(INTERVJU) Moldavka Tatiana Tibuleac, ki živi v Parizu: Običajno mislimo, da so pisatelji z drugega sveta

Tatiana Tibuleac je moldavsko-romunska avtorica romana Stekleni vrt, ki je le nekaj dni pred aktualnim literarnim festivalom Fabula izšel v slovenščini. Pisateljica se je šele po koncu novinarske kariere in selitvi v Pariz lotila literarnega ustvarjanja. Stekleni vrt je njen drugi roman, v njem spremljamo zgodbo moldavsko govoreče sirote Lastočke, ki jo iz vaške sirotišnice v mesto odpelje ruska rejnica. Dekle s kruto žensko živi v blokovskem naselju Kišinjeva, prisiljeno je govoriti rusko in zbirati odslužene steklenice. Bralec ob njeni intimni zgodbi spremlja tudi zgodbo države, ki krvavi in je prisiljena v boleče spremembe. Za Stekleni vrt, ki je preveden v francoščino, španščino, katalonščino, hrvaščino, albanščino in bolgarščino, je Tatiana Tibuleac prejela nagrado EU za književnost; za svoje literarno ustvarjanje pa tudi državno nagrado Moldavije.

Literarnega pisanja ste se lotili relativno pozno, po dolgoletni novinarski karieri. Se je takrat zgodilo kaj odločilnega?

Bila sem daleč od doma. Ljudje me danes sicer poznajo po dveh romanih, a prva moja knjiga so bile kratke zgodbe. Takrat sem že živela v Parizu, postala sem mama, začela sem pogrešati svojo deželo, svoje mesto, z nikomer nisem mogla govoriti v maternem jeziku. In začela sem pisati zgodbe o imigrantih. Ali je bila to nuja? Kaj pa vem, pisatelj vedno nekako občuti nujno po pisanju. Vseeno to ne pomeni, da brez pisanja ne bi mogla živeti. Pisanje je bilo od zmeraj moja služba, a pisanje knjige je drugačno. Ni treba skrbno paziti na dejstva, upoštevati vseh vpletenih. Zgodba postane tvoje igrišče. Recimo, da sem to počela zase, za zabavo, ne pa, ker bi morala. Ko sem napisala prvi roman, še nisem vedela, da bo to knjiga, ali bo sploh objavljena. Preprosto sem uživala v pisanju in v zgodbi. Ob drugem romanu, Steklenem vrtu, je bilo delo drugačno. Bilo je načrtno, sistematično, morala sem se vrniti v preteklost, k prijateljem, k strahovom, na moje dvorišče. Ni bilo sproščeno, nezavedno pisanje, kaj šele zabava. Načrtovala sem povedati zgodbo. Ne le zase, ampak za generacije ljudi. ​Pisanje knjige je vsakič drugačen izziv.

Tudi literarnega uspeha niste pričakovali?

Kot novinarka sem bila navajena videti svoje izdelke na televiziji ali v časopisu. Zato tudi nisem čutila hrepenenja po izdaji svojega dela. Počasi pa se mi je zdelo lepo, celo ganljivo, da ljudje želijo brati moje zgodbe, da se jim zdijo zanimive in vredne njihovega časa. Presenetili so me komentarji kritikov, da se jim zdi knjiga poetična, saj je sama nikoli nisem imela za poetično. Kaj pa vem, morda imajo prav.

Pisatelj nima čudežne moči

In novinarka je postala pisateljica?

(Nasmeh.) Priznam, dolgo sem se igrala z idejo, da bi postala pisateljica. A mi je bilo ob tem neprijetno, morda me je bilo celo sram, da bi to priznala. Saj veste, običajno mislimo, da so pisatelji z drugega sveta ali da je biti pisatelj magična danost. Pa ni čisto tako. Ker prihajam iz novinarstva, previdno opisujem pisatelje. Ne mislim, da gre za neko čudežno moč, a hkrati nočem pokvariti romantične predstave tistim, ki vanjo verjamejo. Nekatera besedila je lažje napisati kot druga, včasih zahtevajo veliko truda in trdega dela. Stekleni vrt je izšel leta 2019 in potem sem imela dolgo pavzo. Ne zato, ker ne bi imela inspiracije, ampak zato, ker nisem imela volje, discipline. Včasih je dovolj navdih, a pridejo dnevi, ko so zapisi dolgočasni in bledi, ko preprosto ne gre. Zdaj končno pišem knjigo, za katero upam, da jo še letos končam.

Letošnji literarni festival Fabula nosi slogan (re)konstrukcije spomina. Kako iz vaših spominov nastajajo zgodbe?

Če želiš spomine uporabiti, povedati, morajo biti urejeni. Spomnim se, da je moja babica imela zbirke spominov. Točno je vedela, kdaj katero zgodbo povedati. Kaj je primerno za zimo, ko si s čajem v rokah zakopan v topli postelji, in kaj, ko se poleti potiš na vrtu. Moj Stekleni vrt je oblikovan iz spominov. Verjetno sem hotela odkriti, koliko je v meni še spominov iz otroštva, koliko sem jih prevzela od staršev, kako me je oblikovalo "sovjetsko okolje".

Spomini, polni snega

Morda celo to, koliko vaših spominov bo nadaljevalo pot?

Da, koliko in kaj bom lahko predala svojima otrokoma. Nekaterih stvari gotovo ne bosta razumela, saj sta rojena v drugačnem okolju, drugem jeziku. Težko jima opišem celo, kako je videti prava zima, saj zelo redko vidita sneg, ki ga je bilo v mojem otroštvu ogromno. Moji spomini na otroštvo so polni snega, visokega snega. Ko pripoveduješ, moraš upoštevati tudi poslušalca, saj takrat zgodba ni več samo tvoja, ampak tudi njegova.

Uživate v pripovedovanju?

A doma? Doma ne govorim veliko, trenutno bolj vpijem. Moji otroci so majhni in zelo nagajivi. Svoje komunikacije z otroki ne povezujem s pripovedovanjem, kot je to počela moja babica. Doma govorimo o vsakodnevnih opravkih, poteh, odgovornostih. Nismo družina, ki si za mizo pripoveduje spomine in zgodbe ali pa to nimamo časa biti. Seveda jima poskušam predstaviti svoje otroštvo, zgodbe prednikov, a ju to gotovo ne bo zaznamovalo, kot je nekoč mene. Verjetno pa sem boljša pripovedovalka v literaturi. Nekateri lažje pišemo, kot govorimo.

Kakšne zgodbe ste poslušali kot otrok?

V moji družini so vsi brali, pisali in pripovedovali. Moji stari starši seveda ne profesionalno, a njihova glavna aktivnost je bilo pripovedovanje, pogovarjanje. K njim na deželo sem prihajala na počitnice ali za vikende iz natrpanega mesta, zato je bil zame to popolnoma drug svet. Tam je čas tekel počasi, imel je svoj šarm, okolje je bilo arhaično. Babica mi je posvetila veliko časa in še več zgodb ob vsaki priložnosti. Kasneje sem ugotovila, da me je z zgodbami pripravljala na življenje. Bila sem radovedna in dobra opazovalka, kar je doprineslo k temu, da sem postala novinarka. Članke sem začela pisati pri sedemnajstih, nadaljevala ves čas nadaljnjega šolanja. Ko sem pisala družbeno-socialne zgodbe o ljudeh, to ni bilo zelo daleč od literature in nisem imela časa razmišljati, ali sem dobra. Še manj pa o svojih zgodbah. Ko sem prišla domov, sem si zgolj želela odpočiti se.

Še vedno pišete v romunščini?

Da, še vedno.

Kaj pa vaše misli, se še odvijajo v materinem jeziku ali so že angleške, morda francoske?

Velik del mojega življenja zdaj teče v angleščini. Doma govorimo angleško in vse, kar je povezano s šolo otrok, z domačimi nalogami, zdravjem ..., vse to je angleško. Obstaja tudi del mojega življenja, ki se spontano odvije v francoščini. To je, ko stopim na ulico, grem po opravkih, v trgovino. Kar se pisanja tiče, mislim, da bi lahko pisala tudi v angleščini in niti ne zgolj formalne vsebine. V moji okolici me ljudje niti ne poznajo kot pisateljico, ne vedo, da pišem. Moji spomini prihajajo v paketu z romunščino. Čudno bi jih bilo prevajati v angleščino. Trenutno je tako lažje in bolj iskreno.

Brez povezanosti s kraji

Ne marate, kadar vas novinarji sprašujejo, kje je vaš dom. Zakaj ne? Verjetno se tudi nimate za Parižanko.

Ne, nisem Parižanka. Zakaj? Mesta, kamor sem se preselila, si nisem izbrala premišljeno, kot to naredijo migranti. Oni analizirajo pluse in minuse, zakaj bi šli, kaj jim tam ustreza, kakšni so jezik, klima, okoliščine ... Jaz sem šla v Pariz za dve leti. Pa sem ostala štiri, potem deset, zdaj jih bo kmalu petnajst. Pariz je moj dom, zato ker je tam moja družina. Če bi se jutri preselili, to ne bi bil več moj dom. Danes smo srečni tam, jutri smo lahko kje drugje. Ne čutim tolikšne povezanosti s krajem. Ta vprašanja in ti odgovori se lahko sčasoma spreminjajo. Morda bom jutri našla državo in rekla: Tukaj nisem rojena, a bi rada tukaj umrla.

Je Kišinjev še vaš? Je takšen, kot se ga spominjate?

Ja, tam so moja mama in moji prijatelji. Mislim, da me ima Moldavija še vedno rada, tudi ​Kišinjev bo vedno na posebnem mestu. Tam sem odrasla, in tudi če bi bila tam le prvih sedem let, bi bilo to zelo pomembnih sedem let. Moje mesto je v nekih delih še vedno takšno, kot se ga spomnim, na srečo ali pa ne.

Tam se odvija Stekleni vrt. V knjigi je veliko slikovitih opisov mesta. Je to svojevrsten poklon prestolnici Moldavije?

Pravzaprav ne. Življenje v mestu in življenje na deželi sta se nekoč strašansko razlikovali. Tudi danes se. In moja zgodba se je morala dogajati v mestu, saj ne gre le za zgodbo o siroti, ampak tudi o družbenih spremembah, o državi. Zato je bilo smiselno, da se dogaja v Kišinjevu.

Zgodba Lastočke je tragična, na trenutke šokantna. Bralec mora biti močan, da jo prebere do konca. Se srečujete tudi z vprašanji, ali del vas odseva v njej?

Da, takšna vprašanja so pogosta in niso nepričakovana. Seveda je del mene v Lastočki. To so moji spomini, moji sosedje, moja čustva. Meni se sicer niso dogajale strašne stvari kot njej; nisem sirota, ni me vzgajala samohranilka, nisem bila izpostavljena domačemu nasilju. A je to zgodba številnih drugih otrok, ki sem jih poznala. Pravzaprav gre za kolektivni spomin in ta je del nas. V mojem prvem romanu je bilo mene še mnogo več. Bila sem v liku mame, babice, sina, tudi drugih likov ni bilo težko izoblikovati, saj so res obstajali, nekaterim sem celo ohranila njihovo ime.

Lastočka ni izmišljen lik

Stik s sirotami pa ste imeli tudi kasneje v življenju, kot novinarka.

Res, kot novinarka sem večkrat delala reportaže v sirotišnicah in tako bila ena redkih, ki so imeli dostop do teh institucij. Videla sem, kako tam otroci živijo. A ker govorimo o Lastočki - tudi takšno deklico sem poznala, sicer ni bila posvojena, a je prav tako morala vsak dan brskati za odpadnimi steklenicami. Tako da lik ni popolnoma izmišljen.

Menda je bila vaša knjiga Stekleni vrt velik zalogaj za prevajalca Aleša Mustarja.

(Nasmeh.) Uh, verjamem, saj je jezik zelo specifičen. Jezik, v katerem je knjiga napisana, je preveden iz ruščine in zapisan v romunščini. To sem ohranila, saj sem želela pokazati, kako zveni moldavščina, jezik, ki uradno ne bi smel obstajati. Ne pozna in ne razume ga veliko ljudi. Morala sem ga celo prilagajati, da bi bralci lažje razumeli, kako je s takšnim jezikom teklo življenje. V knjigi so fraze, ki sem jih pustila v ruščini, saj jih nikoli nismo prevajali, sicer bi popačila njihov pomen. Poleg tega je v knjigi precej geografije, zgodovinskega ozračja, kjer se osebno življenje likov prepleta z življenjem dežele, od koder prihajam. Tudi z metaforami nisem skoparila ... Ker mi slovenski bralci sporočajo, da jim je knjiga zelo všeč, pomeni, da je Aleš opravil odlično delo.

Sodelujete s prevajalcem, ko prevaja vašo knjigo?

Z veseljem. Več ko je sodelovanja, boljši je prevod. Ali bo prevod dober, lahko sodiš tudi po tem, s kakšnimi vprašanji se prevajalec obrača nate kot avtorja. Zato sem bila Aleševih vprašanj zelo vesela. Seveda pa prevajalec bere skozi svoj filter in prevaja tako, kot je on knjigo doživel. Skratka, kar zahtevno je, saj svoje delo zaupaš nekomu, ki ga sploh ne poznaš in ne veš točno, kaj bo na koncu nastalo.