(NA TERENU) Slovenke v prostituciji: Pravijo nam "prodajalke ljubezni", a bi želeli, da nas liže njihov pes

Težko je govoriti o sebi

Včasih med ljudmi že ob prvem srečanju preskoči iskrica, nekakšna nevidna kemija. Takrat pogovor zelo dobro steče. Tokrat ni bilo tako, z Natašo se nisva dobro poznali, jasno, da se v moji bližini ni popolnoma sprostila. Po opravljenem sva na bencinski črpalki ob ljubljanski obvoznici posedeli kar v njenem avtu. Nataša je med srečanjem ves čas strmela v svoje že precej obrabljene rdeče-oranžne sandale in z njih luščila barvo. Besede ji niso šle z jezika, povedala je, da tudi sicer težko zaupa drugim. Pojasni mi, da je najemnica sobe v Šiški, a tam ne more delati, ker živi s partnerjem. Pravi, da on za njeno službo ne ve, ob koncu večera - pogovarjali sva se več kot dve uri - pa prizna, da sta oba redna uživalca drog, preživlja pa ju ona. "On je trenutno brez šihta, zato robo večinoma kupujem jaz." Na dan običajno zasluži od 150 do 180 evrov, odvisno od tega, koliko strank dobi ali, bolje, koliko jih je sposobna sprejeti. "Dalo bi se obdelati vsa parkirišča, postajališča, ampak ne morem vedno," pove.

Pozdravljeni, ime mi je Inez

Po besedah moje sogovornice v ljubljanskih nočnih lokalih prave prostitucije ni, taki bari pa veljajo za izhodišče, kjer ženske ta posel spoznajo. Bolje rečeno - ljudje, ki prostitucijo iščejo in izkoriščajo, spoznajo njih. To velja za podzemlje Ljubljane, zato je bila misel na to, da bi se v tem okolju zaposlila, sprva negotova. Izkušeni obiskovalci nočnih klubov so mi povedali, da slovenskih deklet v njih skoraj ni. Kaj pa, če se predstavim kot tuja državljanka? Lastniku enega od bolj razvpitih ljubljanskih striptiz lokalov sem po elektronski pošti poslala vprašanje, ali je v njegovem baru na voljo kakšna služba. Povabil me je na razgovor.
Pred obiskom sem sestavila svoj osebni profil. Predstavila se bom kot priseljenka iz Irana. Ime mi je Inez, v Sloveniji sem že sedem let, zato dobro govorim slovensko, zatika se mi pri sklanjanju in težjih besedah, povedi pa so skladenjsko enostavnejše. Dovoljenje za delo imam, doslej sem kot čistilka delala v enem od ljubljanskih hotelov, doma me čaka otrok, star tri leta. Zakaj sem izbrala iransko državljanstvo? Prvi razlog je ta, da so v slovenskih nočnih lokalih povečini zaposleni špansko govoreči posamezniki in ženske iz vzhodnoevropskih držav, ljudi z Bližnjega vzhoda skoraj ni. To pomeni, da se ob spoznavanju deklet ne bom ujela v jezikovno past. Hkrati gre iranski identiteti na roko zunanji videz. Dvomi, ki so me pestili, so bili predvsem moralne narave. Je to etično? Ali obstaja drugačen način, s katerim bi se lahko dokopala do informacij, ki jih potrebujem? Dejstvo je, da delodajalec z novinarko ne bo govoril na enak način kot z bodočo zaposleno, počutil se bo izpostavljenega, celo ogroženega. Odločitev je padla. Ime mi je Inez.

Sladke, presladke besede

Pred razgovorom v nočnem lokalu sem si v mislih (zelo stereotipno) izoblikovala podobo svojega bodočega šefa. Srečanje, ki je sledilo, me je presenetilo, pretreslo. Z lastnikom sva se dobila v lokalu. Je (vsaj na videz) zelo situiran in razgledan moški. Na prvem sestanku je klepetal o literaturi, omenil je, da so mu všeč knjige, ki govorijo o Bližnjem vzhodu. Pokazal mi je fotografije svojih mnogoterih prevoznih sredstev in mi predstavil še druge posle, ki jih vodi ob upravljanju lokala. Nosil je srajco, njegov videz je izražal zanesljivost. Moški mi je podal roko, me povabil, da sedem. Pila sem jabolčni sok, on pa jegra. Zelo diskretno je pohvalil moj videz, dejal je, da želi, da si zaupava. "Tukaj nismo le sodelavci, med seboj se imamo radi," je rekel. Prijel me je za koleno, njegova roka je tam počivala ves sestanek.
Hvalil je mojo inteligenco, govoril je, kar človeku prija. Služba se je zdela pravljična. Plača bo zelo dobra, plesalke mesečno dobijo "do 1000 evrov čistega". Govoril je o prilagodljivosti sodelavcev. Preizkušal je mojo sramežljivost. "Bi delala kot natakarica ali kot plesalka? Predstavljam si te kot plesalko," je dejal in naravnost izpostavil, da bom morala med nastopi gostom pokazati prsi, med plesom v zasebnih separejih pa se bo treba povsem sleči. 
"Na privatu naj se ne bi dogajalo nič drugega, mislim, da se konča pri slačenju," je nemudoma prešel na to, kar me je zanimalo. Pri nas za ženske, ki delajo kot plesalke v nočnih lokalih, sicer skrbijo varnostniki, mi pove. V ameriški zvezni državi Washington so si delavke v privatnih separejih izborile "gumbe za paniko", s katerimi lahko ob napadu pokličejo na pomoč. V nočnem lokalu, ki sem ga obiskala, v prostorih za privatne zabave ni niti varnostnih kamer.
Lastnik lokala je v nadaljevanju hitel razlagati, da so ženske tako ali tako "poceni prasice", zato lahko moški zastonj seksajo v diskotekah. "V svojem lokalu pa seksa ne maram," je nadaljeval. "Če moški nabriše, poseksa plesalko, zatem pa odide, ne potroši denarja za pijačo," pove in našteje cene koktajlov, ki jih morajo kupiti gostje, če si želijo ženske družbe. "Za seks se plača 60 evrov. Za primerjavo - najcenejši šampanjec v lokalu stane 150 evrov, dražji pa do 500 evrov." Do tistega trenutka se je vse zdelo brezhibno, ponudba bi najverjetneje prepričala marsikatero žensko, ki išče službo. Poslovila sva se, predlagal je, da se v njegovi pisarni srečava čez nekaj dni, ko se bova dogovorila o podrobnostih in pravilih pri delu.

Če se boš stepla s sodelavkami, te čaka klofuta

Nataša ni delala v lokalu, ki sem ga obiskala, a povedala mi je, da je med erotičnimi plesalkami v "njenem" baru vladal mačehovski odnos. Na to me je med drugim srečanjem v njegovi pisarni opozoril tudi "moj novi šef". "Gost si sam izbere punco, s katero želi preživeti večer, zato je konkurenca med njimi velika. Ampak dekletom vedno rečem - danes te je izbral, naslednjič te ne bo, ker je videl že vse tvoje skrivne kotičke. Dekleta se kregajo, ker so druga drugi speljale gosta. Včasih se celo stepejo, grdo stepejo," mi je povedal. "Posebno črne, temnopolte. Latinke so divje, kot razpuščeni psi, nenehno jim moram groziti. Steple so se pred pol leta, zelo grdo so se steple. Kaznoval sem jih s 1000 evri, plačati so morale," je razlagal. Vprašam ga, kaj se zgodi, če denarja ne prinesejo. "Če do drugega dne ne prinesejo denarja, smo zaključili. Če bi rade, da sodelujemo naprej, mi bodo plačale," pove. Dekleta s pretepom pokvarijo celo noč, je pojasnjeval. "Mislim, da sem krasen šef, punce vedno jokajo, ko nehajo delati pri meni," je nadaljeval in opozoril, da ob pretepih posredujejo hišni varnostniki. Dekleta je po njegovih besedah treba pretepsti, če se med seboj ravsajo. "Tudi varnostnika, ki je punci med pretepom skušal ločiti, so celega spraskale. Če bi vsaki primazal klofuto, bi bil mir, sem mu rekel. Zdaj sem varnostnikom naročil: če ne boš deklet udaril, ko se tepejo, boš kaznovan ti," je rekel, kot da govoriva o pravilih vedenja pri mizi.
Ob koncu drugega sestanka je želel nesojeni šef urediti vse birokratske zadeve. Naročil mi je, naj mu naslednji dan pošljem kopijo osebnega dokumenta, davčno številko, naslov stalnega bivališča ... Ženske so pri njem redno zaposlene, pove mi, da plačevanja prispevkov in vseh drugih dajatev ne prepušča naključju. Ker svojega poskusa nisem smela prenesti na papir, sem mu naslednji dan sporočila, da bom raje še naprej delala v hotelu. Zaželel mi je vso srečo.

Bodi moj angel varuh

Zvodnik je človek, ki ljudem v prostituciji (za plačilo) išče stranke. Svoje "varovance" si lasti in upravlja njihovo življenje, zdi pa se, da je zvodnikov, kot si jih predstavljamo, v Sloveniji malo. Na policiji pritrjujejo, da so s časom kriminalne združbe in zvodniki spremenili način delovanja. "Ne uporabljajo več sile in groženj, temveč so se usmerili v prefinjeno ekonomsko izkoriščanje," so komentirali. Če pobrskamo po spletnih straneh z erotično vsebino, je videti celo, kot da ta dekleta povečini delajo kot (neregistrirane) samostojne podjetnice. Tiste, ki imajo "angele varuhe", pa imajo pri sebi običajno potni list in se prosto sprehajajo po mestu. Ne gre za očitno suženjsko razmerje. Kje je meja med varnostnikom in zvodnikom? Lahko bi rekli, da je zvodnik vsak, kdor se finančno okoristi s prodajanjem telesa drugega človeka. A vsa dekleta, ki se ukvarjajo s prostitucijo, tega ne razumejo tako. Karmen, katere oglas sem našla na enem od slovenskih portalov za seks, je stara 32 let in ima dva otroka. Na spletu se oglašuje kot simpatična ženska močnejše postave. Na oglas se je odzval novinarski kolega in se dogovoril za sestanek. Karmen sprejema le moške, zato, ko sem se pred vrati pojavila jaz, ni bila vesela. Ker sem jo presenetila, je bilo ozračje ves čas precej napeto. Dela v najetem stanovanju v okolici Šiške, sicer s svojima hčerkicama biva v neposredni bližini. Ob vprašanju, ali mora stranka plačati "njej na roko ali komu drugemu", je vzrojila. "Ja, meni na roko, komu drugemu, komu drugemu, ha." Čez čas je mimogrede omenila, da ima "prijatelja", ki jo ščiti in ji občasno priskrbi nove stranke. Z moškim je v poslovnih odnosih že od začetka svojega delovanja, on jo je uvedel v prostitucijo. Za pomoč in varovanje mu plača, ko jo poveže s stranko. Odstopi mu 50 odstotkov zaslužka, če si stranko priskrbi sama, mu ne plača nič. On ji tudi pomaga odsloviti tiste, ki zahtevajo preveč. Povedala mi je, da vseh želja ne izpolni in da moške prijazno prosi, naj odidejo, ali pa jih napoti k ženskam, ki so njihovim željam pripravljene ugoditi. Take usluge si med seboj delajo ženske v prostituciji, večjega in aktivnejšega tovrstnega združenja pa v Sloveniji še ni. V Seattlu, recimo, so erotične plesalke lani ustanovile združenje Stripers are workers ("Striptizete so delavke"), skupaj pa si prizadevajo za boljše delovne razmere - večjo varnost, urejene prostore ...
Sodelavci Mirovnega inštituta so leta 2017 z raziskavo (v njej je sodelovalo osem prostitutk) pokazali, da so v tem poklicu zelo koristne tudi nove tehnologije - mobilni telefon, internet, družbene platforme -, ker v določenih primerih omogočajo večjo varnost in učinkovitost pri delu, prav tako medsebojno komunikacijo in povezovanje ljudi v prostituciji.
Soditi, ali Karmen o svojem razmerju s prijateljem govori resnico, je nesmiselno, celo nepošteno. Vendar je povsem upravičeno trditi, da se vsa razmerja zvodnik-prostitutka ne oblikujejo na tak način. 

Tako globoke laži, da človek utone vanje

Koliko ljudi pristojne institucije opozori na ženske, za katere domnevajo, da so žrtve zvodnikov? Zelo malo, pove Polona Kovač. Včasih se na pristojne institucije obrnejo sosedje, stranke skoraj nikoli. "Nihče ne pokliče, ker jim je čisto vseeno, v kakšnem stanju so te ženske," pripoveduje. Občasno policija prejme anonimne elektronske prijave stanovalcev, ki jih moti velik pretok obiskovalcev. Moški, ki prihajajo k prostitutkam, običajno nimajo težav s socialnimi veščinami, kar pomeni, da bi si žensko načeloma lahko pridobili tudi na drugačen način.
Tudi erotične plesalke še zdaleč ne pritegnejo samo belopoltih moških srednjih let, so potrdile ženske v prispevku za The New York Times. Nočne lokale obiskujejo čedalje mlajši ljudje, tudi veliko žensk. Karmen med drugim pripoveduje, da k njej prihajajo predvsem moški s specifičnimi fetiši, z njihovim videzom pa se navadno ne ukvarja, pravi, da vse obravnava enako. Prostitutke imajo običajno največ dela podnevi, med svojim službenim časom k njim prihajajo ljudje, ki niso samski. Ženskam na klic pravijo tudi prijateljice noči. Po pripovedovanju mojih dveh sogovornic to o nočnem delovnem času zanje ne drži povsem. "Moj delovni čas se konča ob 22. uri," pove Karmen.
Izstop iz zvodniškega razmerja je za ženske kot zdravljenje gnojne rane. Najprej poškodbo zanikajo, češ saj nisem prostitutka, bolečina bo prešla sama od sebe. "Nisem prostitutka. Moj šef je dober, danes nam je skuhal kosilo," pripovedovanja žensk strne Polona Kovač. Obenem vizitke, ki jih delijo predstavnice društva, dekleta na skrivaj tlačijo v žepe. Ko se vključijo v program okrevanja, sprva pripovedujejo o manj pomembnih rečeh, bolj površinsko, po mesecih terapije pa se "ulije". Polona Kovač opiše primer. "Ženska je rekla, da ni imela denarja, zato je izbrala prostitucijo. Po pol leta je povedala, da jo je tip, s katerim se je družila, najprej začel seznanjati z drogami, potem pa jo je, ker je že bila zasvojena in je tudi sama potrebovala denar za droge, silil v prostitucijo."

Erotična masaža je strankina ejakulacija

Po druženju z ženskama in razgovoru v nočnem lokalu sem se odpravila še na razgovor v masažni salon. Oglas za delo sem našla na spletni strani Avanture.net, salon v okolici Maribora pa je imel v oglasu zapisano, da naj se na razpis odzovejo "dame, ki jim je erotika v veselje in želijo moškemu pokazati nebesa na zemlji". Pristavili so, da iščejo ženske med 20. in 50. letom, kot tam zaposlena pa se ženska počuti "poželjiva in zaželena". Tokrat sem se predstavila s svojim pravim imenom, priimek sem zamolčala. Z lastnico salona sem navezala prvi stik kar po telefonu (telefonska številka je bila zapisana v oglasu). Najprej sva se dobili na kavi v neposredni bližini salona. Približno pol ure sva se površinsko spoznavali (od kod si, koliko si stara, kje si že delala ...). Štajerka sem, delala sem v ljubljanskem lokalu, zdaj iščem bolj dinamično zaposlitev. Pogovor sva nadaljevali v salonu, kjer mi je lastnica predstavila, kako stvari stojijo. Tam so bile zbrane njene štiri zaposlene, med najinim razgovorom so se sprehajale po dvosobnem stanovanju s predsobo, garderobo in kopalnico. "Sama boš kriva, če ne boš imela dela. Če se ne potrudiš, stranke pač ne hodijo k tebi," me je opozorila. Ko sem povedala, da masaž nisem vešča, me je takoj potolažila. "To ni ovira, za maserko prav tako ni ovira starost. Je pa dobro, če si samska. Ko se boš odločila, da začneš delati, boš imela veliko gnečo," mi je prigovarjala. Pred začetkom ji moram poslati slike svojega telesa v spodnjem perilu, si nadeti umetniško ime in navesti starost ter natančno izmeriti svoj pas in obseg prsi, da mere zapiše ob oglasu, ki ga bo objavila na spletni strani.
Prosila sem jo, da mi - ker sem vendarle začetnica - opiše, kako potekajo masaže. "To ni tisto, da moraš znati masirati, dosti je ljudi, ki sploh ne pridejo za to. Masirala boš v spodnjem perilu ali brez njega. Masažo body to body (telo ob telo, op. a.) opraviš večinoma s telesom, manj z rokami, večinoma se drgneš ob moškega," mi je opisala najbolj priljubljeno masažo. "Po pol ure moraš končati, razen če je plačana daljša masaža. Vselej pa moraš paziti, da se pravočasno lotiš penisa, da moškemu pravočasno pride," je rekla. V tem salonu erotična masaža torej obvezno vključuje tudi orgazem stranke. Masaže trajajo pol ure, tri četrt ure ali celo uro. Za polurno masažo, pri kateri maserka nosi spodnje perilo, je treba plačati 45 evrov, če je maserka brez perila, 50 evrov, masaža body to body pa stane 60 evrov. Maserki ostane polovica, drugo polovico odnese lastnica.
Kaj pa, če želim zaslužiti še kakšen evro? "Ene delajo kaj več, druge pa samo ročno masažo do vrhunca. Nič drugega ti ni treba delati, so pa tu punce, ki hočejo dodatno zaslužiti. Kar delaš v sobi s stranko, me ne zanima - če ti da kaj denarja, ker si še kaj drugega delala, je ta tvoj," mi reče. A opozori, da jo moram obvestiti, če želim "početi še kaj več". Lastnica namreč stranki namigne, da maserka "več kot le masira", s tem pa pridobi več obiskovalcev. "Stranki samo namignem, ne smem pa ji povedati, ker ji pač ne smem, saj razumeš," mi zašepeta. "Tako sem jaz zavarovana, ti pa se sama odločiš, če ti je stranka simpatična. A nekatere stranke so me obtožile, da sem jim rekla, da moje punce dopuščajo tudi oralno in seks. Prosim? Jaz tega ne smem reči," še doda. Rekla je, da njene zaposlene za oralno računajo 20 evrov, nekatere dopuščajo tudi brez kondoma, za kar računajo več. Za seks računajo 40 evrov, pove lastnica.

Če so papirji urejeni, je vse okej

Lastnica masažnega salona bi me zaposlila za polovični delovni čas, a opozori, da denarja ne nakazuje. Ženske so plačane dnevno, v gotovini. Delovni čas je od devete zjutraj do devete zvečer, zaslužek pa je odvisen od obiska in tega, ali si te obiskovalec poželi. V najslabšem primeru si lahko torej v službi cel dan, pa nič ne zaslužiš.
Situacija je zelo podobna tisti, zaradi katere sta se marca na zatožni klopi znašla Valter in Ana Šmid. V masažnih salonih v Novem mestu, Trebnjem, Luciji, Kopru in Ljubljani so poleg erotične masaže njune maserke po želji omogočile spolne odnose. Očitkov zlorabe prostitucije so ju oprostili, rešilo pa ju je, da sta vsem zaposlenim plačevala vse dajatve, redno so prejemale plačo, ki sicer ni bila visoka, razne inšpekcije ob obiskih niso odkrile nepravilnosti. Za vse storitve so bili izdani računi. "Tudi pri nas redno izdajamo račune, no, včasih ga katera punca ne izda," prida lastnica mariborskega salona, ki sem ga obiskala.
Ob slovesu je dejala, naj ji pošljem fotografije in mere svojega telesa ter datum, ko lahko začnem delati. Naslednji dan sem ji sporočila, da sem našla službo bližje domu. Rekla je, da sem v prihodnje dobrodošla.

Poglej, kako gorijo moje sanje

Človekovo telo je zlahka zasužnjiti. Ko je zasužnjeno telo, mu sledijo še misli. Odvije se lahko tudi v obratni smeri - ko vse posameznikovo upanje stremi k "boljšemu življenju", "večjemu zaslužku" in "samostojnosti", se telo s tem strinja. Misli in telo gredo z roko v roki, želje, ambicije in načrte pa počasi zajema ocean ponižanja. Moja sogovornica Karmen je že v otroštvu doživljala grozote - njena mama je popivala, pogosto menjavala partnerje, Karmen je bila v najstniških letih celo žrtev množičnega posilstva. "Vedno sem delala, kar sem hotela, če sem hotela iti ven, ni bilo problema, nihče me ni vprašal, kam grem, kdaj pridem nazaj. Ena mimo druge sva živeli z mamo. Tudi o tisti moji izkušnji s posilstvom nisva nikoli govorili, ona še danes ne ve za to niti se mi ne zdi smiselno razlagati ji," je pojasnjevala. Kdo jo je posilil, ni povedala, prav tako ni hotela govoriti o vplivu tega dogodka na njeno nadaljnje videnje sveta. Dogodka ni prijavila policiji. "Ja ja, nisem povedala mami, sem pa prijavila policiji, haha," je sarkastično pripomnila med mojim obiskom.
Za nadaljevanje življenja po ponižanjih, ki jih prinaša prostitucija, je najhujša prepreka porušena samopodoba. Po tovrstnem prodajanju se človek dojema popolnoma drugače, verjame, da si tako življenje zasluži. "Pri takih ljudeh se potem zatakne že pri malenkostih, na primer pri izpitu iz prve pomoči za vozniški izpit," pojasnjuje Polona Kovač. Pa se proces okrevanja pri njih sploh zaključi? "Ne, pri marsikateri ženski ne. Kličejo nas še leta po tem, ko so opustile tako življenje, res pa je, da se njihove potrebe po pomoči in podpori zmanjšajo. Mi rečemo, da je zmaga, če se ne vrnejo k prostituciji in če nimajo nasilnega partnerja," sklene Kovačeva.