Uroš Gramc
Ni bilo enostavno priti v Pariz, tako kot lani denimo, ko se je pod Eifflovim stolpom slavila odbojkarska kolajna. A nekaj pogumnežev se je vendarle podalo v francosko prestolnico poklonit slovenskima junakoma, nekaj z avtomobili, večina z letali. Tistih, ki so sredi tedna slovensko peterico spodbujali v Alpah, pa nismo srečali, saj je bila že pot s sobotnega kronometra v Vogezih dolga več kot 400 kilometrov.
"Ko veš, koliko je bilo treba v življenju vložiti v to zgodbo, nam ni bilo težko v enem dnevu priti v Pariz," nam je povedal Jure Dolinar, tudi sam športnik, kolesar in triatlonec. "Prav čutil sem, kaj se Primožu v soboto dogaja v nogah na zadnjem vzponu, ko je bil ves zelen v obraz. Ampak Tadeju zelo privoščim uspeh. Veliko Slovencev se sploh ne zaveda, kako velik uspeh sta dosegla," je dodal Ljubljančan, ki je svojo družino popeljal na enodnevni izlet, ker: "Želel sem, da sploh otroka doživita zgodovinski trenutek, ki ga mogoče nikoli več ne bomo. Ne jaz ne onadva. Kolesarstvo spremljam že od malega, takrat so bile o tem športu le majhne novice. Zdaj pa to. Takrat nismo upali sanjati o čem takšnem."
Juretov sin Urban, ki trenira boks, je bil navdušen: "Super! Sploh letalo je bilo vrhunsko, prvič smo se peljali." Njegov malce starejši bratranec Žiga pa je že gledal z drugačnimi očmi, zelo je bil navdušen nad uspehi. Zadnja leta redno spremlja velike dirke, to poletje pa ga je tako prevzelo kolesarjenje, da je po devetih letih hokeja presedlal na kolo in se pridružil Pogačarjevemu prvemu klubu - Rogu: "Šele en mesec sem zraven, ampak sem že ugotovil, da me to veseli. To je šport zame. V klubu smo vsi gledali vse etape in ful navijali."
Družba iz Šmartnega ob Paki, ki je bila prav tako v letalu, pa si je našla svoj šport. Izjemno zahtevno se je bilo prebiti na Elizejske poljane, pa so bili tam že okrog poldneva. Prireditelji so sporočili, da bodo le 5000 gledalcev pustili na prizorišče, a nihče ni prav vedel, po kakšnem ključu. Tudi znajti se je bilo treba, če si rekel policistu, da greš samo na pivo, ki je bilo za ograjo ... 8000 korakov so morali narediti, jim je pokazala aplikacija na telefonu, pri četrtem, petem vhodu jim je končno uspelo.
Tudi dolenjska družina se je prebila v obroč, čeprav bi se njihova gasilska sirena slišala čez celo vrsto barikad. "Najlepša hvala našemu vodniku Izaku, da nas je spravil za ograjo. Močno se je trudil," sta nam zaupali Jana in Marjana iz Šmartnega ob Paki. Za odhod so se odločili zaradi: "Evforije! V zadnjem trenutku, ker sta naša dva prava." Še včeraj ob tem času smo pekli čevapčiče, je Jana gledala na uro ... Dan kasneje je bilo po tednu dni na krožniku spet nekaj domačega.
