Predšolska športna vzgoja je za otroke izrednega pomena, saj je gibanje eden od temeljnih elementov otrokovega razvoja. Ob športu se otrok namreč ne razvija le na gibalnem področju, pač pa tudi na vseh drugih. Glede na pomen, ki ga ima gibanje na otrokov vsestranski celovit razvoj, je pomembno, da mu že v zgodnjem otroštvu zagotovimo raznoliko športno dejavnost in motorične stimulacije.

V primarni socializaciji imajo največji vpliv na njegov celostni razvoj starši, ko se otrok vključi v vrtec, pa imajo vpliv na njegovo vsakodnevno aktivnost tudi vzgojiteljice. Sestavni del predšolske vzgoje je tudi športna vzgoja, ki poleg igre poudarja različne oblike športnih dejavnosti, kot so gibalne minutke in gibalni odmori, vadbena ura, športno dopoldne, športno popoldne, izlet itd.

Gibanje spremlja človeka od rojstva do smrti. Gibalni razvoj je v razvoju človekovih funkcij v ospredju predvsem v prvih letih življenje. Gibalna aktivnost otroka je v tem obdobju prav gotovo izredno pomembna, saj omogoča vključevanje vseh področij njegovega izražanja - od motoričnega, kognitivnega, konativnega pa do čustveno-socialnega. Vsa ta področja imajo izredno pomembno vlogo pri oblikovanju celotne otrokove osebnosti in samega spoznavnega procesa.

Človekov gibalni razvoj se torej začne že v predporodni (prednatalni) dobi in se neprestano izpopolnjuje v nadaljnjem razvoju. Še posebno izrazit je v prvih treh letih življenja. Otroško telo neprestano raste in se razvija v nasprotju z ustaljenim organizmom odraslega človeka. Na rast in razvoj v veliki meri vpliva gibanje. Z rastjo in razvojem se otrokove sposobnosti večajo in tako sta v nenehni odvisnosti od gibanja in obratno. Razvoj gibalnih funkcij je rezultat otrokovega zorenja in učenja.

Otrok se celostno in usklajeno razvija na gibalnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju. Sprememba na enem področju se kaže tudi na drugih področjih.

Kaj naj obsega gibanje

​Je dovolj sprehod ali naj poskrbimo, da bo otrok tekal, skakal, plezal? V otroštvu lahko najbolj vplivamo na otrokov gibalni razvoj. Otrok v predšolskem obdobju predvsem z gibanjem in igro spoznava svojo okolico in tako pridobiva prve gibalne izkušnje. Zato je zelo pomembno, da je otrok v gibalno spodbudnem okolju. To mu nudi raznovrstne in kvalitetne izkušnje, ki pozitivno vplivajo na njegov celotni gibalni razvoj.

Z gibanjem otrok zaznava svoje telo, preizkuša, kaj to zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter si gradi zaupanje vase. Hkrati gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, torej dobrega počutja. V gibalnih dejavnostih je telo izhodiščna točka za izvajanje naravnih oblik gibanja.

Med naravne oblike gibanja uvrščamo plazenja, lazenja, hojo, padce, tek, plezanja, skoke, dviganje in nošenje različnih bremen, mete in lovljenja predmetov, vlečenja in potiskanja ter prijeme in udarce. To so osnovna in najstarejša gibanja, ki jih je človek razvil med evolucijo, zato bi jih moral obvladati vsak otrok do konca osnovnošolskega izobraževanja.

Poudarila bi skoke in padce. Ko otrok skače, je njegovo gibanje sestavljeno iz odriva, faze leta in doskoka. Za otroke so zelo pomembni globinski skoki, s katerimi se razvija kostna masa. Poznamo sonožne, zajčje, žabje poskoke, hopsanje, skoke iz obroča v obroč, poskoke na eni nogi, skoke v daljino, višino in številne druge. Pri skakanju si otrok razvija koordinacijo, ravnotežje, natančnost in moč.

Ko otrok izgubi ravnotežje, pade. Poznamo več padcev: naprej (na roke), nazaj (na hrbet) in vstran (na bok). Pomembno je, da otrok kdaj pade, ker se tako razvijajo njegove spretnosti, kako ustrezno pasti in odreagirati. Če otrok nima izkušenj s padci, je večja verjetnost, da nepravilno pade in se huje poškoduje.

Naravne oblike gibanja

Naravne oblike gibanja otroci izkusijo že v svojih prvih življenjskih izkušnjah. Otrok se najprej začne plaziti in laziti, nato shodi, teče, pada, pleza in skače. V nadaljevanju razvoja otrok začne nositi, potiskati, vleči, metati predmete in jih loviti. Naravne oblike gibanja so osnova, ki pripomore k temu, da otrok kasneje učinkovito izvaja zahtevnejše gibalne naloge, dejavnosti in se ukvarja z različnimi športi. Pomembni so:

• presoja položaja, smeri, razmerja do drugih;

• razvijanje občutka za ritem in hitrost ter dojemanja prostora in časa;

• zavedanje drugih otrok in odraslih;

• delitev in orientacija v prostoru z vsemi udeleženci;

• spoznavanje smisla in pomena upoštevanja pravil;

• upoštevanje in spoštovanje različnosti.

Vsekakor ne smemo pozabiti na:

• ritmično plesne dejavnosti;

• jutranjo gimnastiko;

• gibalne minutke in odmore;

• aktivne sprehode, izlete in pohode v naravo;

• orientacijske sprehode;

• športne dopoldneve/popoldneve;

• zimovanja, letovanja;

• kolesarjenje, plavanje, smučanje, drsanje, rolkanje, rolanje ...

Izhajati iz otroka

Je dovolj, da starši sami poskrbijo za otrokovo gibanje ali je treba otroka vključiti v organizirano popoldansko dejavnost? V današnjem svetu, ki temelji na procesih povezovanja, globalizacije in hitrega načina življenja, se na eni strani odpirajo praktično neomejene možnosti za življenje, delovanje, komuniciranje itd. vsakega posameznika, po drugi strani pa prav ta posameznik postaja vse bolj odtujen od svojih najbližjih, prepuščen družbi in nazadnje samemu sebi. V času vse večje naglice, gnanja za kariernimi izzivi in večnega pomanjkanja prostega časa staršem ostaja vse manj manevrskega prostora za kakovostno vzgojo svojih najmlajših. Vzgoja otrok se seli iz okrilja članov družine na institucije oziroma vzgojne ustanove - vrtce, šole, univerze ...

Temelji za zdrav življenjski slog se postavljajo že znotraj družine. Od staršev se pričakuje, da bodo svoje otroke vzgajali po naravnem "instinktu" v kulturi, v kateri skorajda ni več razširjenih družin (otroci, starši, stari starši), njihove modrosti in podpore. Starši zato potrebujejo veliko več veščin pri vzgajanju, ki mora preiti skozi kar nekaj pomembnih ovir:

• genetsko spremenjena hrana;

• omejene fizične aktivnosti;

• avtomobili;

• televizija (računalnik);

• način oblačenja;

• težave med zakoncema (partnerjema);

• razdeljena družba.

Ti dejavniki ustvarjajo potrebo po tem, da se starši poglobijo v razumevanje razvoja otroka v zgodnjem otroštvu in njegove vplive na otrokovo kakovost življenja.

Ogromno lahko na tem področju naredijo sami. Zaradi tempa sodobnega življenja so vse bolj prikrajšani za družinsko življenje. Skrajšuje se čas, ki ga preživijo s svojimi otroki, spreminja pa se tudi sam način preživljanja skupnega prostega časa. Televizija, računalniki in druge sodobne elektronske naprave žal nadomeščajo igro na prostem, druženje z vrstniki in bližnjimi ter otroka tako vse bolj socialno, intelektualno in gibalno siromašijo. Kar se zdi še bolj skrb zbujajoče, je, da mnogi starši tega sploh ne opazijo. Da bi se tega problema, ki je povezan še s številnimi drugimi, kot so debelost, sladkorna bolezen, bolezni dihal, srca in ožilja, lotili kar najbolj učinkovito, bi morali zato starši združiti moči s pedagogi oziroma vzgojitelji ter drugimi strokovnjaki na tem področju.

Pomembno je, da otrok začne primerne gibalne dejavnosti čim prej, a še pomembneje kot kdaj naj se začne gibalna aktivnost otrok, je, kako naj vadba poteka. Menim, da je nujno treba izhajati iz otroka, upoštevati temeljne značilnosti njegovega razvoja, njegove potrebe in želje ter tudi interese. Gibalna vadba otrok naj bo celostna, raznovrstna, kakovostna, predvsem pa naj sloni na igri kot primarnem sredstvu otrokovega učenja in spoznavanja sveta. Vadba mora biti vedno varna in zanimiva, da otrokom omogoča pestre izkušnje in jim ohranja interes za sodelovanje. V načrtovanje gibalne vadbe otrok je zato treba vključiti raznovrstne športne pripomočke, ki omogočajo pestro in zanimivo vadbo. Športni pripomočki so lahko kupljeni ali improvizirani, pomembno je le, da so varni in služijo svojemu namenu, otrokom pa pomenijo dodatno motivacijo in veselje ob vadbi.

Skupna vadba

Izrednega pomena je tudi kakovost kadra, ki vadbo načrtuje in vodi. Nujno je, da se tisti, ki vadbo izvajajo, ves čas strokovno usposabljajo. Še najbolje pa bi bilo, da bi v praksi dosegli učinkovitejšo in bolj tesno povezano partnerstvo med posameznimi strokovnjaki (vzgojitelj-profesor športne vzgoje ipd.). Dobro bi bilo, da bi bili v vrtcih zaposleni tudi športni pedagogi, ki bi skrbno bedeli nad gibalnim področjem predšolske vzgoje. Prav tako pa bi bilo smotrno športnega pedagoga vključiti v prvo triletje osnovne šole. Le tako bi lahko otrokom nudili res največ ob pravem času, saj se gibalne sposobnosti pospešeno razvijajo v obdobju pred puberteto in marsikatere izgubljene izkušnje kasneje ne moremo več nadoknaditi. Menim, da ni nič narobe, če starši otroka vključijo v organizirano športno dejavnost. Pri nekaterih oblikah dejavnosti so tudi sami aktivno vključeni v proces vadbe. Na ta način spodbujajo razvoj otrokovega gibanja. Cilji, ki jih dosežejo pri skupni organizirani vadbi, so sledeči:

• usvajanje različnih športnih zvrsti in znanj;

• pridobivanje izkušenj športnega življenja;

• pridobivanje pozitivnega odnosa do športa na splošno;

• sprostitev in zabava;

• starši z otroki izvajajo različne elementarne igre in jim pomagajo pri usvajanju novih športnih znanj, tekmujejo v različnih spretnostih, predvsem pa se z njimi zabavajo in zagotavljajo varnost;

• otroci lahko izvajajo gibanja, ki so z informacijskega vidika zahtevnejša ali potrebujejo večjo varnost, ki jo med vadbo zagotovijo starši;

• otrok se ob starših počuti varnega in pomembnega, zato z veseljem sodeluje in uspešno izvaja tudi naloge, ki jih brez pomoči staršev ne bi zmogel;

• mnoge dejavnosti starši izvajajo skupaj z otrokom, tako da se ob vadbi sprostijo tudi sami;

• starši imajo vpogled v otrokove motorične sposobnosti;

• starši med skupno vadbo vzpostavljajo z otrokom stik;

• športna aktivnost, ki jo preživijo z otrokom, je prijetno in veselo doživetje;

• otrok ob pomoči staršev spozna, da ni nujno, da mu vse uspe v prvem poskusu, vendar pa je vredno poskusiti večkrat;

- skupna dejavnost zbuja interes staršev za poznavanje gibalnih sposobnosti svojih otrok;

• starši začnejo zavestno spremljati gibalni razvoj otroka;

• otrok tekmuje sam s seboj, ponosen je na svoje razvijajoče se sposobnosti in gibalno znanje;

• drug drugega spodbujajo k rednemu športnemu udejstvovanju;

• otrok ob prisotnosti staršev lažje premaga strah;

• otroci in starši upoštevajo pravila;

• starši s svojo soudeležbo pri aktivnostih dajejo otroku občutek varnosti, uveljavljajo šport kot družinsko vrednoto in prispevajo h gradnji dobrih medsebojnih odnosov vseh udeleženih družinskih članov.