Kekec še danes velja za enega najbolj priljubljenih mladinskih filmov, čeprav je od nastanka prvega filma iz te planinske trilogije minilo že 70 let, literarni lik Kekca pa je še precej starejši, star je 103 leta. Režiser Jože Gale (1913-2004) je leta 1951 posnel še črno-belega Kekca po planinski pripovedki Kekec nad samotnim breznom, sicer zadnji izmed treh Vandotovih pripovedk o Kekcu, ki je leta 1924 izšla v mladinskem listu Zvonček. Za 97-minutni film, ki je bil tudi prvi slovenski celovečerni mladinski film, sta pripoved priredila scenarista Jože Gale in Frane Milčinski, premiera je bila 18. decembra 1951.
Za obuditev spomina: Zgodba je postavljena v idilično, skoraj pravljično vasico v alpski dolini (za kuliso sta služila Kranjska Gora in Gozd pri Tržiču). Visoko v gorah eden nasproti drugega živita dva moža. Dobri mož je ostareli zeliščar Kosobrin, igral ga je Frane Milčinski, na drugi strani pa hudobnež po imenu Bedanec, odlično ga je upodobil France Presetnik. Bedanec ugrabi deklico Mojco (igrala je Zdenka Logar), ki nekega dne sreča Kosobrina in mu zaupa, kako težko je njeno življenje. Čeprav se Kosobrin boji Bedančevega maščevanja, vzame Mojco s seboj, toda Bedanec ga ujame in priveže na drevo. Kosobrina osvobodi neustrašni in pogumni Kekec (Matija Barl). Bedanec ujame tudi Kekca, vendar mu obljubi, da ga bo spustil, če mu pomaga poiskati nesrečno Mojco. Kekec se temu upre. Kekca začne po gorah iskati njegov oče (Lojze Potokar), sicer pastir. Ko najde njegovo sulico, domneva, da ga je napadel orel. Bedanec še enkrat zgrabi Kosobrina. Od strahu ta izgubi zavest, medtem pa Bedanec zbeži stran, saj je prepričan, da je ubil starca. Nenadoma se pojavi Kekec in prisloni nezavestnega Kosobrina k skali. Bedanec se medtem potika naokrog in išče sled, ki vodi do Kosobrinove koče. Sčasoma sled najde in se poda za njo ...
A prebrisani Kekec je v temi Bedancu nastavil sovo, ki se jih Bedanec zelo boji. Od strahu steče stran, se spotakne v past in obvisi v zraku. Ko Kekcu obljubi, da bo odšel iz teh krajev in da se ne bo več nikoli vrnil, ga Kekec reši. Zato Bedanec zažge svojo kočo in odide iz te dežele. Kekec pa se vrne v svojo vasico, kjer je v očeh ljudi pravi junak.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
France Presetnik je v vlogi Bedanca, da bi bil bolj strašen, nosil čevlje z 10-centimetrskim podplatom.
Pri izbiri igralcev za Kekca in Mojco so obiskali več sto šol, izbrali so 1000 učencev, najboljše pa poskusno posneli na filmski trak.
V eni izmed stranskih vlog je v prvem Kekcu zaigral tudi Lado Leskovar.
Jože Gale je po koncu filmske trilogije nameraval posneti tudi televizijsko serijo o Kekcu, a se to ni nikoli zgodilo.
V Sloveniji je 257 prebivalcev in prebivalk s priimkom
Kekec potuje po svetu
Večino filma so posneli v Kranjski Gori, filmska prizorišča pa so bila še vasica Gozd pri Tržiču, slap Savica, Mojstrana, Slemenova špica, kjer so posneli prizor s pesmijo Dobra volja je najbolja, in nekdanji filmski atelje v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, kjer so na prostoru velikosti 32 x 12 metrov naredili sotesko s potokom.
Prvi del Kekčeve trilogije je bil daleč najbolj uspešen, velja za enega kultnih filmov v zgodovini slovenske in jugoslovanske kinematografije. Je prvi slovenski celovečerni film, ki je prejel mednarodno nagrado. Leta 1952 je na trinajstem beneškem mednarodnem filmskem festivalu prejel mednarodno filmsko nagrado Zlati lev v kategoriji mladinskih filmov, primernih za gledalce od 11. do 14. leta. Film se je uvrstil še na druge festivale, predvajali so ga v kinematografih širom sveta, tudi na Kitajskem.
Kekca so gledali tudi na Kitajskem
Še bolj kot sam film je ostala živa naslovna pesem Kaj mi poje ptičica, morda bolj znana kot Dobra volja je najbolja. Tako kot glasbo za celoten film jo je napisal Marjan Kozina, glasbo je posnel orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Jakova Cipcija. Besedilo naslovne pesmi je napisal Frane Milčinski, namesto glavnega igralca pa jo je zapel Tomaž Tozon.
Josip Vandot (1884-1944)
Serija planinskih pripovedi o dobrem in pogumnem dečku Kekcu predstavlja jedro zapuščine mladinskega pisatelja Josipa Vandota. Pravljične motive za svoje povesti je avtor vzel iz ljudskega pripovedovanja. Prva od Kekčevih zgodb, Kekec na hudi poti, je izšla leta 1918 v Vrtcu, druga, Kekec na volčji sledi, leta 1922 v Zvončku in tretja, Kekec nad samotnim breznom, leta 1924 prav tako v Zvončku. V letih 1936 in 1939 je Vandot v samozaložbi izdal ponatis pripovedke Kekec na hudi poti in prvo knjigo zbirke Kekec z naših gora.
Celotno Vandotovo delo obsega okoli dvesto petdeset črtic in povesti ter čez dvesto pesmi, ki pa niso bile objavljene ali pa so raztresene po časnikih in revijah.
Nemški okupatorji so leta 1941 v Mariboru zažgali njegovo knjižnico in med rokopisi tudi četrto povest o Kekčevih dogodivščinah. Vandota so skupaj z družino izselili na Hrvaško, kjer je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 umrl med bombardiranjem.
Trije filmski Kekci
Matija Barl, rojen leta 1940, glavni junak prvega Kekca, je edini od treh Kekcev ostal v svetu filma. Kasneje je študiral dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Leta 1962 se je preselil v Nemčijo, kjer je delal kot samostojni producent, prevajalec in priložnostni igralec. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil in do smrti leta 2018 je živel v Marezigah pri Kopru. Jože Gale je kasneje posnel še dva filma o pogumnem Kekcu. Srečno, Kekec je nastal leta 1963 na podlagi pripovedke Kekec na volčji sledi, drugi izmed treh Vandotovih pripovedk o Kekcu, ki je leta 1922 izšla v mladinskem listu Zvonček. To je bil prvi slovenski barvni film sploh, v vlogi Kekca je nastopil Velimir Gjurin, kasneje znani jezikoslovec. Ob njem so igrali še Blanka Florjanc, Martina Mele, Ruša Bojc, Bert Sotlar, Marija Goršič in Stane Sever.
Pet let kasneje, 1968., je bil posnet še zadnji film iz trilogije, Kekčeve ukane po motivih različnih Vandotovih pripovedk. V tem filmu je bil Kekec Zlatko Krasnič, ki je kasneje postal agronom. Znova se je pojavil tudi lik Bedanca, ki ga je upodobil Polde Bibič, igrali so še Boris Ivanovski, Jasna Krofak, Franika Podobnikar, Milorad Radovič in Jože Zupan.
