Borut Planinšič
Končno. Petnajst let po nakupu kluba, po dveh milijardah evrov za nogometne okrepitve (polovica od tega v eri trenerja Pepa Guardiole) in po sedmih naslovih prvaka Anglije (pet pod Guardiolo), so arabski lastniki Manchester Cityja dočakali trofejo lige prvakov. Preobrazba kluba od nekdanjega drugoligaša in sramežljivega someščana Manchester Uniteda v velikana je končana. Veselje, ponos? Meša se z občutkom, da se da naposled kupiti vse, če z zapravljanjem vztrajaš dovolj dolgo. Šejk Mansur, potrpežljivi bogataš iz Abu Dabija, je bil v sobotnem finalu na carigrajskih tribunah, čeprav si je pred tem ogledal le eno tekmo Cityja, angleški derbi z Liverpoolom pred 13 leti. Kot da bi vedel, da bo to to, da sinje modrim proti Interju ne more spodleteti. Denar gor ali dol, slavje v ligi prvakov je vendarle zasluženo, City je v nizu 13 tekem brez poraza dobil vsega pet golov in jih dal največ, 32.
Tekma, ki se vsakič konča z 1:0
"Ta zmaga je bila zapisana v zvezdah. Pripada nam," se je trenutku prepustil Josep Guardiola. Dvanajst let je čakal na novo slavje v ligi prvakov. V treh sezonah z Bayernom ni šlo. V šestih s Cityjem tudi ne. Zdaj je padel odgovor, ali zmore brez Barcelone, brez Lionela Messija, s katerima je šel do konca v letih 2009 in 2011. Manchester City je osmi klub, ki je osvojil veliki trojček, domačo ligo in pokal ter naslov evropskega prvaka v eni sezoni. Guardiola pa se je pridružil trem velikanom, ki so bili kot trenerji prvaki vsaj trikrat: Carlu Ancelottiju s štirimi naslovi (dvakrat Milan, dvakrat Real), Zinedinu Zidanu (Real) in Bobu Paisleyju (Liverpool) s po tremi. "Utrujen sem. Pomirjen. Zadovoljen. Kako težko je osvojiti to trofejo. Skoraj nemogoče."
Ob vseh silnih okrepitvah je odločilni gol zabil Rodrigo. Španec, ki mu trener-rojak ni dal igrati v finalu 2021 proti Chelsaju. Šele pred dvema mesecema, v četrtfinalu proti Bayernu, je Rodri dal svoj prvi gol v ligi prvakov. Drugi je že gol kariere. Padel je v 68. minuti. Za 1:0, za rezultat, ki je že stalnica finalov lige prvakov. Bayern je leta 2020 z 1:0 premagal PSG, Chelsea predlani City, Real lani Liverpool.
Drugod bi bil že odpuščen
"Bodite potrpežljivi, nekaj sreče potrebujemo, to tekmovanje je kot met kovanca, to sem igralcem govoril ob polčasu," je razlagal Guardiola in priznal, da to ni bil najboljši City. Breme finala pač zdela vsakogar. Kako ne bi moštva, ki je to tekmo skorajda moralo dobiti. "V mnogih klubih bi bil odpuščen, če po toliko letih ne bi osvojil lige prvakov. Šefi iz Abu Dabija pa so mi stali ob strani tudi v največjih razočaranjih. Veliko olajšanje je ta trofeja. Ker nas zdaj ne bodo več nenehno spraševali o njej. So klubi, ki po osvojitvi lige prvakov kar izginejo. Temu se moramo izogniti."
Samir Handanović, v sobotnem večeru rezervni vratar, je v poklapani Interjevi vrsti šel po srebrno medaljo k predsedniku Uefe Aleksandru Čeferinu. Še eno srebro po Srečku Katancu, Zlatku Zahoviču, Janu Oblaku. Toda Inter, za mnoge vnaprej pogubljen, ni razočaral. Le Lautara Martineza, ki ga je bilo povsod polno, je v odločilnih trenutkih zmanjkalo, Edina Džeka je bilo premalo, da bi igral več kot do 57. minute, Romelu Lukaku spet ni bil pravi za veliko tekmo. Italijanski klubi so igrali v vseh evropskih finalih te sezone in vse tri izgubili. A kako že gre ona? Poraz se od poraza razlikuje. "Teh igralcev ne bi zamenjal za nobene druge. Ves svet je lahko videl, zakaj ne. Odlično so se zoperstavili Cityju," je govoril trener Interja Simone Inzaghi. "Resda smo izgubili finale, ki smo ga hoteli dobiti za vsako ceno, a vseeno smo lahko ponosni nase."
