(INTERVJU) Modna oblikovalka Sanja Grcić: Moja oblačila niso seksi

Sanja Grcić je Ljubljančanka. Modna oblikovalka, strastna ljubiteljica sodobne umetnosti, opazovalka družbe, drzna glasna ženska, ki niti za hip ne pomisli, da bi svoje mnenje zamolčala. V Ljubljano je iz Bosne in Hercegovine prišla na študij in tukaj ostala. Verjetno tudi zato, ker je med vojno doma izgubila vse. V Ljubljani se nikoli ni počutila tujka, čeprav je bila desetletje tudi brez kakršnegakoli državljanstva, a pojasni, da je bila verjetno za to tudi sama kriva. Je ena od opaznejših iz generacije modnih oblikovalcev, ki še danes vodijo slovensko modno sceno, in članica zadruge oblikovalcev in ustvarjalcev Zoofa, ki na Miklošičevi cesti vodijo svojo trgovino z oblačili. Tam zdaj praznujejo in praznovali bodo še celo leto, na kar opozarjajo tudi rdeči kosi oblačil na njihovih obešalnikih.

Te dni je na vaših obešalnikih in obešalnikih vaših kolegov v prodajalni zadruge Zoofa presenetljivo veliko rdečih kosov oblačil. Zakaj žari rdeča?

In bilo jih je še več. Pred valentinovim in ko smo iskali skupno temo, s katero bi označili prvi dogodek v našem jubilejnem desetem letu delovanja, smo ugotovili, da bi vsaka druga skupna tema v trgovini težje opozorila nase. Naredimo rdečo kolekcijo, sem predlagala. Ljudje pri oblekah ne marajo rdeče barve, zato je bil to velik izziv. Zavedali smo se tudi, da bo morda komercialno neuspešen. Kljub temu smo naredili vsak deset kosov, a dovoljeni so bili vsi odtenki rdeče, tudi v tisku, tkanju, detajlih. Izkazalo se je, da je bila ideja na koncu zelo uspešna. Februar, ki je načeloma poslovno zelo slab mesec, nam je rešila naša rdeča kolekcija.

Kako je čisto praktično delovati v zadrugi? A med vami še vedno vladajo povezanost, sodelovanje, dopolnjevanje, pomoč?

Vse, kar oblikuje Zoofo in zadružništvo, se je še bolj okrepilo po času korone. Ugotovili smo, da smo ena redkih, če ne edina taka zadruga v slovenski kulturi oziroma umetnostni kulturi. Ne vem, da bi podobne zadruge delovale na trgu. Ta povezanost nas drži skupaj, da vztrajamo in verjetno delamo prav glede na to, da obstajamo tako dolgo. Absolutno nismo neke poslovno uspešne ženske, saj o poslu ne vemo veliko. Vsako oziroma vsakogar, saj je med nami tudi en moški, veliko stane, da lahko prodaja v Zoofi. Ob svojem delu smo tri do štiri dni na teden še prodajalke, delimo si delo z računi in dokumenti, nekdo je domači hišnik, tretji je marketingar, četrti ureja družabne medije, peti razporeja blago v trgovini, oblači lutke, šesti dela urnike in razporeja delovno osebje. Vsak od nas ima dodatne naloge, kar pomeni, da vsaj petdeset ur na mesec opravimo še brezplačno delo, ki ni oblikovanje kolekcij za naša lastna podjetja.

To zveni kot velika izjema v tem modnem poslu.

Ker je. A tak izziv je nujno potreben z vidika ohranjanja panoge, z vidika ohranjanja slovenskega modnega oblikovanja. Če ne bomo vztrajali v izdelavi svojih materialov, svojih oblačil in nas bo vodila samo prodajna logika, bomo šli vsi ali v tujino ali pa bodo naročali na Kitajskem izdelane trenirke, zašili na njih svoj logo in se pretvarjali, da smo ekološki oblikovalci. Velika razlika je med podjetji, ki jih vodijo poslovneži, in tistimi, ki jih vodijo oblikovalci sami. V modni industriji je skorajda prepovedano voditi svoje blagovne znamke, morda to počneta le Prada in Armani.

Ustvariti je treba skupnost

Zakaj ljudje ne maramo rdečih oblačil?

Po moje se rdeče drži več nezavednih stereotipov. Najbolj pomembna sta, da je vulgarna in da je komunistična. Je zelo močna barva, s katero nisi neopazen. Sama imam rdeče hlače, rdečo dolgo obleko, rdečo jopo.., no, kar nekaj rdečih stvari. A prva dva izdelka, ki sem jih prodala, sta bila rdeča rožasta plašča. Zelo kričeča.

Pravite, da vam stranke, ko oblečejo vaše obleke doma ali v tujini, na potovanju, rade pošljejo fotografije.

Da, to mi je super! Tako sem na neki način zgradila skupnost. V modnem marketingu učijo, da je treba ustvariti skupnost. Da stranke niso občudovalci ali sledilci, ampak skupnost. Tega včasih nisem razumela, ampak zdaj razumem. Ob tem mi je pomagal čas korone, saj smo imeli zaprto trgovino, a smo veliko prodajali po spletu. A ker nimamo spletne trgovine, smo morali to početi osebno - na daljavo. S strankami sem si začela dopisovati. Ustvaril se je ta občutek, da pripadaš neki ženski bandi, ki ima ista moralna, politična, feministična ženska stališča do življenja. Občutek, da pripadaš skupini, pripravljeni na boj, ki bo dolgo trajal. In si ženske upajo to povedati tudi z obleko.

Kaj torej želite povedati s svojimi oblekami?

Oblikovalci načeloma vsako kolekcijo posvetimo neki tematiki, tako smo naučeni. Izbere se tema, naredi raziskava, oblikujejo se barvna karta, silhueta, dodatki. Že celotno svoje ustvarjalno obdobje želim, da bi delala obleke za ženske, ki jim ni mar, kaj drugi mislijo o njihovem videzu. Moja oblačila niso seksi. Niso privlačna, ne dajejo ženski tega, kar patriarhat od nje zahteva: da bi bila videti privlačno, milo, ljubko. To sicer lahko dobite, lahko se v mojih oblekah tudi tako počutite, ampak niso tako in za to oblikovane.

Videti so svobodna, praktična ...

V večini primerov se ne dotikajo telesa, ne kažejo ga. Oblikovana so po principu "oversize" oblačil. Velika večina mojih hlač recimo izhaja iz moških krojev. Odkar ustvarjam, oblikujem oblačila za "močne ženske". To so tiste, ki dajo otroke v vrtec, šibajo v službo, po službi še spijejo kavico s prijateljicami, zvečer pa imajo še voljo iti na koncert Nicka Cavea. In jaz si domišljam, da delam za takšne ženske. Take, ki jih zanima kultura, ki jih zanimajo druge kulture, ki imajo širino. Na žalost to postaja vse manjša skupina ljudi in vse bolj finančno močnejša. Za vse to, kar si predstavljam, da bi te ženske bile, je žal danes treba imeti veliko več denarja kot v času našega odraščanja.

Kako lahko cenovno opredelite svoje izdelke blagovne znamke Firma by Sanja?

Veliko se moram ukvarjati s cenami, materiale dajem delati, odkupim umetniška dela za vzorce, blago tiskamo v Italiji. V svetu taka oblačila stanejo od tisoč evrov naprej. Kaj takega si niti slučajno ne morem privoščiti. Še vedno se držim načela, da moram sama imeti denar za tako oblačilo. Da ljudje, ki so podobni meni, lahko kupijo moj kos. Gre za srednji cenovni razred, dražje je od večine prodajaln v Ljubljani, a bolj poceni od vseh sosednjih trgovin na naši ulici v centru Ljubljane. Gre za unikate, za ročno delo, za etično in ekološko modo, ki nima odpadkov, ki nikomur ne škoduje. Vem, da bi moralo biti dražje, a nimamo trga za dražja oblačila, tudi sama ne bi pristala na izdelovanje oblačil za tako visoko ceno. Sebe imam za socialista in to ne pide v poštev.

Kapitalizem dobro idejo prilagodi za svoj žep

Kako razumete trajnostno modo?

To ni nič. Če govorim iz svoje perspektive. Če bi se pogovarjali bs katerim drugim oblikovalcem, bi verjetno imel drugačen pogled na to. Moda je sistem, tako kot avtomobilska industrija, in ne moremo se pretvarjati, da je električni avtomobil trajnosten ali manj škodljiv za okolje ali da varčuje z energijo, če vemo, kaj vse za to zahteva. Ideja je vedno dobra, tudi atomska fuzija je bila zelo dobra ideja, a atomska bomba je zelo slaba. Kapitalizem še tako dobro idejo prilagodi za svoj žep. S trajnostno modo je popolnoma enako.

Danes se s trajnostno modo promovirajo tudi velike modne znamke. Kaj pravite na to?

Svet vodijo globalne korporacije. Recimo Zara, največja tekstilna korporacija na svetu, ki zasluži največ denarja, vsako leto zažge milijarde svojih neprodanih oblačil. To se dogaja že desetletja, čeprav vedo, koliko lahko prodajo. Trajnostna moda ne pomeni samo proizvajati trajnostno, ampak tudi prodajati trajnostno. Če pomislimo - saj moda je bila nekoč trajnostna in ji ni nič manjkalo. A dokler oblačila stanejo manj kot hrana, jih bomo metali v smeti. Zelo slabo mnenje imam o modnem sistemu in modi kot taki. A to je pač industrija, v kateri delujem. Žal je to zato, ker ta sitem vodijo pohlepni ljudje.

Je torej sploh lahko še kaj eko in trajnostno v tej industriji?

Pred leti sem imela v New Yorku intervju in postavili so mi podobno vprašanje. Povedala sem jim, da se ne razumemo. Ker je moje razumevanje ekologije drugačno kot njihovo. Jaz sem še pila mleko krave, ki sem jo poznala po imenu. To je zame eko mleko. Moje obleke šivajo ljudje, ki jih poznam po imenu. Mi pa se pogovarjamo, ali je ekološko, če imajo na Kitajskem eko certifikat. Kaj naj na to odgovorim? Kako naj vem, če ni ta certifikat prilepljen na nekaj, kar je prišlo iz iste tovarne kot tisto brez eko certifikata?!

Ne le da poznate ljudi, ki šivajo vaše obleke, radi poznate tudi ljudi, ki vaša oblačila nosijo. Se nanje navežete?

Ko imaš trgovino, je to vse težje. Zadnje čase se mi dogaja zanimiva stvar. Na javnih prireditvah srečujem ljudi, ki jih ne poznam, v svojih oblekah. To je nekoliko nenavaden občutek. Zelo sem vesela, ko vidim svojo obleko na koncu hodnika Cankarjevega doma pred Linhartovo dvorano. Ali v Drami ali na letališču. Vesela sem, ko vidim, da človeku pristoji, nakar sem majčkeno zmedena. Vprašam se, ali ti ljudje vedo, kdo sem, kaj moram storiti, ali se jim moram morda predstaviti ... (smeh) A to je ta občutek, ki ti da jasno vedeti, da živimo v družbi brez zvezdništva. Zoofa ima svoj nabor strank, ki redno prihajajo že leta. Ženske so z nami tudi že celih deset let! Priznati moram, da sem s sodelovanjem s sodobnimi slovenskimi umetnicami zares nagovorila svojo ciljno publiko. Začeli smo govoriti: jaz sem govorila jezik ustvarjalca in te ženske so ga začele sprejemati.

Za vaše delo smo vedeli že konec devetdesetih in celo prej, ko ste ustvarjali umetniško nekomercialno modo. Menite, da ste imeli srečo, ker ste začeli v tistih časih in bili del takratne nove generacije modnih ustvarjalcev?

Naslednje leto bo za mano trideset let dela. Ne zmanjšujem pomena, a že to, da trideset let preživiš v poklicu, kjer si vsa ta leta prekarni delavec, je uspeh sam po sebi. Situacija v Sloveniji je taka, da modno sceno še vedno vodi moja generacija. Ali smo bili na to pripravljeni ali pa smo bili le dovolj nori, vam ne znam točno odgovoriti. Smo pa prva generacija, ki je končala fakulteto, ko se je menjal družbenopolitični režim. Prva generacija, za katero služb v tovarnah ni bilo. Prej je bilo popolnoma normalno, da si med študijem delal (tudi mi smo) za Peko, Industrijo usnja Vrhnika, Beti, Alpino. In po končanih fakultetah so ljudje še naprej sodelovali s temi tovarnami. Za nas služb ni bilo.

Za svoje delo naredi vse

Morali ste se znajti po svoje. Kaj vas je vodilo, spodbujalo?

Bili smo tudi prva generacija, ki je odraščala z angleškim punkom, z neoliberalno ideologijo Margaret Thatcher​, ki je bila v Angliji fokusirana na modo. Spremljali smo, kako se iz angleških modnih dizajnerjev dela velike zvezde, kar se je predstavljalo kot sanjski poklic. Hkrati je pa ideologija govorila: za svoje delo naredi vse! Angleški modni dizajnerji so bili prvi dizajnerji, ki so izhajali iz delavskih družin in so uspeli. Mogoče smo zaradi tega vsega bili pripravljeni. Čeprav mislim, da vse, kar se nam je zgodilo, ni bila stvar izbire, ampak stvar prisile. Bila je edina možnost. Za slovenske modne oblikovalce iz devetdesetih ni obstajalo nič drugega kot samostojna podjetniška pot.

Glede na to, da ste še vedno tisti, ki ste najbolj opazni - kaj se dogaja z mlajšimi?

Trudijo se, zelo. Večina jih konča v tujini, takoj po šolanju odidejo na magistrske ali doktorske študije ali izmenjave v tujino in mnogi tam ostanejo. Nekateri mlajši pa so vseeno razvili svoje blagovne znamke, tudi v okviru Zoofe. Recimo Janja Videc, Kaja Hrovat, David Bacali. Lani smo v Zoofi skupaj s Centrom kreativnosti izvedli projekt Mladi upi. Šestim mladim oblikovalcem smo omogočili brezplačno praktično izobraževanje za pripravo kolekcije in prodajo v trgovini. Ker tega na fakulteti ne učijo. Po tem izobraževanju so lahko svoja oblačila prodajali v Zoofi. Zdaj je pod našim okriljem blagovna znamka Emona mlade oblikovalke Anike Opara, ki je bila med njimi lani najuspešnejša.

Kdaj je bilo vaše najbolj ustvarjalno, najbolj drzno obdobje?

Še vedno mislim, da je bilo moje najboljše delo v devetdesetih, ko še nisem delala oblačil za prodajo. Ko sem z Iztokom Hrgo in Metodom Črešnarjem sodelovala v skupini Rotodin. Imeli smo performanse, kjer smo govorili o stvareh, ki so družbeno pomembne, na žalost še danes. Takrat je bilo zanje še prezgodaj. Bila sem mlada, neobremenjena. Najboljše ustvariš neobremenjen, ko se še ne trudiš ugajati ne kritiki ne strankam ne medijem ne politiki. Tisto obdobje me je pripravilo na vse druge izzive. Potem sem svoje teme usmerila v pereča družbena vprašanja - delali smo obleke iz smeti in jih po performansih uničili. Ko sem se začela komercialno ukvarjati z modo, sem se še kar trudila, da ne bi pristajala na plehke tržne kompromise, a ko imaš trgovino, moraš izdelati oblačila, ki se prodajajo. Zdaj me zanima dvoje. Eno je predelovanje tradicije, da za predmet raziskave in dela vzamem kos iz neke folklore, etnografske zgodovine - tako kot sem to storila z gorenjsko avbo, Kekčevim klobukom ali čevlji borosankami. Zanima me, kaj so neki objekti skozi zgodovino pomenili in zakaj se ta pomen spreminja. Druga linija pa je sodelovanje s sodobnimi slovenskimi umetnicami.

Ste v svoje delo tudi že vpletli tradicijo iz svoje rodne hercegovske folklore?

Ne še. Eden od razlogov je verjetno ta, ker bi ob tem morala začeti razmišljati o razpadu države in o vojni, pa tega še nočem. Drugi je pa ta, da sem se kot oblikovalka oblikovala v Sloveniji in me zanimajo stvari, ki sem jih odkrila, ko sem tukaj spoznavala teorijo umetnosti in pop fenomene. Zdaj celo razmišljam, da bi bila moja poletna ali poletno-jesenska kolekcija za naslednje leto posvečena Hercegovini. Moji domovini. A ne s tem, da bi predelovala tradicijo, ampak si jo predstavljam kot zelo čisto, svetlo, prazno kolekcijo. Zadnje čase me obsedajo čista, bela, naga oblačila. Kar niti slučajno ni bila značilnost mojega dosedanjega dela.