V javnosti močno odmeva razkritje, da je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) v Ljubljani odkrila in v sodelovanju z Nacionalnim preiskovalnim uradom (NPU) prijela dva tuja državljana, ki sta obdolžena vohunjenja za Rusijo. Osumljencema za kaznivi dejanji vohunstva in overitve lažne vsebine skupaj grozi do osem let zapora, sta poročala Delo in Siol. Na Sovi konkretne zadeve ne komentirajo, ker gre za tajne podatke, neuradno pa naj bi vohuna odkrili s pomočjo tujih obveščevalcev. Po poročanju N1 se omenja nemška BND, omenjeni portal pa poroča, da naj bi vohunoma pomagal tudi slovenski državljan, ki pa naj ne bi bil v priporu. Omenjene informacije smo poskušali preveriti na policiji, a nam na naše vprašanje niso konkretno odgovorili.
Računalniško podjetje in galerija sta bila samo krinka
Po poročanju portala 24ur.com sta se argentinska državljana v Sloveniji predstavljala kot 38-letna Maria Rosa Mayer Munos in Ludwig Gisch. Delala naj bi bodisi za rusko vojaško obveščevalno službo (GRU) bodisi za rusko zunanjo obveščevalno službo (SVR). Zadnja leta sta živela na obrobju Ljubljane, skupaj z otroki sta živela mirno življenje, predstavljala sta se kot podjetnika. V poslovni stavbi Lesnine na Parmovi ulici v Ljubljani sta imela dve podjetji, in sicer umetniško galerijo Art Gallery 5'14, ki sta jo odprla leta 2018, in računalniško podjetje DSM&IT, ki je bilo registrirano od leta 2017. Kot direktorica galerije je bila navedena Mayer Munos, kot direktor IT-podjetja pa Gisch. Kot je razvidno iz javno dostopnih podatkov, je imela galerija ob koncu leta 2021 za 25 tisoč evrov, IT-podjetje pa za približno 44 tisoč evrov prihodkov, predlansko leto pa sta obe podjetji zaključili z dobičkom.
Strokovnjak za varnostna vprašanja in nekdanji direktor obveščevalno-varnostne službe (OVS) ministrstva za obrambo Boštjan Perne pojasnjuje, da tuje obveščevalne službe ves čas delujejo na območju Slovenije: "To je normalno, je pa pozornost javnosti upravičena, ker ne poznam primera, da bi se odločili za aretacijo tovrstnihposameznikov, recimo temu vohunov, po 358. členu kazenskega zakonika, ki govori o tako imenovanem vohunstvu. To kaže predvsem na to, da je Sova, ki je vodila te postopke, morala imeti precej trdne dokaze, da so se odločili za aretacijo." Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali je Sova v omenjenem primeru sama pridobila podatke o ruskih vohunih ali je informacijo dobila od katere izmed tujih obveščevalnih služb. Kot je dejal Perne, gre pri tem precej zanesljivo za mednarodno sodelovanje, glede na to, da je do prijetja vohunov prišlo pred skoraj dvema mesecema, pa je prepričan, da se je vlada na to že odzvala s tem, da je podala nadaljnje usmeritve Sovi in OVS.
Fajon: Ruskega veleposlanika še nismo poklicali na zagovor
Zunanja ministrica Tanja Fajon je priprtje ruskih vohunov komentirala z besedami, da preiskava še poteka in da sta dva tuja državljana obtožena vohunjenja: "Gre za zelo resno zadevo, ki jo spremljamo z vso pozornostjo. Ko bo preiskava zaključena, če se izkaže, ker so indici, da sta res obtožena vohunjenja in da je ta dejavnost potekala na slovenskih tleh, bo to zagotovo zelo velik uspeh tudi naše varnostne službe. Aretacija se je zgodila, mi smo o tem obveščeni. Več o identiteti in samem poteku preiskave pa ne morem povedati." Na vprašanje, kaj omenjena aretacija pomeni za odnose med Slovenijo in Rusijo, pa je Fajon odgovorila, da v povezavi s tem na zunanjem ministrstvu trenutno ne potekajo nobene aktivnosti in da ruskemu veleposlaniku v Sloveniji zaenkrat še ne bodo pošiljali protestnih not ali klicali na zagovor. "Zadeva je resna, organi pregona jo primerno naslavljamo, mi pa smo o tem redno obveščeni," je dejala Fajon.
Če se izkaže, da gre res za vohuna, potem bo to največji uspeh Sove od njenega nastanka, pa je zadevo komentiral državni sekretar za nacionalno in mednarodno varnost v kabinetu predsednika vlade Andrej Benedejčič. Kot je poudaril, so pri zadevi sodelovali s partnerji, tako v zvezi Nato kot tudi v EU. "Tip obveščevalcev, ki naj bi deloval v Sloveniji, je sicer izredno težko odkriti. Gre za tuje državljane, za uporabo različnih identitet in državljanstev," je poudaril Benedejčič. Na vprašanje, zakaj ruskega veleposlanika ni bilo na diplomatskem zboru na Brdu pri Kranju, pa je odgovoril, da je že nekaj mesecev praksa med članicami zveze Nato in EU, da se ruskih diplomatov na takšne dogodke ne vabi.
Evropski poslanec in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za obrambo Klemen Grošelj je medtem poudaril, da je Slovenija zaradi svoje lege vedno bila predmet relativno aktivne obveščevalne dejavnosti, še posebej v devetdesetih letih. "Glede na dogajanje v Ukrajini in v svetu se je očitno mreža, ki je delovala v devetdesetih letih, ponovno oblikovala," je menil Grošelj. Ocenil je, da sta bila ruska vohuna verjetno osredotočena na območje Zahodnega Balkana. "Vemo, da se tam dogajajo relativno pomembne zadeve in da sta verjetno imela s tega področja določeno vlogo zbiranje informacij, iskanje kontaktov in podobno," je še dodal Grošelj.
"Kako bo to izpadlo na sodišču, res težko sodim"
Perne izpostavlja, da so ruske obveščevalne službe zaradi ruske vojaške invazije na Ukrajino v zadnjem obdobju verjetno zelo povečale intenziteto dela zlasti v državah, ki so članice zveze Nato: "GRU je ruska vojaška obveščevalna služba, poleg nje pa delujeta še FSB in SVR. Prva je bolj notranje, druga bolj zunanjeusmerjena, GRU pa naj bi bila bolj osredotočena na vojaške zadeve. Vse tri pa zbirajo informacije, ki so pomembne za Rusijo." Slovenija po njegovih navedbah za ruske obveščevalce ni prioriteta v smislu nacionalne države, je pa verjetno zanje zelo zanimiva kot zaveznica in članica Nata. Perne pojasnjuje, da omenjenega primera ne pozna, ocenjuje pa, da sta Mayer Munos in Gisch poskušala zbirati podatki o delovanju Slovenije na obrambnem področju, ne nujno samo glede vojske, ampak tudi glede obrambne politike, na primer v povezavi s slovenskimi vojaškimi donacijami Ukrajini, ali pa sta zbirala informacije, ki so vezane izključno na zvezo Nato.
Na vprašanje, kako zahtevno je odkrivanje tovrstnih vohunov za protiobveščevalne službe, pa odgovarja, da se vsak tuji agent trudi, da ga ne bi odkrili. "Ampak da zbereš toliko dokazov, da lahko izvedeš aretacijo, mora biti v ozadju ogromno dela. Dokazi morajo biti trdni, kar pomeni, da so jih morali ujeti pri tem, ko sta zbirala informacije, torej s tako imenovanim 'signal intelligence' oziroma s prisluhi, ali pa ko sta v živo sodelovala z nekom in dobila neke dokumente." Po njegovem mnenju bo v nadaljevanju na preizkušnji slovenski sodni sistem. Ker tovrstna sodna praksa pri nas ne obstaja, bo sojenje vohunoma precedenčni primer: "Če bosta domnevna vohuna oproščena, potem bo to vsaj zoprno, če ne kaj drugega. Mislim pa, da je tožilstvo, ki je usmerjalo ta postopek, moralo res poskrbeti za to, da so dokazi zadostni. Kako bo to izpadlo na sodišču, pa res težko sodim." S tožilstva so sporočili, da zaradi kaznivega dejanja vohunstva v preteklosti niso obravnavali še nikogar.
Aretacije ruskih vohunov tudi drugod po Evropi
O razkritjih ruskih tajnih agentov in sodelavcev ruskih obveščevalnih služb so nedavno poročali iz več evropskih držav. Britanski časnik Guardian je oktobra lani poročal, da so na Norveškem zaradi vohunjenja za Rusijo aretirali brazilskega raziskovalca, ki je bil v resnici častnik ruske obveščevalne službe. Omenjeni britanski časnik je konec lanskega leta poročal, da so švedske oblasti aretirale par iz predmestja Stockholma, ki je za Rusijo več kot deset let zbiral podatke o Švedski in ZDA. Iz Nizozemske pa so lani poleti poročali, da se je ruski vohun s ponarejenim brazilskim potnim listom poskušal infiltrirati v Mednarodno kazensko sodišče v Haagu, ki je takrat že začel preiskovati ruske vojne zločine v Ukrajini.
Perne se strinja z oceno, da vojaški konflikt v Ukrajini že sam po sebi generira obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost. "Ta obveščevalno-protiobveščevalna specialna vojna je trenutno seveda najbolj intenzivna v Ukrajini, kjer se dogaja vojna, ni pa nič manj oziroma je prav tako zelo pomembna v zaledju, v našem primeru v prostoru EU in članic Nata, kjer seveda Rusi poskušajo pridobiti ključne informacije o poteku vojne. Na drugi strani pa vse pomembne informacije o Rusiji, njenih namenih, moči vojske in novih orožjih, seveda zbirajo tudi zavezniške službe," dodaja varnostni strokovnjak, ki v prihodnosti pričakuje intenziviranje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.
Ruski centri? Državo skrbi
V obširnem dosjeju o mariborskem Stalagu XVIIID v Melju, ki smo ga v Večerovi prilogi V soboto objavili konec leta 2019 in kjer deluje zasebni javni zavod - Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne Maribor (MRC), smo pozornost namenili tudi precejšnji zaskrbljenosti države zaradi vse večjega in intenzivnejšega ruskega vpliva preko slovenskih občin. Spomnimo, tudi mariborska občina je (bila) precej vpeta v snovanje t. i. "ruskega muzeja" v Melju. Vse to ob zgodovinskem dejstvu, da je bilo največ taboriščnikov Francozov, med sovjetskimi ujetniki, ki so v taborišču najbolj trpeli, pa je bilo največ Ukrajincev. Verjetno je bil to tudi eden od razlogov, da je bil v Melju na stranski tir postavljen Muzej narodne osvoboditve Maribor, ki je na našem področju edini usposobljen za točno interpretacijo zgodovine in ureditev muzeja. Takrat smo postavili upravičeno domnevo, da je težnja in poslanstvo muzeja, da se predstavi točna interpretacija zgodovine, postala moteča in, kakor kaže, ni bila skladna z ruskimi načrti, da Stalag XVIII D uporabijo za širjenje svojega (kulturnega) vpliva. A to ni bila edina težava. Dobro obveščene diplomate, z njimi pa tudi državne organe, je zaskrbelo tovrstno širjenje ruskega vpliva preko slovenskih občin. Ne gre seveda le za MRC, temveč tudi za Rusko-slovenski center Davorina Hostnika na gradu Bogenšperk in ne nazadnje tudi za Zavod Moskovske državne univerze M. V. Lomonosova v Kopru. Po naših informacijah so občine že takrat dobile napotke, da ne sprejemajo nikakršnih obveznosti in da naj državo obvestijo, če želi kakšna tuja država z njimi ustanavljati znanstvene, kulturne in informacijske centre. Izkušeni slovenski diplomat je to komentiral z besedami: "Ni pomembno, kaj je na policah takšnih centrov, pomembno je, kaj je v kleti." (rok)