvari nekako ne zaživijo širše. Veliko je faktorjev, ki vplivajo na to. Sicer pa v porodnišnicah ponujajo nosečnicam več različnih možnosti pogovorov in priprav pred porodom. Obstajajo tudi možnosti pogovora z babicami iz porodne sobe. Seveda pa ni nujno, da bo prav ta babica prisotna pri konkretnem porodu in gre za bolj splošen pogovor oziroma svetovanje. Konec koncev vse delamo enako in vsem nam je v interesu, da sta mama in otrok v redu.

Babica, ki ni razumela babice

Danes pridejo številne nosečnice na porod pripravljene s porodnim načrtom. Prepričane, da točno vedo, kaj jih čaka in kako naj bi bi porod potekal.

Občutek imam, da danes že vsakdo misli, da lahko žensko pripravi na porod. A porod ni kot zdravstvena vzgoja. Tudi vsi zdravstveni delavci niso usposobljeni za pripravo na porod. Ne gre za vzgajanje, za učenje kot o čiščenju zob ali kako krepiti zdravje. To je trenutek enega dneva, na katerega se je treba temeljito pripraviti. Že če nisi sam nikoli rodil ali nimaš dovolj izkušenj, težko odgovoriš na nekatera vprašanja. Pripraviti pa se je treba tudi na poporodno obdobje in še marsikaj drugega nam ta veseli dogodek prinese.

Tudi vi ste bili babica, preden ste prvič rodili, kajne?

Da, res. In šele takrat sem razumela nekatere stvari. Še več, celo obžalovala sem, kako včasih nisem razumela žensk med porodom, ko niso sledile mojim navodilom. A ko sem bila sama na porodni postelji, kar nisem hotela pritiskati na ukaz svoje babice ... (Smeh.)

Omenili ste, da se premalo govori o poporodnem obdobju.

To je precej zanemarjeno področje s strani nosečnic; tudi danes, ko vodim šolo za starše, vidim, da bodočih staršev poporodno obdobje niti ne zanima. Moram jih celo opozarjati, naj si vzamejo čas in poslušajo predavanje o poporodnem obdobju. Veste, porod traja pet, šest ur, morda tudi več, in je konec. Za tem pa sledi morda še veliko bolj naporno dogajanje. Spremembe na telesu, dojenje, podre se hormonski sistem, maternica se krči ... Sledi strah ob ravnanju z otrokom - kako ga pravilno prijeti, kako dojiti, dovolj nahraniti, a spi, a še diha ... Vse to žensko izčrpa. Ni malo poporodnih depresij.

Prav tako ni malo mitov in zato težav z dojenjem novorojenčkov.

Res je dojenje nekaj naravnega, a še vedno ne gre za princip "pristaviš-odstaviš", kot nekateri zmotno mislijo. To je proces, ki mora potekati po določenih korakih, sicer ni uspešno. Tudi jaz sem že slišala pikro izjavo: "Če sem končala fakulteto, bom pa tudi znala dojiti!" A eno z drugim nima zveze. Porodnice imajo nemalokrat težave z dojenjem, kriva je tudi kratka ležalna doba v porodnišnici, saj se včasih dojenje začne, šele ko matere pridejo domov. Prve tri dni, ko so pri nas, mleka skorajda še ni. Tudi zato si babice želimo, da bi bile vključene v patronažno varstvo, kar bi bilo v veliko pomoč pri vpeljevanju dojenja. Žal še vedno slišimo, da nekateri zdravstveni delavci ali celo zdravniki iz določenih razlogov odsvetujejo dojenje, ko res ne bi bilo treba - recimo ob jemanju antibiotikov. Ne vem, ali obstaja še kakšna tako čudovita čudežna tekočina, kot je materino mleko. Bogata z vsemi živimi celicami, hranili, ki jih otrok potrebuje za razvoj, izgradnjo odpornosti. Materino mleko se ves čas spreminja in prilagaja otroku, njegovi starosti, teži, celo letnemu času - poleti bolj odžeja, pozimi je bolj mastno. Res čudežno spremlja otrokove potrebe.

Imate občutek, da se tudi nekompetentne osebe vpletajo v vaše delo?

Danes se veliko govori tudi o ženskah, ki nosečnico spremljajo v obdobju pričakovanja otroka, med porodom, včasih tudi po njem. Velikokrat se zgodi, da te "laične ženske" sodijo o naših izkušnjah ali celo govorijo proti nam. Vse, kar smo me dognale skozi leta dela, raziskovanja, so povzele in se s tem predstavljajo. Soočamo se z njihovimi navodili nosečnicam, recimo kako ravnati s popkovino. Na spletu sem tudi zasledila "predavanje" ali bolje "vpitje" proti nam, kako imamo pretirano razsvetljene sobe in še veliko stvari, ki so bile v porodnišnici kmalu po drugi svetovni vojni in so danes čisto drugačne. Današnje babice smo hodile po znanje tudi po svetu. Samo od začetka moje kariere do danes se je toliko spremenilo ... Menim, da ni pošteno na tak način nabirati točk v našo škodo.

Preprosto moraš biti človek za to

Kdo je primeren za poklic babice?

Babica je profesija, ki je v bistvu zelo intimna. Smo eden redkih poklicev, za katerega je nujen telesni stik in ob delu presegamo pravila osebnega prostora. Pri nas je normalno, da podamo roko, pobožamo, objamemo. Tako nas tudi nosečnica ob prihodu v porodnišnico prime, se nasloni, skupaj dihamo, velikokrat nas tudi katera močno zagrabi med popadkom ... Skratka če ti to ni blizu, potem nisi za ta poklic. Tudi v porodni sobi se zelo hitro pokaže, katera babica bo osvojila tempo in adrenalin ali bo raje nadaljevala delo kje drugje. Preprosto moraš biti človek za to. Zase priznam, da sem potrebovala tudi adrenalin, zato je bilo jasno, da ali bom delala na reševalni postaji ali pa v porodni sobi. (Smeh.) A nismo vsi taki.

A tako intenzivno (tudi čustveno) delo izčrpa.

Res, tudi najlepši porod, ko gre vse po "regelcih", je naporen. Ene ženske imajo visok prag bolečine, druge zelo nizkega, zato jim poskušaš pomagati, jih voditi, ob tem pa sočustvuješ. Stres je tudi za nas.

Babica Gordana, pravijo da ste prava enciklopedija babištva v Sloveniji. Kaj torej se je dogajalo pred 270 leti?

Začelo se je formalno izobraževanje za babice pri nas, v Ljubljani se je odprla prva babiška šola. Nalog za to je izdala avstrijska cesarica Marija Terezija, zaradi velike umrljivosti novorojenčkov in žensk. Babiška šola je delovala tako, da so učenke prakso delale na terenu z izkušenimi babicami, teorijo pa potrjevale pri zdravnikih. Literature ni bilo veliko, le nemške in češke knjige, šele leta 1833 je doktor Anton Makovic napisal prvo učno knjigo v slovenščini. Takrat so se v šolo vpisovale tudi starejše ženske in večinoma je bilo zaželeno, da imajo tudi že same otroka, celo samohranilke so bile povabljene k vpisu. Po leto in pol dolgem "tečaju" so postale izprašane babice, saj so naredile izpit pred zdravnikom in potem opravile zaprisego s sedmimi točkami, da bodo delovale v dobro mamic in otrok ter delo opravljale vestno. Ko so postale zaprisežene babice, so dobile potrebne papirje in svoj teren za delo. Tako je bilo 30 let, dokler 1789. ni nastala prva porodnišnica pri Tromostovju, kjer je danes Vila Kresija.

Sto let porodnišnice v Ljubljani

Takrat so torej ženske prvič začele rojevati v porodnišnici.

Seveda ni veliko žensk rodilo v porodnišnici, babice so večinoma še delale na terenu. Ta porodnišnica je bila tudi najdišnica, ker se je v tistem času našlo veliko otrok ali pred cerkvenimi vrati, na pragu bogatih družin in tako dalje. Tudi ta hiša, kjer je bil en večji prostor namenjen porodni sobi, je kmalu postala premajhna. Takrat so se začele babice učiti v ustanovah in zato govorimo o prvi šolski babici oziroma mentorici, ki prenaša znanje na svojo naslednico.

Pa ljubljanska tako imenovana Frauenklinik?

Da, ker je bila tale ob Tromostovju kmalu premajhna, so v Dalmatinovi naredili Frauenklinik, žensko kliniko za ginekologijo in porodništvo. To je bila že bolje razvita klinika, imeli so celo oddelek za patologijo in več porodnih postelj. Za ženske je bilo dobro poskrbljeno, dokler ... vse do potresa v Ljubljani leta 1895. Zatem so leto dni životarili v prilagojenih prostorih. Nato pa so na Zaloški začeli graditi paviljone in paviljon III je bil dodeljen porodništvu in ginekologiji.

Kdaj pa je nastala tale še danes delujoča stara porodnišnica?

Leta 1923 so jo odprli in, ja, dela še danes in bo, kot kaže, še nekaj časa. Zanjo je zaslužen profesor Alojz Zalokar, ki je pristojne na ministrstvu v Beogradu, v takrat državi SHS, prepričal, da Ljubljana potrebuje pravo porodnišnico. In kot vidite, je od takrat minilo točno sto let.

Ob tej obletnici ste pripravili zanimivo razstavo v Kliničnem centru.

O zgodovini babištva na Slovenskem. Z leti sem nabrala veliko odpisanega materiala, povpraševala pri kolegicah iz drugih koncev, če imajo kaj v odpis. Počasi se je razvedelo, da zbiram stare dokumente, literaturo, stvari, pripomočke, fotografije. Pritegnila me je zgodovina babištva.

Sediva v prostorih nekdanje babiške šole, kjer že več kot 20 let tudi vodite šolo za starše. Nekoč pa je bil tukaj internat, kajne?

Najprej je bil internat za bodoče babice v podstrehi stare porodnišnice. Dekleta so se spodaj učila, zgoraj pa spala, in če je prišlo do kakšnega redkega posega sredi noči, so tudi sredi noči prišle, odete v halje, spremljat dogajanje. Tale babiška šola pa je zrasla na dvorišču porodnišnice leta 1950, in sicer z delovno akcijo. Pomagat so prišle učenke in tudi sam predstojnik profesor Vito Lavrič. V tej leseni stavbi, ki še danes stoji (smeh), so bili v prvem nadstropju bivalni in spalni prostori učenk, spodaj učilnice, imele so tudi kuhinjo in jedilnico. Za red in vzdrževanje so skrbele dežurne učenke. Tukaj je veljal strog režim. Ta šola je nehala delovati leta 1984.

Kam ste vi hodili v babiško šolo?

V Doboj v Bosni in Hercegovini. Moj oče je sicer delal v Ljubljani in me tukaj vpisal v šolo, a zaradi nepoznavanja jezika takrat nisem hotela sem. Kdo bi si mislil, da bom tukaj kasneje postala ena od babic z najstarejšim delovnim stažem. V Slovenijo sem se preselila šele leta 1979. Najprej sem delala v porodni sobi v Kliničnem centru. Po prenovi stare porodnišnice pa sem prišla sem. Sledila so dolga leta dela v stari in nato še v novi porodnišnici, ki je nastala - ne vem, ali veste - s samoprispevkom Ljubljančanov. Po združitvi obeh porodnišnic je delo strokovno izredno hitro napredovalo in danes se lahko pohvalimo z izjemnimi rezultati. Slovenija je namreč na petem mestu po najnižji umrljivosti novorojenčkov na svetu. Res smo na visoki ravni, tudi ko gre za vodenje rizičnih nosečnosti in patologije ali za prezgodnje porode. Kjerkoli v Sloveniji se zgodi grozeč prezgodnji porod, nosečnico pripeljejo k nam, da rodi tukaj, ker imamo dober oddelek za nedonošenčke.