Zvezna porota v Kaliforniji je soglasno razsodila, da je bil herbicid Roundup pomemben dejavnik za to, da je 70-letni Edwin Hardeman zbolel za ne-Hodgkinovim limfomom, obliko raka. Hardeman je dolga leta uporabljal pripravek za odstranjevanje plevela, ki vsebuje glifosat. Njegov primer je že drugi v zadnjih osmih mesecih, ki se je končal s podobnim razpletom - že avgusta 2018 je namreč porota odločila, da je vrtnar DeWayne Johnson zbolel za rakom zaradi izpostavljenosti herbicidu, in mu prisodila odškodnino v višini skoraj 300 milijonov dolarjev (267 milijonov evrov).
Dokazovanje specifičnega vzroka
V takšnih tožbah iz naslova odgovornosti za izdelke mora tisti, ki toži, nesporno dokazati, da je bil izdelek "specifični vzrok" za nastanek škode. Kriterij za dokazovanje odgovornosti je zelo strog, kar je lahko nerealistično v primerih, ko oseba zboli za rakom, a kljub temu sta že dve poroti razsodili v prid tožnikov.
Odvetniki ameriškega biotehnološkega giganta Monsanto sicer še naprej vztrajajo, da je uporaba roundupa varna in da argumenti obeh tožnikov niso v skladu z znanstvenimi ugotovitvami. Toda člane obeh porot so dokazi dovolj prepričali, da so odločili, da je bil roundup v obeh primerih "specifični vzrok" za nastanek raka. Vse javne službe okrožja Los Angeles so zaradi odmevnih primerov opustile uporabo spornega herbicida, dokler ne bodo na voljo jasni dokazi o tem, kakšen je njegov vpliv na okolje in zdravje ljudi.
Čeprav ima koncept dokaza tako v znanosti kot v pravu podoben primarni pomen - gre za konsenz strokovnjakov -, se stroki razlikujeta glede na to, kako do njega priti. Poglavitna razlika med njima je, da v znanosti ni roka oziroma časovne omejitve za nova dognanja, medtem ko je v pravu pravočasnost sila pomembna. Zagonetka je v tem, da morajo sodišča včasih odločati, ali je neki proizvod na trgu nevaren ali ne, še preden znanstveniki pridejo do zaključka.
Kaj je dokaz?
Dokaz je težko opredeljiv koncept. Ali potrebujemo dokaz za to, da črte, ki jih v džungli za hip zagledamo, pripadajo tigru, preden se odločimo zbežati? Potrebujemo dokaz za to, da so motorji letala, ki bo poletelo proti Londonu s 300 ljudmi na krovu, zanesljivi, preden mu odobrimo vzlet? So dokazi sploh lahko absolutni ali v bistvu le izražajo verjetnost?
Znanstveniki uporabljajo dokaze za nadgrajevanje našega razumevanja narave, pri čemer izhajajo iz tega, da obstaja objektivna resničnost, ki ji je narava podvržena in ki jo lahko razumemo. Narava nima moralnega kompasa: ni ne dobra ne slaba - preprosto je. Ker so znanstveniki ljudje, občutijo, odvisno od rezultatov eksperimenta, čustva, kot je veselje ali razočaranje, a ta ne spremenijo resnice.
V pravu je drugače. Odvetniki uporabljajo dokaze, zato da drugim ljudem pomagajo zadostiti pravici. Pravo temelji na predpostavki, da obstajajo neki splošno sprejeti kodeksi človeškega vedenja in ravnanja, ki jih je treba upoštevati in ob kršitvah popraviti krivico. V idealnem primeru gre pri iskanju pravice za visoko moralno prizadevanje, v osrčju katerega je poštenost.
Dokazi v znanosti
Znanstveniki vneto razpravljajo o tem, ali določeni eksperiment res dokazuje obstoj novega koščka ogromne sestavljanke, ki ji pravimo narava. Večina jih zahteva, da so izsledki eksperimentov ponovljivi, statistično pomembni in verjetni glede na rezultate predhodnih eksperimentov.
Vendar pa so splošno sprejeta prepričanja, zakoreninjena v tem, kar je bilo dokazano v preteklosti, pogosto napačna. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja je na primer v medicini veljalo prepričanje, da razjede želodca nastanejo zaradi prekomernega izločanja kisline, zato so mlade zdravnike na univerzah učili, da se jih zdravi z antacidi, mlekom in pusto hrano. Leta 1983 pa sta za razburjanje poskrbela Avstralca Robin Warren in Barry Marshall, ki sta trdila, da razjede pravzaprav povzroča bakterija H. pylori. Sprva nihče ni verjel, da lahko bakterije preživijo v skrajno kislih pogojih, ki vladajo v želodcu. Marshall in Warren sta po objavi prispevka postala tarči splošnega posmeha, na konferencah, kjer sta predstavljala svoje ugotovitve, pa sta morala prenašati provokacije iz publike. Toda nekateri raziskovalci so se zanimali za njuno delo in so zato še sami začeli raziskovati to alternativno teorijo.
"Kot nas je zgodovina že večkrat boleče podučila, lahko prevelika naglica pri iskanju pravice doseže ravno nasproten učinek"
Dokazi v pravu
Odvetniki poskušajo dejstva razkrivati s tako imenovano kontradiktorno razpravo. Zastopajo stališče svoje stranke in pri tem ne ostajajo objektivni. V idealnem svetu, kjer bi bili na obeh straneh marljivi in iskreni odvetniki, naj bi prevladala pravica. Vendar primeri pogosto niso idealni.
V nekaterih tožbah iz naslova odgovornosti za izdelke je lahko popolnoma jasno, da je izdelek z napako povzročil poškodbo tožnika, denimo nevarne zračne blazine Takata, ki so jih morali proizvajalci avtomobilov pred leti vpoklicati v rekordnem številu. Po drugi strani pa je v primerih, ko oseba zboli za rakom, malodane nemogoče dokazati vzročno zvezo.
Tožba, ki jo je proti Monsantu vložil DeWayne Johnson, je slonela na poročilu Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC), ki deluje pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Leta 2015 je glifosat - glavno učinkovino v roundupu - razvrstila med snovi, ki so "verjetno rakotvorne za ljudi" (kategorija 2A). Toda ugotovitev IARC še ne pomeni, da je roundup "verjetno" kriv za to, da je Johnson zbolel za rakom.
V Evropi petletni podaljšek
Glifosat je, globalno gledano, najpogosteje uporabljen herbicid v kmetijstvu, gozdarstvu in vrtnarstvu. Na trgu je od leta 1974. V Evropski uniji so konec lanskega leta sklenili dovoljenje za rabo herbicida glifosat podaljšati za še pet let.
V Sloveniji se glifosat (najpogosteje je v obliki boom efekta) v kmetijstvu ne uporablja, uporabljajo pa ga javne službe za zatiranje plevela na javnih površinah, največ za zatiranje plevela na železniških progah.
Različne vrste strokovnega znanja
V znanosti dokazi vedno predstavljajo konsenz strokovnjakov, ki se strinjajo, da dejstva prepričljivo podpirajo neki zaključek. V pravnem sistemu mnogih držav igrajo to vlogo porotniki, od katerih se pričakuje, da bodo postali strokovnjaki o primeru.
To pomeni, da lahko bodisi na področju znanosti bodisi na področju prava novi dokazi in novi strokovnjaki ovržejo nekaj, kar je že bilo dokazano.
