(PORTRET TEDNA) Vjosa Osmani, ženska na čelu patriarhalne države

Medtem ko se pol zahodne Evrope ukvarja s tem, kako se je obnašal turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki je ob torkovem obisku vodstva Evropske unije predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela posadil na stol poleg sebe, predsednico Evropske komisije pa kot kakšno prevajalko ali stenografistko na zofo, in po družbenih omrežjih beremo razglabljanja o tem, da so muslimani pač tipični moški šovinisti, ki na vsakem koraku zatirajo ženske, so v neki drugi evropski državi izvolili novo predsednico.

Ne, ni se zgodilo v Skandinaviji, kjer je ženska enakopravnost ali celo prevlada v politiki nekaj samoumevnega (na Finskem so na čelu vseh štirih koalicijskih strank in vlade ženske, premierka je 35-letna Sana Marin) ali v baltskih državah, kjer je na enem od dveh najpomembnejših položajev v državi ženska (v Estoniji sta na vrhu države celo dve ženski, predsednica Kersti Kaljulaid in premierka Kaja Kallas) - zgodilo se je na muslimanskem Kosovu, ki v očeh krščanske Evrope velja za primitivno, moško, šovinistično, kriminalno in še kakšno državo. Ali če uporabimo vulgarizem bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, velja za shithole, usrano luknjo tam nekje na nerazvitem Balkanu.

No, Kosovo ima predsednico. To je v nedeljo postala komaj 38-letna pravnica Vjosa Osmani. In niti ni prva predsednica v komaj 13-letni zgodovini najmlajše evropske države - med aprilom 2011 in 2016 je bila na predsedniškem položaju Atifefe Jahjaga. Ob prisegi je bila stara nekaj manj kot 37 let.

V velikih Thacijevih čevljih

Če pogledamo samo za primerjavo: v Sloveniji, ki se ima za razvito državo, kjer je spolna enakopravnost menda nekaj samoumevnega, je visoka politika skoraj izključno moška domena. Doslej smo na predsedniških volitvah imeli morda pet resnih kandidatk: leta 1992 Darjo Lavtižar Bebler in Alenko Žagar Slana, deset let kasneje Barbaro Brezigar (ki se je edina doslej prebila v drugi krog in tam izgubila proti dr. Janezu Drnovšku) ter pred štirimi leti Romano Tomc in Ljudmilo Novak. V 30-letni zgodovini smo imeli 14 vlad in eno samo premierko, Alenko Bratušek, med marcem 2013 in septembrom 2014. Tudi diplomacija je pri nas očitno moški posel - nikdar doslej nismo imeli zunanje ministrice. Na Kosovu je to 49-letna Donika Gërvalla-Schwarz.

Seveda je Kosovo še vedno daleč od spolno enakopravne države, še vedno je izrazito patriarhalna družba, toda vsaj za politiko to očitno ne velja. Eni sicer privoščljivo pravijo, da si je Osmanijeva obula prevelike čevlje, nasledila je namreč "večnega" alfo in omego kosovske politike Hashima Thacija. In vsaj glede čevljev to verjetno drži; Thaci je meril okoli 190 centimetrov in temu primerno je imel veliko tudi nogo. Toda glede vsega drugega bo treba še počakati, predvsem na to, kako si bosta delila oblast s premierjem Albinom Kurtijem.

Ta meja je namreč na Kosovu v Thacijevih časih postala precej zabrisana, premier je imel kar nekaj časa postransko vlogo, tudi na vse najpomembnejše dogodke, vključno s pogajanji s Srbi pod okriljem Evropske unije v Bruslju, je praviloma odhajal predsednik Thaci. Vse dokler ni v začetku lanskega novembra odstopil, ker je posebno sodišče za vojne zločine na Kosovu v Haagu potrdilo obtožnico proti njemu zaradi vojnih zločinov med konfliktom na Kosovu v letih 1998-1999. Tedaj ga je začasno nasledila prav Vjosa Osmani, ki so jo pred tem pogosto omenjali tudi kot morebitno zunanjo ministrico.

Prav časovna nepovezanost z vojno na Kosovu leta 1999 je tisto, kar loči Osmanijevo od drugih dosedanjih kosovskih politikov. Ko so srbske sile izvajale zločine (tudi Osvobodilna vojska Kosova ni bila angel, da ne bo pomote) in so na tedaj še del velike Miloševićeve Srbije padale bombe zveze Nato, je bila še srednješolka. S politiko se je sicer srečala že pred razglasitvijo kosovske neodvisnosti februarja 2008 in dolga leta je bila privrženka Demokratske zveze Kosova (LDK), ki jo je do svoje smrti leta 2006 vodil pacifistični Ibrahim Rugova.

Ne s puško, ampak z besedo

Rojena je bila 17. maja 1982 v Kosovski Mitrovici, mestu, ki danes na neki način najbolje simbolizira usodo neodvisnega Kosova - razdeljeno je na severni, srbski, in južni, albanski del. Reka Ibar, ki teče skozi mesto in čez katero je velik most, ki ga varujejo pripadniki modrih čelad, je postala nekakšna meja v državi, ki naj bi bila enotna, a je vse prej kot to. In s tem se bo morala spopadati ves petletni mandat, iskati ravnovesje med spravo in skoraj neukrotljivim sovraštvom med narodoma. Toda popuščala ne bo, to je jasno že po njenem inavguracijskem govoru. Dejala je namreč, da pravice in sprave ne more biti, dokler Srbija ne bo odgovarjala za vojne zločine na Kosovu, in da se mora dialog s Srbijo odvijati na enakopravni osnovi. "Mir se lahko doseže samo, ko bomo videli, da Srbija obžaluje, ko bo prosila za odpuščanje in bo dosežena pravica za tiste, ki so trpeli zaradi njenih zločinov," je bila jasna pred poslanci.

Njena jasna in predvsem načelna stališča so jo napravila za kosovsko politično zvezdo. Na zadnjih volitvah v februarju je na listi stranke Samoopredelitev (Vetevendosje), ki jo vodi nekdanji politični zapornik, 46-letni premier Albin Kurti, prejela 300 tisoč glasov. To je več, kot so dobile Thacijeva Demokratska stranka Kosova, njena bivša Demokratska zveza Kosova in Aliansa za prihodnost Kosova skupaj. Kot rečeno, skupaj s Kurtijem pripadata novi politični generaciji, ki se za razliko od predhodnikov ni s puško v rokah bojevala za neodvisnost. Glede na volilne izide se zdi, da pečat heroja in osamosvojitelja tudi ni več nujen za politični uspeh; pri čemer ne gre pozabiti, da ima Kosovo eno najmlajših populacij na svetu.

Če ne bi bila v politiki, bi gotovo naredila bleščečo akademsko kariero. Pravno fakulteto je končala v Prištini, doktorirala pa iz prava na univerzi v ameriškem Pittsburghu. Na obeh univerzah občasno še predava, naslov njenega predmeta kot gostujoče profesorice v ZDA pa je nastanek države in pravo: izkušnje Kosova. Kot pravnica je sodelovala tudi v ekipi, ki je pred Meddržavnim sodiščem v Haagu branila razglasitev kosovske neodvisnosti. Kosovo je primer proti Srbiji dobilo, sodišče je ocenilo, da razglasitev neodvisnosti ni bila proti načelom mednarodnega prava.

Toda odločila se je za politiko. Leta 2009 je postala šefica kabineta tedanjega premierja Fatmirja Sejdiuja, Trikrat zapored je bila izvoljena za poslanko in bila do novembra lani tudi predsednica kosovskega parlamenta. Poročena je s Pridonom Sadriujem, direktorjem oddelka za bilateralne odnose na kosovskem zunanjem ministrstvu, in imata hčerki dvojčici. Poleg albanščine govori še srbščino, angleščino, turščino in španščino.