Večerov dan z zdravnikom: Ne preveč pacientov, problem so zveze in poznanstva

Zdravnik Andrija Halužan bo konec letošnjega leta dopolnil 50 let delovne dobe v ambulanti Vuzenica, ki sodi pod okrilje Zdravstvenega doma (ZD) Radlje. Avgusta bo slavil 76 let in o upokojitvi še ne razmišlja. Svoje delo ima rad, odgovornost čuti predvsem do pacientov, ki bi ob njegovi morebitni upokojitvi ostali brez zdravnika, saj so v podeželskem okolju že vsaj dve desetletji težave s pomanjkanjem zdravnikov. "Kako naj bi potem na ulici pogledal v oči svojim pacientom, kaj naj bi jim rekel? Tudi stavkal nisem. Pa ne zato, ker je v zdravstvu vse urejeno, daleč od tega. Stavka je v ospredje postavljala plače in delo zdravnikov v bolnišnicah, na primarnem nivoju pa že tri desetletja čakamo na nove kadrovske in delovne normative."

Na prvem mestu skrb za bolnika

Je zagovornik javnega zdravstva, ocenjuje namreč, da so zasebniki motivirani predvsem z dobičkom. "Če bi želel koncesijo, bi jo lahko dobil med prvimi. A potem bi bila poudarjena skrb zase, ne za bolnika. Prihranil bi lahko le, če ne bi predpisal napotnice ali preiskave v laboratoriju." Za osebnega zdravnika ga je izbralo od 1500 do 1700 ljudi, med njimi jih je kar 70 odstotkov starih več kot 60 let. "Takšna je demografska slika Vuzenice," pojasnjuje. Sprejme vsakega. Na običajen delovni dan obravnava (obisk, recepti, telefonski pogovori) okoli 50 ljudi. V takih razmerah ostane manj kot sedem minut na osebo. "Pri nas situacijo rešujemo na način, da so v ambulanti trije pacienti hkrati. Enega sestra popiše, drugemu naredi prevez, z enim opravim pogovor. Težave bolnikov so različne, zlasti je potrebnega več časa, če gre za psihične tegobe. V teh primerih se jim je treba veliko bolj posvetiti. Tudi pri starejših je zaradi kompleksnosti njihovih težav mnogokrat potrebnega veliko pojasnjevanja, več je tudi izdanih napotnic in receptov." Kot pravi, je, tudi glede na 'kilometrino', po službi utrujen. Zato si vzame čas zase in za prijatelje, da se telo regenerira. "Ob prihodu v službo sem se bal, da bo pritisk večji. A ljudje razumejo, popoldan ne zvonijo na mojih vratih, tudi po telefonu ne kličejo. Me pa občasno ustavijo na ulici in vprašajo za nasvet, a to je normalno." V svojem prostem času vsakodnevno hodi, rad igra nogomet in tenis, aktiven pa je tudi v lokalni občinski politiki, kjer je svetnik že sedmi mandat.

O pravicah politikov in navadnih državljanov

Kot poudarja, bi morali zdravniki več razmišljati o tem, da so v ambulanti zato, da pomagajo ljudem. "Zdravstvo bi moralo biti za vse enako dostopno. Ni glavni problem preveč pacientov, ampak to, da se dela preko vrst, po poznanstvih. Kateri politik ali direktor bo čakal na operacijo ali pregled? Navadni delavec pa lahko tudi umre, preden pride na vrsto. Tu je treba narediti red, saj vsi prispevamo v državno blagajno, pač v odstotku od svojega zaslužka. A za to ni prave politične volje. Tudi denarja bi bilo v zdravstvu dovolj, če bi bili vsi prihodki normalno obdavčeni. Tudi nagrade in odpravnine direktorjev, a tu deluje kapitalizem."
Kar se tiče zdravniških plač, ima svoje stališče: "Že večkrat sem rekel, da me je sram, da sem slovenski zdravnik, saj se zadnja leta pogovarjamo le še o plačah. Ne moremo videti le sebe, treba je pogledati tudi na druge, na sistem kot celoto. Brez delavca, ki čisti kanalizacijo, se bomo zadušili v 'dreku'. Tudi on si zasluži dostojno plačilo. Če damo enim višje plače, jih je treba tudi drugim in tretjim. Pri zdravniški stavkah so bile stavkovne zahteve napačno postavljene, prvo denar, potem vse drugo. Tudi če se plače dvignejo za nekaj odstotkov, se ne bo nič uredilo. Prvenstveno bi bilo treba zmanjšati obremenitve. Pri tem mislim predvsem na to, da delamo na več deloviščih hkrati: delo v ambulanti, obiski na domu, dežurstva, mrliški ogledi. Vedno zahtevnejša je tudi administracija, ki krade minute, zato v ambulanti nimam računalnika, raje ta čas porabim za pogovor s pacientom. Vse potrebno potem opravi medicinska sestra, imamo tak dogovor, a to je mogoče le od dobrem sodelovanju. Srečo imam, da smo res dober tim, vsi v njem morajo biti korektno nagrajeni za svoje delo."

O upokojitvi še ne razmišlja

Za mlade zdravnike družinske medicine pravi, da jih primanjkuje tudi zato, ker so njihove plače nizke, poleg tega morajo po šestih letih študija opraviti še specializacijo. "Včasih je bilo drugače, po študiju smo opravili pripravniški staž (eno leto) in začeli delo v ambulanti. Kljub temu da nismo bili specialisti družinske medicine, nismo 'pobili' pol Slovenije! Jasno je, da mora denimo kirurg ali okulist opraviti specializacijo. A mi smo splošni zdravniki, prva linija obrambe proti boleznim, zato moramo znati vsega po malem. Ne zanima nas, kako se operira koleno ali kako se vstavi stent, to delajo specialisti posameznih strok. Je pa najmanj skrb vzbujajoče, da po dvanajstih letih študija ni priporočljivo, da naredimo manjši kirurški ali ortopedski poseg (spunktiramo koleno ali zašijemo manjšo rano). Zato v zdravstvu tudi prihaja do tako dolgih čakalnih dob. Naše delo se je zreduciralo na pisanje receptov in napotnic, zbiranje izvidov in vodenje bolniškega staleža," sklene Halužan, ki bi se jeseni lahko upokojil, saj prihaja mlada kolegica, a pravi, da njegove službene poti še ni konec, da bo delal, dokler bo (z)mogel.