Matjaž Gruden
Pred kratkim se je na družbenih omrežjih razširila novica, da je bil ameriški predsednik Donald Trump leta 1987 rekrutiran v KGB in dobil operativno ime Krasnov. Vir tega šokantnega razkritja je bil neki Alnur Musajev, nekdanji vodja kazahstanske obveščevalne službe, ki je v mlajših letih služil v 6. upravi KGB v Moskvi. Ta je bila zadolžena za protiobveščevalno podporo v gospodarstvu, eden glavnih ciljev pa je bilo "novačenje poslovnežev iz kapitalističnih držav". Po besedah Musajeva je bil Trump, takrat 40-letni newyorški nepremičninski investitor, eden izmed teh rekrutirancev.
Bombo je Musajev sprožil kje drugje kot na facebooku. Verodostojnosti vira navkljub se mi je zdelo pametno, da zadevo preverim, preden pišem o njej. V duhu časa sem se odločil za umetno inteligenco in uporabil Muskovo aplikacijo Grok. In glej ga, zlomka, Trumpov hišni umetni inteligent je resničnost trditve, da je Trump infiltrirani ruski agent, ocenil nekje med 75 in 85 odstotki. Končno je vse pojasnjeno. Trump je kompromitiran in izsiljevan.
Musajevu in Groku navkljub ostajam skeptičen. Menim, da teorija zarote ostaja teorija zarote, tudi če ustreza mojim čustvenim potrebam. Za trditev, da je Trump ruski agent, je enostavno premalo dokazov. Ampak to tudi ni pravo vprašanje. Tisto, ki si ga moramo zastaviti, je, ali bi Trump v primeru, če bi res bil ruski agent, počel stvari drugače, kot jih počne? In odgovor na to je seveda negativen. In če izživljanje nad žrtvijo agresije in simpatije do agresorja niso plod ruskega kompromata, moramo motiv logično iskati drugje. Po mojem prepričanju predvsem v ideološki konvergenci med obema novima najboljšima prijateljema za zmeraj. Trumpu je Putin blizu. Želi si biti njegov prijatelj in zaveznik. To je bilo več kot očitno v njegovi čustveni reakciji na besede Zelenskega v Ovalni pisarni in v izjavi dan po njem, "Zelenski ves čas grdo govori o Putinu", je ogorčeno očital predsedniku države, ki je že več kot desetletje žrtev ruske agresije.
Imperialistične ambicije
Trump si želi biti Putin. Ali Kim Jong Un. Ne želi biti predsednik, ampak vladar. Pričakuje slepo vdanost in občudovanje. Med zadnjim srečanjem s slednjim je izjavil, da si želi, da bi se njegovi podrejeni do njega obnašali tako, kot v Pjongjangu častijo svojega gazdo. Danes to uresničuje. Najprej mu je uspelo severnokorejizirati republikansko stranko, zdaj to počne še s kompletnim državnim in javnim aparatom v ZDA. Poglejte si izbruhe idolatrije njegovih adjutantov po sestanku z Zelenskim. Državni sekretar za zunanje zadeve Marco Rubio, ki naj bi bil eden izmed "zmernejših" v Trumpovem kabinetu, je med sestankom na kavču poklapano ždel kot nekdo, ki so ga ravnokar pogojno izpustili iz prevzgojnega taborišča.
Trump si želi biti Putin, ker delita imperialistične ambicije. Zmaga Rusije v Ukrajini je precedens, ki tlakuje pot k morebitnem anšlusu Kanade, prevzemom Panamskega kanala in Grenlandije in nepremičninskemu projektu v Gazi. Tragikomičen paradoks je, da v Sloveniji skozi prizmo svojih pogledov na konflikt v Ukrajini poteze ameriškega imperialista najbolj goreče podpirajo prav najbolj goreči antiameriški antiimperialisti.
Trump si želi biti Putin, ker imata enak pogled na svet. Ne gre le za nakladanje prepotentnega kolumnista. Financial Times je objavil analizo, ki kaže, da je republikanska stranka pod Trumpom glede vrednot tam, kjer je Putinova Rusija - in precej bolj desno kot večina skrajno desnih strank v Evropi. No, morda v vzorcu niso upoštevali vseh. Trump in Putin sta zaveznika v globalnem džihadu proti "kulturnemu marksizmu", ki je podalpski ekvivalent za tisto, čemur v ZDA rečejo prebujenstvo, v Moskvi pa izprijeni in dekadentni zahod, ki ogroža čistost in preživetje svetega ruskega naroda. Različne nalepke, ista vsebina. Boj proti vsemu, kar predstavlja temelje svobodne, odprte, uspešne, demokratične družbe. Državo, narod in vodjo ogrožajo transseksualci, bla, bla, bla, novinarji, bla, bla, bla, migranti, bla, bla, bla, LGBT+, bla, bla, bla, okoljevarstveniki, bla, bla, bla, nevladne organizacije, bla, bla, bla, feministke, bla, bla, bla … V ideološko doktrino preoblečeno maščevanje frustriranih belih moških. Macola za preobrazbo sveta v transakcijsko džunglo, v kateri bo sila prevladala nad mednarodnimi pravili, spoštovanjem meja, individualnimi pravicami in svoboščinami in spoštovanjem človeškega dostojanstva.
Fašistična omleta in liberalna jajca
Trump si želi biti Putin in Putin si želi Trumpa. Ta ideološka zlizanost spravlja večino političnega spektra v Sloveniji v zadrego. Na desnici zato, ker Trump ideološko predstavlja vse točke njihove politične platforme, v zelje jim hodi le to, da se je obrnil proti Ukrajini, ki so se ji, pa naj bo iz prepričanja ali oportunizma, pred tremi leti postavili v bran. Zadrego rešujejo kot vedo in znajo. Najbolj ljubek – in simptomatičen - je bil nedavni poizkus "libertarnega influencerja" z začasnim bivališčem v Londonu, ki je na platformi X izjavil, da so Trumpa v to, kar počne, prisilili skrajni levičarji. Češ, saj ni hotel, ampak drugega mu ni preostalo. Komentar je zanimiv, ker naznanja možni 180-stopinjski obrat – namreč, da je v boju proti svetovni grožnji kulturnega marksizma žal treba tudi kaj žrtvovati. Na primer Ukrajino. Ne moreš narediti fašistične omlete, ne da bi razbil nekaj liberalnih jajc.
Investicije v drone, tanke in topove, ki naj bi evropsko demokracijo branili pred nevarnostjo od zunaj, bodo jalove, če bomo še poglabljali luknjo, ki nam demokracijo uničuje od znotraj
Na levi se zadrege lotevajo večinoma tako, da jo ignorirajo. Trumpa imajo radi, ker Ukrajini dela vse, kar si že dolgo želijo in zahtevajo. Aurelio Juri bi mu podelil Nobelovo nagrado za mir. Predsedniku vlade lastni poslanci ustanavljajo skupino za prijateljstvo z Rusijo. Z ideološko podstatjo in inherentnim imperializmom Trumpovega spodkopavanja ukrajinske narodnoosvobodilnega boja se ne ukvarjajo. Ker Trump z Ukrajino počne to, kar si želijo, svoj srd do ZDA projicirajo na Evropo. Ta frdamana coprnica von der Layen je kriva za vse. Svojih stališč ne oblikujejo glede na svet, v katerem živimo, ampak glede na svet, v katerem bi si oni želeli živeti. Kot gruča neprespanih, z redbulom napumpanih študentov, ki celo noč igrajo računalniško igrico SimCity, ki jim omogoča, da sami določajo parametre realnosti, v kateri gradijo svetlo bodočnost. Rusija nikogar ne ogroža, Nato je kriv za vse, Ukrajinci so nacisti, mi smo varni, ker ne maramo vojne in stroškov za obrambo. Če SimCity zaglajza, ker je to tudi za računalniško igrico preveč, ni problema. Reset, play again.
Ne živimo v računalniški igrici
S takšno popotnico se, medtem ko to pišem, slovenski predsednik vlade odpravlja v Bruselj na pogovore o povečanju stroškov za obrambo pred rusko grožnjo in spodkopavanjem evropskega civilizacijskega modela, ki smo ga postavili po drugi svetovni vojni. V Sloveniji so mnogi proti večjim izdatkom za obrambo, ker ne maramo vojne. Argument je privlačen, a logično šibek. To je tako, kot če bi verjeli, da nas bodo odklenjena vrata varovala pred vlomilci.
A v pomembnem oziru se s skeptiki do povečanja obrambnih izdatkov v Evropi vendarle strinjam. Samomorilsko bi bilo, če bi povečanje stroškov za obrambo financirali z zmanjševanjem stroškov za varovanje okolja, izobraževanje, mednarodno pomoč, znanost in razvoj in predvsem za socialno varno družbo, v kateri imajo ljudje zagotovljene materialne pogoje za zaupanje v prihodnost. Zanemarjanje teh nujnih pogojev za normalno delovanje demokracije v preteklih desetletjih je tisto, kar je povzročilo akumulacijo nezadovoljstva in jeze nad demokracijo, ki jo danes uspešno izkoriščajo njeni nasprotniki, tudi in predvsem tisti v Moskvi, pred katerimi bi se želeli oborožiti. A investicije v drone, tanke in topove, ki naj bi evropsko demokracijo branili pred nevarnostjo od zunaj, bodo jalove, če bomo s tem še poglabljali luknjo, ki nam demokracijo uničuje od znotraj. Ne živimo v računalniški igrici. V današnjem nevarnem svetu ni gumba za reset in play again. Če zaglajzamo, je za demokracijo v Evropi game over.
