Bilo je lani novembra v odmaknjenem delu Tolmina ob štirih popoldne, ko se je že mračilo. Klic na 112. Gospodar Ilija je tisto sobotno dopoldne svoja konja, brez katerih si ne predstavlja tovorjenja drv iz strmega in sodobni mehanizaciji nedostopnega gozda, nahranil in spustil na pašnik. Ko se je popoldne vrnil, je na pašniku bil le še en konj, ki je plitko rezgetal ob kupu suhega vejevja. Konjevo vedenje se je lastniku zdelo nenavadno, a je v prvi vrsti iskal izgubljeno žival. Čez čas je le pristopil k rezgetajočemu konju, ki ga kliče Trma, in videl, da je pod vejevjem ozko brezno, v njem pa pogrešani Malin. Glavo je imel v jami, da se od daleč sploh ni videla. Njegovo telo je bilo še nižje kot glava. Vse skupaj pa na precej nedostopnem terenu.
"Prejeli smo klic. Sprva je zvenelo kot kakšna šala. Skoraj vsako leto sicer rešimo kakšno kravo, ki na poti s planin zgrmi v dolino. Tudi s helikopterjem smo jih že reševali. A konja še nikoli," je kolegom gasilcem, zbranim v Nazarjah ob letnem pregledu posebno zanimivih intervencij, ki ga pripravi Gasilska zveza Slovenije, razlagal Miha Vencelj iz PGD Tolmin. "V redu, sem pomisli. Vzamemo vozilo z dvigalom, izvlečemo konja iz jame in to bo to. A to brezno … kot bi bilo narejeno zanj. Le glava je malo molela iz luknje. Vse tehnike, ki smo jih dotlej poznali in že uporabili, so tu bile neuporabne. Že zaradi terena z avtom in dvigalom nismo mogli blizu," je opisal.
Reševati živali je mnogokrat težje kot reševati ljudi. Ne poznajo reševalcev, zato jim ne zaupajo. Motijo jih odsevniki na gasilskih oblačilih, zlasti zvečer, ko svoje naredijo še reflektorji, prav tako vsak hrup. "K sreči je bil delovni konj vajen zvoka motorne žage in se ga ni bal. To je bila edina prednost," je razlagal predavatelj, ki je bil ob nesreči vodja intervencije. Gasilci so dolgo razmišljali, kaj storiti. Žival odkopati? Predolgo in zaradi terena strojno neizvedljivo. Konja preprosto potegnili ven? Hja, 500 kilogramov zgolj z rokami? Težko. Po dolgem premišljevanju so za konja naredili klančino, nekakšne "kurje stopnice", po kateri bi ga potegnili ven.
"A klančina je bila strma, konj pa ni imel uzde, da bi mu lahko s potegi pomagali," je opisal Vencelj. Lastnik Ilija je vseskozi tvorno sodeloval. Tako je na pomislek veterinarke, ki so jo poklicali, da je konj morda poškodovan, odločno odvrnil, da to gotovo ne drži. Videl je namreč, kako se je konj stresel. "Ko to naredi, aktivira vse mišice. In če je to naredil, mišice niso poškodovane," nam je razložil lastnik. Prav tako se ni strinjal, da bi živali dali pomirjevala. Dejal je, da potem konj ne bo mogel sodelovati in pomagati pri vlečenju iz jame. Svojega konja je zelo dobro poznal. "Vseeno sem bil v dvomih, ko je predlagal, da bo splezal h konju in mu nadel uzde in vrvi. Prostora v jami je bilo zgolj za konja. Kaj, če bi se konj premaknil in lastnika stisnil?" je svoje dvome opisal vodja intervencije. A lastnik, ki je svojega konja zelo dobro poznal, je vztrajal. Žival mu ni nič naredila. Niti iz strahu. Konj se je še bolj umiril, ko je imel ob sebi lastnika.
Prvi poizkus ni bil uspešen. Klančina je bila prestrma. Skrajšali so jo, da je konj zgolj v spodnjem delu lahko stopil nanjo. Nato so vlekli v ritmu, ki ga je konju narekoval lastnik Ilija. Ne premočno, da konj ne bi padel in se poškodoval. "Praktično smo ga potegnili na klasičen 'horuk'. Po klančini, ki smo jo naredili kar tam. Ko je konj prišel ven, se je ves tresel. Bil je poten in prestrašen. Privil se je h gospodarju, ki ga je nežno trepljal, se pomiril in po nekaj minutah stekel v galopu na travnik. Nas vse pa je prevel dober občutek," je še opisal Vencelj. Lastnik konja se je kasneje prišel v gasilski dom gasilcem še posebej zahvalit. Njegova hvaležnost je bila neizmerna. Gasilci so zanj našli le lepe besede. "Bil je odličen ves čas akcije. Dajal je predloge, a hkrati je znal poslušati," ga je pohvalil Vencelj. Sodelovanje lastnikov je pri reševanju živali ključnega pomena, je izpostavil predavatelj. Kot tudi pomoč in pripravljenost veterinarjev, ki mirijo in pomagajo s predlogi. Predvsem pa je bila tokrat občudovanja vredna vez med konjem in lastnikom, je poudaril. "Lastnikovo poznavanje živali in njuno medsebojno zaupanje. Brez tega ne bi šlo." Pogled na neverjetno situacijo na terenu pa kaže, da so bili izjemni vsi, ki so tisto noč spisali srečen konec še ene zgodbe.
