Ohladitev na zadnji oktobrski dan je obetala bolj običajno vreme, da ne rečem normalno, kar se temperatur tiče. Kajti pred zimo najbrž nekako le čakamo, da bo postopno postalo hladneje. A ni zdržalo dolgo, le prvi november je bil hladen (celo malo pod povprečjem), potem pa se je vrnila toplota.
Temu še operetna zima ne bi mogli reči, pa kaj zima, pozna jesen! Nejeverni Tomaži globalnega segrevanja se skušajo oprijeti vsakega še tako majhnega oprimka, da bi lahko zagovarjali svojo skepso. A jim ne gre prav dobro od rok. Pa čeprav bi jim rad verjel, saj bi nam to morda vlilo nekaj upanja, da se vremenske razmere vendarle ne bodo zaostrovale še naprej. Mi ne verjamete? Raje bi požrl očitke, da znanost pretirava s teorijo segrevanja, kot pa prenašal njene posledice v prihodnosti. Kajti ne bo nam lahko. Ne bi rad doživel usode Majevske civilizacije v Mehiki. Ne bi rad, da bi moji praprapra…vnuki, če sploh bodo obstajali, ali pa vaši, da ne bo pomote, kot arheologi odkrivali ruševine in druge ostanke naših mest, avtoceste in neskončne količine odpadne plastike. Pogosto se sprašujem, kaj smo sploh pripravljeni storiti za to, da bi izboljšali našo neobetavno perspektivo. Kajti z gospodarsko rastjo ne bo šlo dolgo naprej. Zanašamo se na tehnologijo, ki naj bi nam prinesla rešitev. Pogosto nam jo je res, a zdaj, ko nam po oceanih plavajo veliki otoki smeti, ko nam izginjajo rastlinske in živalske vrste, je verjetno za odrešilno tehnologijo že malo pozno. Saj si res težko predstavljamo to množično izumiranje živih bitij na Zemlji, ko pa iz dneva v dan brez večjih težav dihamo, se vozimo, jemo - hrane je dovolj, vode marsikje tudi, če pa jo nimajo tam nekje daleč, je to vse preveč imaginarno, da bi se nas dotaknilo.
