Uroš Gramc
Andrej Hauptman ostaja edini slovenski dobitnik kolajne na cestni dirki svetovnega prvenstva, toda Janu Tratniku v Avstraliji ni manjkalo veliko, da bi presegel rezultat rojaka iz Lizbone 2001. Še petdeset metrov pred ciljem se mu je nasmihalo srebro, a mu je že kak meter zatem spolzel iz rok tudi bron. Nato je glavnina z najboljšimi sprinterji pojedla ubežnika, ki je pristal na dvanajstem mestu. Tadej Pogačar je končal nižje, na 19., od šesterice Slovencev sta ciljno črto zelo zahtevne preizkušnje v Wollongongu na zahodni pacifiški obali prečkala še Jan Polanc in Jaka Primožič. Sijajno sezono je z mavričasto majico zakrožil Belgijec Remco Evenepoel.
Tratnik: Peloton me je presenetil
"Malo sem že verjel, da bom drugi, a kar naenkrat so sprintali ... Dirka je bila za štirideset, petdeset metrov predolga. Večkrat sem bil že zelo blizu uspehu, danes sem spet bil prekratek. Zelo sem razočaran," je za TV Slovenija povedal Jan Tratnik. Idrijčan je bil del velike ubežne skupine, ki se je od glavnine odlepila tik po dvestotem kilometru. Slovenska reprezentanca je imela dirko taktično zelo dobro pokrito. Prvi pobeg je ujel Jaka Primožič, z Idrijčanom sta bila skupaj v ospredju vse do zadnjih dveh krogov (od dvanajstih), ko je Evenepoel z napadom raztreščil gručo 25 kolesarjev.
"Dirka je bila za štirideset, petdeset metrov predolga"
S seboj je Belgijec za nekaj kilometrov vzel Kazahstanca Alekseja Lucenka, za njima se je podala četverica, Idrijčan pa je bil do zadnjega vzpona šele v tretji skupini. A bil je dovolj močan, da se je v zadnjih sedmih kilometrih preselil do boja za srebrno odličje. Kar mimo njih se je odpeljal kakšnih 400 metrov do cilja, toda v ozadju so bili še hitrejši. "V ubežni skupini sem takoj opazil, da je bil Remco najmočnejši. Nisem se osredotočal nanj, ker bi lahko zašel v težave, imel je prestavo več. Izbral sem svoj tempo. Pred seboj sem videl skupino, verjel sem, da jo lahko ujamem, še posebej pred ciljem, ko se običajno malo spogledajo. Potem pa me je peloton presenetil. Žal se ni izšlo," je dejal 32-letnik, ki je ob šestem zaporednem nastopu na svetovnem prvenstvu prvič sam dirkal na rezultat. Prej je bil vsakič pomočnik in nikoli ni videl cilja.
Do zlata z zlomljenim komolcem
V soboto je neverjetno zgodbo z zlato kolajno spisala Annemiek Vleuten, ki je letos dobila tudi Giro, Tour in Vuelto. Na tekmi mešanih štafet v Avstraliji je Nizozemki zagodlo kolo, da je padla in si zlomila komolec, a to je na cestni dirki ni ustavilo. Že praktično odpisana 39-letnica je v stilu Jana Tratnika v zadnjih metrih prelisičila tekmice, s to razliko, da na repu ni imela glavnine. Od Slovenk je najvišje, s petimi minutami zaostanka na 42. mestu, zaključila Urša Pintar. Eugenia Bujak je osvojila 56. mesto, Špela Kern 65.
Tudi Pogačar razočaran
Za mesto je za svojim najboljšim izidom iz Harrogata 2019 zaostal Tadej Pogačar, ki pa si je za 24. rojstni dan, praznoval ga je v sredo, zaželel bistveno lepšo uvrstitev. Toda ni imel svojega dne in prav tako ni skrival razočaranja. "Moral bi biti zraven, kjer je bil Jan. Na koncu sem si rekel, imamo Jana spredaj, kar je bilo v redu, ampak če bi bil še jaz, bi bilo veliko lažje dirkati. Seveda smo razočarani. Mislim, da Jan zelo, ker je bil tako blizu, jaz pa, ker nisem bil, kjer bi lahko bil, in ker nisem malo boljše sprintal za medalje," je dejal Gorenjec.
Dirka za mavričasto majico je posebna tudi zaradi tega, ker kolesarji nimajo radijskih povezav s šefi v avtomobilih. Odvisni so od informacij spremljevalcev ob progi, sodnikov v karavani in tega, kar se širi med kolesarji. "Zelo čudna dirka, kaotična. Nisem vedel, za katero mesto sprintamo. Mislil sem, da za nižja, za top 10. Nisem vedel niti, kje je Jan, kar naenkrat sem sto metrov pred ciljem videl zeleno pojavo," je povedal prvi kolesar s svetovne lestvice, ki se mu bosta na novi močno približala Belgijca, Wout van Aert in Remco Evenepoel.
Sanjska sezona čudežnega Belgijca
Prvi je za las ostal brez kolajne, na ciljni črti sta mu jo odnesla moštveni kolega pri Jumbo-Vismi, Francoz Cristophe Laporte, in Michael Matthews, ki je poskrbel za eno od štirih medalj gostiteljev. Remco Evenepoel je bronu v kronometru dodal zlato in ob tem postavil kar nekaj mejnikov. Postal je sedmi najmlajši svetovni prvak v zgodovini, prvi po Lanceu Armstrongu leta 1993 mlajši od 23 let, deseti kolesar, ki je v istem letu osvojil tritedensko dirko in mavričasto majico, in prvi, ki je slavil na Vuelti. Za nameček je letos prvič v karieri zmagal na tako imenovanem spomeniku, Liege-Bastogne-Liege. "Mislim, da tako uspešne sezone ne bom imel več nikoli. Zmagal sem vse, kar sem lahko. Škoda, da bom majico nosil kratek čas, da bo naslednje leto prvenstvo že avgusta, ampak ni mi mar, o tem sem sanjal. Mislim, da to noč ne bom nič spal," je tik po dirki dejal nekoč čudežni deček belgijskega kolesarstva.
Zlato kolajno si je krvavo zaslužil, tako prepričljivo je že dolgo ni osvojil nihče. "Dirkali smo kot ekipa, rekli smo, da želimo zmagati na tak način. Hitro sem začutil, da sem močnejši kot Aleksej (Lucenko), da hočem biti sam, in nisem želel zapraviti niti sekunde. Ko sem slišal, da moja prednost narašča, sem še bolj pritisnil," je dejal Evenepoel ob 37. profesionalni zmagi in tretji mavričasti majici. Pred štirimi leti je v Innsbrucku odnesel obe v mladinski kategoriji.
Rezultati, Helensburgh-Wollongong, 266,9 km: 1. Remco Evenepoel (Belgija) 6.16:08 (povpr. hitrost 42,6 km/h), 2. Christophe Laporte (Francija) +2:21, 3. Michael Matthews (Avstralija), 4. Wout van Aert (Belgija), 5. Matteo Trentin (Italija) ... 12. Jan Tratnik, 19. Tadej Pogačar vsi isti čas, 30. Jan Polanc 2:31, 68. Jaka Primožič 6:11, Domen Novak in David Per (vsi Slovenija) odstop.
