
Stari Grki so ljubili tragiko. Spomnimo se legende o Filomeni, mladenki, ki jo je posilil svak. Ko mu je dekle zagrozilo, da bo o tem povedalo svoji sestri, ji je prestopnik razprl usta in odrezal jezik. "Ne, pa ji ne boš povedala," je brezčutno odvrnil. Filomena je ostala brez jezika. Brez organa, ki naj bi ji omogočil spregovoriti o zlorabi.
V podobni situaciji so tudi žrtve trgovanja z ljudmi, ki - zaradi fizične in psihične izkoriščanosti, pa tudi občutka sramu - o suženjskih razmerjih ne spregovorijo ali pa nimajo priložnosti spregovoriti. Točnega števila takih posameznikov ni mogoče podati. "Eno je realna situacija, drugo pa so uradne statistike," je ob dogodku, posvečenemu dnevu proti trgovanju z ljudmi, izpostavila Polona Kovač, sodelavka Društva Ključ.
Ocene pričajo o zelo visokih številkah izkoriščanih. V prostituciji naj bi v Sloveniji delovalo okoli 3000 žensk, po vtisih delavk društva, ki se z ženskami srečujejo na dnevni ravni, pa naj bi bila izkoriščanih velika večina. Prisilno naj bi v Sloveniji letno poročili okoli 300 ljudi. Tjaša Škreblin, vodja Službe za preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi, iz uradnih podatkov sicer razbira bistveno nižje številke. "V lanskem letu je bila pri nas zabeležena 101 žrtev trgovine z ljudmi, večina je bila izkoriščanih prostitucijo, dve osebi sta morali prisilno beračiti, 32 oseb pa so izkoriščali za izvajanje kaznivih dejanj," pojasnjuje. Seveda pa uradni podatki vsebujejo zgolj primere, ki so jih obravnavali organi pregona, o dejanski razsežnosti problematike je na njihovi osnovi zato težko predvidevati.
Odplačevanje fiktivnih dolgov, psihično maltretiranje ...
Naj ne ostanemo pri številkah in statistikah. Kako zelo skrita in nejasna je trgovina z ljudmi dejansko lahko, priča tudi primer, ki na mariborskem sodišču teče že od aprila. Govorimo o v aferi "klicni centri". Tožilstvo obtožene bremeni, da so v Sloveniji najemali vile in v njih vzpostavili nezakonite centre z namenom goljufanja v mednarodnem telefonskem prometu. Za izvajanje posla so domnevno zasužnjili več deset ljudi iz Kitajske in Tajvana, ki so jih v Evropo zvabili pod pretvezo, da bodo z delom lahko odplačali svoje dolgove, kar pa se ni zgodilo. Opisani primer pravzaprav "učbeniško" ponazarja odnos med trgovcem in sužnjem, ki ga lahko zasledimo tudi pri množici drugih primerov izkoriščanja. Da ne bo pomote - v Sloveniji se trguje tudi z državljani Sloveniji, vendar je lahko psihična manipulacija žrtev v določenih primerih (še) lažja pri tujih državljanih. Trgovci zavedenim največkrat obljubljajo "dobro službo" v tujini (ali pa v drugi slovenski regiji), žrtev pa mora s takim delom odplačati dolgove, ki si jih je v preteklosti nakopala pri trgovcu. Preprodajalci od zasužnjenih tujcev konec koncev terjajo tudi odplačilo "potnih stroškov", ki so jih bojda imeli z njihovim prevozom v Slovenijo.
Najbrž predvidevate, da se v take medene obljube najprej ujamejo ljudje iz revnejših predelov sveta in Slovenije. V največ primerih je to tudi res, vendar pa težavne fizične okoliščine še ne izdelajo profila "idealne žrtve trgovanja z ljudmi". Prisoten mora biti še en faktor - močna psihična nestanovitnost in trenutne osebnostne okoliščine, ki človeka privedejo do tega, da "nasede". "Tisti občutek, da sem jaz tisti, ki je reven. Gre za odtujenost od bazičnega občutka varnosti, in to dela ljudi ranljive. Vsak trenutek so v naših življenjih možne takšne in drugačne poti – ti ljudje so se ob kombinaciji psihične in fizične nestabilnosti pač ujeli v laži," pojasnjuje Robert Masten, psiholog in profesor na ljubljanski filozofski fakulteti.
Sicer pa ljudje, ki so bili v Sloveniji izkoriščani med letoma 2010 in 2018, prihajajo predvsem iz Slovaške, Slovenije, Romunije (največ, kar 16 odstotkov), Kitajske, Ukrajine, Dominikanske Republike in celo Madžarske.

Morda pa smo vsi malce krivi
Pri trgovanju z ljudmi je zelo problematičen še en vidik, ki se na prvi pogled zdi popolnoma birokratski. Jože Levašič, okrožni državni tožilec Specializiranega državnega tožilstva RS namreč izpostavlja, da je pri ljudeh, ki se srečajo z žrtvami in kršitelji, velik problem dejansko razumevanje "prisile" in celotnega koncepta trgovanja. "Pri pregonu v Sloveniji sicer prihaja do pozitivnih rezultatov, še vedno pa obstaja neka pogojenost glede na to, kje se trgovina odvija. Že če primerjamo Maribor in Ljubljano, lahko rečem, da je - ob praktično enaki 'vsebini' - v Mariboru nekaj lahko razumljeno kot trgovanje z ljudmi, v Ljubljani pa ne. In seveda obratno," dodaja, za primer pa izpostavi prisilne poroke, ki so tipične za romsko okolje. Veliko vprašanje je, kako take poroke recimo razumejo posamezni centri za socialno delo. Je to del romske kulture ali gre za trgovanje z življenje? "No, potem se take stvari včasih ne sporočijo naprej," še dodaja.
Hkrati je Robert Masten ob dogodku v Kinu Šiška opozoril še na eno stvar. In sicer, da pri trgovanju z ljudmi najprej vedno pomislimo na žrtve in zvodnike - kar sicer ni noben očitek -, ne pomislimo pa na to, da morda tudi sami kdaj soustvarjamo določene zgodbe, pa se tega ne zavedamo. Pa naj bo z delom v birokraciji ali pa ob koriščenju storitev, ki jih izvajajo žrtve. "Vsi ljudje, ki so vključeni v negativne zgodbe, niso negativni. Tudi tisti, ki nimamo slabih namenov, soustvarjamo zgodbe," je med drugim dejal, obiskovalce - pa tudi bralce - pozval, da začnejo razmišljati o ljudeh, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Kdo je prostitutka, k kateri zahajam? Ali berač, ki mu dajem denar, ta drobiž tudi obdrži? Ga mora morda predati naprej?
Trgovanje z ljudmi je premišljen proces, ki se ne odvije z danes na jutri, saj bi zvodniki oziroma preprodajalci s tem tvegali, da jih zasačijo oblasti. Europol v svojem poročilu ugotavlja, da združbe preprodajalcev tovrstna kazniva dejanja v zadnjih desetletjih izvajajo še bolj dovršeno, prikrito in anonimno, to pa jim omogočajo vse boljše razvite komunikacijske tehnologije. Nemalokrat se zgodi, da se tovrstna dejanja odvijajo po vnaprej določenih in preizkušenih modelih, ki predstavljajo nekakšno "šablono" pri preprodaji ljudi. Trgovino običajno organizira ekipa petih ali več ljudi. Prva faza trgovanja zajema rekrutacijo žrtve, kar pomeni, da žrtev izberejo in jo na enega izmed načinov prisilijo oziroma prepričajo v to, da pristane na njihovo ponudbo za potovanje. Te ljudi imenujemo "preprodajalci", največkrat pa so ravno oni tisti, ki kasneje poskrbijo tudi za transport žrtve v ciljno mesto oziroma državo. Transport je druga faza preprodaje. Tretjo fazo preprodaje predstavlja dejanski nakup žrtve s strani "kupca", ki si jo kasneje lasti ali jo proda naprej.
V večini primerov se žrtve in "končni kupci" med seboj ne poznajo od prej, pogosto pa je, da je "zvodnik" nekdo, ki je žrtvi blizu. Konkretno: ženski bi lahko službo "šivilje" v Sloveniji ponudil njen sosed ali sorodnik, v resnici pa bo v ciljni državi delala kot spolna sužnja. Jasno je, da človeka najlažje "ukane" nekdo, ki mu žrtev zaupa.