Največ prostora in časa so slovenski mediji letos namenili dvema kulturnima fenomenoma. Prvi je bil aprilski spopad Slavoja Žižka z izzivalcem Jordanom Petersonom v Torontu. Dogodek je spremljal ves svet, navsezadnje je šlo za naziv svetovnega prvaka v lahkokategorni filozofiji. Žižkova zmaga seveda ni slovenska zmaga, ampak za promocijske namene (saj tudi ta dogodek pač ni bil nič drugega kot marketinški fenomen, ki ni sproduciral novih ljubiteljev modrosti) lahko še vedno rečemo, da najbolj znan pop filozof na svetu govori slovensko, kajne?
Od Brižinskih spomenikov do Švedske akademije
Od 10. oktobra, ko so jo razglasili, do 10. decembra, ko so jo podelili, pa je polnila svetovne in slovenske medije Nobelova nagrada za literaturo za Petra Handkeja. Zakaj spada Peter Handke v letni pregled slovenske kulture? Čeprav že sam izraz slovenska kultura dandanes smrdi po nacionalizmu, lahko imamo Handkeja za del slovenske kulture ravno zato, ker jo razumemo nenacionalistično in vkomponiramo vanjo tudi avtorje slovenskih korenin, ki pišejo v tujih jezikih. Marsikoga je sram, da je na Handkeju kaj slovenskega, s čimer se lahko strinjamo ali ne, ne moremo pa reči, da je sram njega. Govor, ki ga je imel 7. decembra v Švedski akademiji (na spletni strani Nobelove nagrade je dostopen v nemščini, angleščini in švedščini), je tudi govor v slovenščini. Ja, prvič v zgodovini se je na tem mestu govorilo slovensko. Litanija s ponavljajočim se "prosi za nas", ki jo je poslušal v otroštvu, se zdi skoraj tako arhaična kot sploh prvi zapisi slovenščine v Brižinskih spomenikih in implicitno potrjuje tezo, da se je pri nas vse začelo z nabožnimi teksti.
Že sama beseda "slovensko" danes smrdi po nacionalizmu
Najbolj se berejo slovenski avtorji
Na knjižnem trgu so se, hitrim prevodom svetovnih uspešnic navkljub, najbolje prodajale slovenske knjige. Čeprav je v relativno kratkem času magično mejo tisoč izvodov prebilo nekaj novih (ne literarnih, ampak esejističnih, kolumnističnih, modrovalskih in avtobiografskih) poskusov, je ostala absolutna zmagovalka lanska uspešnica Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Po junijskem kresniku za najboljši slovenski roman se je v samo dveh poletnih mesecih menda prodalo novih dva tisoč izvodov romana. Kljub nagradi ne moremo reči, da roman enako cenijo stroka in bralci. Kritiki menijo, da je premalo literarno kompleksen in preveč neposredno ganljiv. Naj se s tem strinjamo ali ne, je dejstvo, da je Belo se pere na devetdeset nesproduciran fenomen. Avtorica ga je napisala, založba objavila in šele potem se je začel medijski pomp. Roman in njegova avtorica sta bila povsod potem, ko so bralci roman prebrali. Leto 2019 je med drugim pokazalo, da znajo tudi slovenske avtorice in avtorji po vseh marketinških pravilih vseh starih in novih medijev spromovirati svoje knjige. Takšnega stampeda na pomnimo, spodobnemu človeku je bilo ob nekaterih poskusih prav nerodno. Samopromotorji ponosno poročajo, da so dosegli, kar so hoteli - da ljudje kupijo knjige. Res pa zatem, ko jih preberejo, te knjige nehajo biti fenomen. Ne trdim, da je tovrstna reklama praviloma obratno sorazmerna s kakovostjo knjig, trdim pa, da je precej nerodno, če se izkaže, da je tako.
Stara mantra, a potrjena s svežo letošnjo raziskavo, je, da se v Sloveniji kljub novim marketinškim prijemom ne le kupuje manj knjig, ampak da se jih tudi manj bere. Pred petimi leti je bilo ljudi, ki so prebrali vsaj eno knjigo v zadnjem letu (ki ni bila vezana na delo ali študij), 58 odstotkov, letos
pa samo še 51 odstotkov. Ampak manj knjig ne berejo samo tisti, ki tudi sicer ne berejo skoraj nič, zlasti narašča število nebralcev knjig med univerzitetno izobraženimi. Branje knjig preprosto ni moderno. To je mednarodni fenomen, ampak Slovenci smo ga vzeli bolj zares.
Hic transit* Carmina Slovenica
Leto 2019 je v slovenskih in svetovnih medijih minilo brez omembe slovenskega svetovnega fenomena Carmina Slovenica (latinsko: slovenske pesmi). Arhiv beleži samo novico o zgodnjedecembrskem koncertu srednjeveške glasbe v izvedbi ansambla ¡Kebataola! in koncert zborčka Junior CS, striktno s kratico. Zdi se, da bi že ime priklicalo tisto, česar si ne upamo izreči: da tistega koncertnega mladinskega dekliškega zbora, ki ga je poznal ves glasbeni svet in ki je polnil strani svetovnih medijev in našega časopisa in ki je povezoval generacije Mariborčank (in njihovih družin), ni več.
