(KOMENTAR) Vučićeva igra

Študenti in njihovi podporniki so v Beogradu pripravili veličasten shod zoper svojevoljno oblast predsednika Srbije Aleksandra Vučića, toda zdi se, da ta ostaja ravnodušen. Študentje mesece blokirajo fakultete po državi in prirejajo množične proteste. Sobotni je bil že šesti in udeležilo naj bi se ga zgodovinsko rekordnega pol milijona ljudi.

Povod za upor zoper Vučićevo vladavino, ki vlada nekdanji največji jugoslovanski republiki neprekinjeno od leta 2014, ko je še bil premier, nato pa je leta 2017 postal predsednik, je tragedija s petnajstimi mrtvimi lani novembra. Študenti zahtevajo, da oblasti objavijo popolno dokumentacijo obnove novosadske železniške postaje, kjer se je na ljudi zrušila nadstrešnica, saj menijo, da je za nesrečo kriva korumptirana oblast. Za zdaj je študentom uspelo izsiliti odstop premiera Miloša Vučevića, odstopiti je moral tudi župan Novega Sada.

Toda formalno srbska vlada še ni odstopila, saj njenega odstopa narodna skupščina še ni verificirala. Prav v tej podrobnosti lahko razberemo glavne poteze Vučića, ki s svojim odzivom na protest dokazuje, da ga pol milijona zbranih nasprotnikov v prestolnici ni preveč ganilo. Namreč, dobrovoljno je povedal, da ne bo pustil ulici, da ga zamenja, vendar pa tudi še ni razpisal volitev. Zavrnil je tudi, da bi imenoval predsednika prehodne vlade. Torej padla vlada ostaja v sedlu. Vučić si s temi igrami očitno kupuje čas. Kajti s časom si lahko obeta, da bodo študentski protesti počasi usahnili oziroma odmrli, kakor je bilo tudi že s prejšnjimi protesti zoper njegovo vladavino. Za dobri vago je še študentom imputiral, da se gredo barvno revolucijo, in je shod v Beogradu primerjal z opozicijskim shodom na isti dan v Budimpešti. Barvne revolucije - če ne prej, pa po Ukrajini - namreč imajo slab prizvok, da so financirane in dirigirane od zunaj. Z Zahoda. Toda pri študentskem puntu v Srbiji je očitno, da ne gre za to. Evropska unija, da o ZDA niti ne govorimo, namreč ni zmožna o teh protestih izreči nič vsebinskega. V ilustracijo navedimo zapis komisarke za širitev Marte Kos na omrežju X. Tam se je bila zahvalila vsem, ki so poskrbeli za varnost protestnikov, in dodala, da morajo zdaj v Srbiji slediti reforme, nujne za vstop države v EU. Srbi imajo teh floskul poln kufer, saj jim je jasno, da EU v Vučiću najprej vidi garanta stabilnosti na Balkanu, po novem pa še voditelja, ki bo tej uniji oziroma Nemcem omogočil dostop do naravnih bogastev, kot je litij, in ne bo preveč težil z okoljskimi standardi.

Zgodovinsko največji shod v Srbiji po miloševićevskih časih seveda ni imel kakšnega drugega učinka, kot morda tega, da je vedno več ljudem v Srbiji jasno, v kakšnem sistemu in v kakšni državi živijo. In gotovo bi se zdaj študenti že soočali z očitki, kaj jim je s tem sploh uspelo. Kanijo sicer svoje proteste radikalizirati in Srbe pozvati na tridnevni generalni štrajk. Da so pridobili še več simpatij, pa je odgovoren arogantni režim sam. Z zvočnim topom, ki je poškodoval številne protestnike v bližini - nepotrjena vest celo govori, da naj bi ena oseba zavoljo posledic tega poka umrla. Tako se javnost namesto z učinkom študentskih protestov spet ukvarja z oblastjo, ki se še naprej igračka s človeškimi življenji.