Vse tri pripovedi so izhajale v mladinskem listu Zvonček, mesečniku, ki je ob sebi zbiral liberalno usmerjeno slovensko mladino iz začetka dvajsetega stoletja. Pogumen, spreten, iznajdljiv in dobrosrčen deček, star osem let, morda deset, je z nekaj pravljične mitologije in ščepcem ljudske pripovedi preživel generacije otrok vse do danes. In ni videti, da bi ga kot (pre)drznega junaka, ki uspe pretentati sovražnika, kdo uspel izriniti iz prestola. Se upreti, pobegniti, pomagati … Vrline, ki tudi stoletje kasneje na eni strani ostajajo navdih, po drugi pa so v duhu časa individualizacije družbe vse bolj pogrešane.

Dobri planinski narod prejme beneškega leva

Da so prigode pogumnega pastirčka v tridesetih letih prejšnjega stoletja nato izšle v knjižni obliki, smo se že kot osnovnošolci naučili malodane vsi. Da je bil leta 1951 z njegovo zgodbo posnet prvi slovenski celovečerni mladinski film, vedo tudi tisti, ki niso zagrizeni filmofili. Kar je prvo med sebi enakimi, običajno ni tudi najuspešnejše. Ob prvih se velikokrat pojavlja skromen opis poskusa, kar pri Kekcu ne drži. Naš Kekec je sinonim za uspeh. Kot prvi mladinski film je prerasel svoje okvirje na mnogih področjih, postal je nacionalna znamenitost, po kateri smo Slovenci celo sprejeli šaljivo, a kar malce zavidanja vredno poimenovanje nekdanjih bratov iz republik bivše skupne države. Kekci – simpatični, dobri, delovni planinski ljudje. Njegovo vrednost in kakovost so že 1951 prepoznali mednarodni filmski strokovnjaki in mu na Beneškem filmskem festivalu dodelili zlatega leva v kategoriji mladinskih filmov. Pohvalili so izbiro filmske zgodbe, čeprav bi jo lahko označili za izrazito lokalno obarvano tako pri socialno deprivilegiranem dečku, ki "si služi kruh pri tujih ljudeh", kot tudi s krajem dogajanja in temu primernimi mitološkimi bitji. Ob tem pa je menda šla vsa pohvala tudi sproščeni naravni igri otrok. Za režiserja in scenarista Jožeta Galeta, diplomanta praškega glasbenega konservatorija, je bil to prvi uradni filmski izdelek, ki sta mu sledila še filma Srečno, Kekec in Kekčeve ukane, zaznamoval pa je vso njegovo nadaljnjo kariero vse do filma Ljubezen nam je vsem v pogubo leta 1987.

​Kekčevi nasledniki domače kinematografije

Ne le avtorjev, Kekec je zaznamoval "kariero" slovenske kinematografije, s čimer se strinjajo tudi današnji filmski poznavalci.

"Uspeh Kekca je slovenski film zaznamoval s tem, da je žanr otroškega in mladinskega filma postal eden izmed prepoznavnih žanrov nacionalne kinematografije, tisti del, ki je žel največ prodajnih uspehov doma in v tujini," pravi Nerina T. Kocjančič iz javne agencije Slovenski filmski center, ko primerja Kekčevo trilogijo s franšizami v stilu hollywoodskih izdelkov, in nadalje razmišlja, kateri filmski projekti so se mu pri nas kasneje približali. "V osemdesetih letih se mu je približal prav tako zelo uspešen film Poletje v školjki (1986) režiserja Tuga Štiglica, ki je imel nadaljevanje v Poletje v školjki 2 (1988). Vse dekade so imele uspešen mladinski film: petdeseta in šestdeseta Kekca, sedemdeseta Srečo na vrvici (1977) režiserja Janeta Kavčiča, osemdeseta Poletje v školjki. Sreča na vrvici je pomenila tudi prelom z idiličnostjo nekega časa in uvedla urbanost v mladinski film." Da smo v devetdesetih ostali brez izrazito uspešnega mladinskega filma, še ugotavlja Kocjančičeva, torej v času prehoda v novo državo, ki je pomenila tudi prehod v nov tip organiziranja kinematografije. Tako je novi val slovenskih režiserjev in režiserk prinesel filme, ki so nastajali na podlagi njihovih zgodb, ki pa se niso ukvarjale z mladinskimi temami, ampak s soočanjem mladih ustvarjalcev v novem času in prostoru, še pojasnjuje. Pred dobrim desetletjem pa sta "vzgojo mladih gledalcev in vzpostavitev filmske vzgoje v šolah obudila 'žlahtni' žanr otroškega in mladinskega filma, ko so ponovno začele nastajati uspešnice s svojimi nadaljevanji, kot so Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo in Gajin svet, slednji ima nadaljevanje že potrjeno", je še z nami razmišljala vodja promocije in distribucije pri Slovenskem filmskem centru.

Arhetip junaka slovenskega filma

O neizmernem vplivu Kekca na slovenski mladinski film razmišlja tudi režiser Miha Hočevar, ki je leta 2010 Sloveniji poklonil prvi mladinski hit po več kot dveh desetletjih zatišja, Gremo mi po svoje. "Privlačen junak, iskriv, brihten, pogumen in pošten, zanimivi stranski liki in super lokacije. Preprosta zgodba, ki jo lahko zlahka spremljajo otroci vseh starosti, obenem pa ob njej uživajo tudi njihovi starši, stari starši in sorodniki. Kekec je hkrati dokaz, kako dolgoživ je lahko film, če je ob svojem času narejen, kot je treba. Dal je veliko veselja mnogim generacijam in tako ostal tudi kot nekakšen povezovalen element naših ljudi," pravi Hočevar. Na vprašanje, ali je bil morda prav Kekec tudi svojevrsten zgled njegovemu filmu s čudovito planinsko lokacijo in pogumnimi kratkohlačniki, odgovarja: "Pri ustvarjanju svojih filmov generalno ne iščem nekih zgledov, morda posamične elemente. V zvezi s Kekcem bi to zagotovo lahko bile lokacije, snemalna prizorišča. Hribi, voda, narava, prostranstva in s tem povezana svoboda."

Podobno o pečatu, ki ga je Kekec vtisnil slovenskemu filmu, razmišlja tudi scenarist in režiser mladinske uspešnice Gajin svet Peter Bratuša. "Verjetno ni Slovenca ali Slovenke, ki ne bi poznal oziroma poznala Kekca. Zagotovo je najbolj poznan lik iz slovenskega filma. Je neke vrste evergreen, ki mu leta ne pridejo do živega." Bratuša, ki menda ne zamudi priložnosti, da bi si Kekca spet in spet pogledal ter "si ga zapisal za uho", pastirčka celo primerja s svetovno priljubljeno junakinjo Piko Nogavičko. "Ker je drugačen, pogumen, neustrašen in težko prenaša krivico. Predstavlja arhetip junaka, po katerem so se zgledovali mnogi slovenski mladinski filmi. Tudi v Gajinem svetu je en del Kekca." Obenem pa danes kor režiser občuti frustracijo, saj sluti, da danes takega filma v Sloveniji ni mogoče več narediti. Zakaj? "Zaradi restriktivne politike snemanja v Triglavskem narodnem parku, kjer je prepovedano postaviti že samo stojalo, in omejenih proračunov bodo nova nadaljevanja Kekca ostala samo pobožna želja."

Kaj mi poje ptičica

Na visokogorskih pašnikih je v Kekčevih hlačah piskal na piščal in pasel svojo čredo enajstletni Matija Barl. Lahko bi mu rekli naš prvi mladinski filmski zvezdnik. Tisti, ki je poskrbel za ugrabljeno Mojco in ostarelega zeliščarja Kosobrina, ki sta se znašla v rokah maščevalnega hudobneža, divjega lovca Bedanca. V Galetovi igralski zasedbi je torej prednjačil Barl, deklo Mojco je upodobila Zdenka Logar, bradatega Bedanca France Presetnik, medtem ko je bil dobri sivolasi mož, v enem od znanih prizorov tudi privezan na drevo, znani slovenski satirik Frane Milčinski - Ježek, ki je bil tudi soscenarist filma.

Barl je bil eden redkih otroških filmskih igralcev, ki je tudi kasneje deloval v igralskem svetu. Sicer se desetletje kasneje ni odločil za študij dramske igre, pač pa je končal dramaturgijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V tistem času se je še pojavil v filmu Dobri stari pianino Franceta Kosmača in Franeta Milčinskega, potem pa se je kot producent in prevajalec preselil v Nemčijo, od koder se je vrnil šele po osamosvojitvi Slovenije. Zadnje leto življenja je živel v Marezigah nad Koprom. ​V enem najbolj znanih filmskih prizorov prvega Kekca vidimo mladega Matijo Barla, kako strumno koraka z zakrivljeno palico v roki čez skale, ob tem pa žvižga in kot slavček jasno prepeva eno najbolj znanih pesmi, kar jih imamo. Avtor pesmi Kaj mi poje ptičica je Marjan Kozina, njeno besedilo je ustvaril Ježek, a kristalno čist glas ni Barlov. V pesmi mu ga je posodil Tomaž Tozon, danes znani zborovodja, skladatelj in glasbeni producent iz Škofje Loke, ki je pevsko kariero začel že kot deški sopran, solist v otroškem zboru pri frančiškanih v Ljubljani.

Še vedno v beograjskih arhivih

Slovenski narodni ponos, kulturna dediščina, film, ki se je zapisal v mladost velike večine vseh na sončni strani Alp, ali kakorkoli bi mu še lahko rekli, pa je še vedno v arhivih nekdanje skupne države v Beogradu. Izvirniki vseh treh filmov Kekec, Srečno, Kekec in Kekčeve ukane so namreč nastali v letih, ko je bila Jugoslovanska kinoteka edina ustanova, kjer so se spravljali izvirniki vseh filmov z območja takratne države. Filmsko gradivo se v Ljubljani hrani šele od leta 1968, ko smo dobili svoj filmski arhiv. Pogajanja, da bi se Kekci s še nekaj našimi klasikami vendarle vrnili v Slovenijo, trajajo že nekaj let. Premike je že februarja 2018 po skupni seji slovenske in srbske vlade napovedala tudi njihova takratna premierka Ana Brnabić. Do danes se še nič ni spremenilo.

"Glede vrnitve negativa filma Kekec ni nobenih novic. Negativ za ta film in še drugi filmski negativi slovenskih filmov so del Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic nekdanje SFRJ. Slovenija je oblikovala seznam predmetov slovenske premične kulturne dediščine, 313 eksponatov, ki so na ozemlju Republike Srbije. Seznam je bil aprila 2015 predan Srbiji. Zadnja seja Stalnega skupnega odbora visokih predstavnikov za nasledstvo držav naslednic SFRJ je bila 13. novembra 2019 v Zagrebu," so nam še pojasnili pri Slovenskem filmskem centru. In čeprav originali filmov ostajajo v tujini, Kekec tudi po več kot sto letih, odkar je ugledal krajnsko luč sveta, ostaja ob Martinu Krpanu slovenski junak številka ena. A to je že druga zgodba.