Klara Širovnik
Ivan je mlad, a se je v življenju že veliko selil. Čeprav se je rodil v Ljubljani, so se z družino - še preden je dopolnil leto dni, preselili na Kosovo, kjer se je učil srbščine. Ivan je prepričan, da jezik še zdaleč ni le sredstvo sporazumevanja. "Še dobro, da sem se naučil cirilice, v kateri so napisane pravoslavne knjige. Iz teh knjig sem se naučil živeti," pove in si za uho popravi pramen dolgih kostanjevih las, ki mu segajo do ramen. K frizerju najprej ni šel, ker zanj ni imel denarja, kasneje pa se je Kristusove frizure navadil in jo obdržal.
Ko je prišla vojna in odšel mir, so se s starši in štirimi sorojenci preselili na Dunaj, naposled pa spet v Ljubljano. "Staršem 'nije bilo lako', a so se privadili. Za otroka je lažje, saj hitro sprejme novo okolje," pove, med govorom pa menca, kot da mu je nerodno zaradi občasnih srbskih vložkov. Njegova govorica je sicer popolnoma razumljiva, a ga vseeno povprašamo, če bi mu bilo udobneje govoriti v srbščini. Ponudbo zavrne. "Ne, tako v mi je v redu, treba je vaditi, upam, da te ne moti, če kaj narobe povem." Seveda ne, seveda ne.
Že za čas odraščanja je ob menjavi okolja spoznaval različne plasti narodov. "Kosovo je eno, Dunaj je drugo. Videl sem vse, od najvišjih do najnižjih ljudi," pove. Lahko bi rekli, da se še danes vsak dan srečuje s slovensko smetano in kislim mlekom, taksi navsezadnje uporabljajo najrazličnejši predstavniki družbe. Od predsednikov in kozmetičark do prostitutk, mesarjev, novinarjev in ministrov. "Navdušil sem se za delo taksista, ker sem mislil, da me v taksiju ne bo noben drkal v glavo. To sem mislil," pove z nasmehom in s pogledom namigne, da to ni služba, pri kateri bi lahko ostal ravnodušen.
Ivanova zgodba je zapisana v jeziku vsakdana, ne pa v jeziku novinarskih konferenc in znanstvenih člankov. To predrznost smo si dovolili, saj želimo zgodbe taksistov predstaviti takšne, kakršne so. Skozi jezik se izraža osebnost, skozenj se čustvuje.
"Peljem vse, kar je vsaj približno normalno"
Najprej so Ivana v taksiju najbolj obremenjevale bolečine v hrbtu. "Križ je narejen, da dela malo težja dela, ne pa da sedi." A kmalu se je izkazalo, da se na telesno statičnost da privaditi, bolj dolgotrajni proces pa je učenje komunikacije z ljudmi. In kaj se je naučil? Da je najbolje biti tiho. "Pa naj bo podnevi ali ponoči, najbolje je poslušati in čakati, če stranke kaj povedo. Če oni kaj povedo, tudi jaz kaj povem, če ne, pa ne. In to je dobro za čuvanje miru," pojasni in doda, da je to najpomembnejša lekcija, ki mu jo je dal taksi - čuvati je treba svoj osebni prostor, pa čeprav si vedno med ljudmi.
Vendar pa čuvanje zasebnosti ni ultimativna vrednota. "Najteže je, ko se mi stranke izpovejo. Jaz sem njihov brat, 'otac', psihiater," pove in pojasni, da so mu znane ljubezenske spletke polovice Ljubljane. "Pa tudi, če se čisto malo skregajo doma, če je komu žena rekla, kaj bolj 'grobega', bog ne daj, da se razhajajo s partnerjem! Vse povedo, pa čeprav me prvič vidijo," prida. Pa do takih čustvenih izlivov navadno pride po prekrokani noči, ko je kri razredčena z alkoholom? "Ne, to ni pogoj, ne rabijo biti pijani, sploh ne."
Serijo prispevkov "Na furo s taksijem" je navdihnila knjiga egiptovskega pisatelja Halida Al Hamisija, naslovljena "Taksi". Posvetil jo je "življenju, ki prebiva v preprostih besedah ljudi". Kritiki pravijo, da je delo iz leta 2006 napovedalo arabsko pomlad in z njo vstajo egiptovskega naroda, saj portretira splošno stanje duha in odseva čas, v katerem je nastalo.
Malo mi je žal za take ljudi. Ker kak človek moreš biti, da delavcu ne bi plačal?
Tu si služim kruh, tu se ne boš obnašal kot kreten
Ivanu je zelo pomembna tudi zdrava mera spoštovanja, ki mu ga izkažejo stranke. Taksiste imajo ljudje radi, sploh starejši občani, pove. "Za mlajše pa je taksist pač nekdo, ki te nekam zapelje, ne razmišljajo ravno o tem, kakšen človek si," pripoveduje.
Vendar pa to, da ljudje v taksiju molčijo in taksista ne ogovarjajo, ni izraz nespoštovanja. "Nekateri se neradi pogovarjajo in to je čisto ok. Razjezi pa me, če mi stranke komandirajo," pove vznemirjeno. "Zavij tja", "zavij sem" in "pospeši" zato ne pridejo v poštev. Zgodilo se mu je že tudi, da so ga stranke začele nadirati, ker ni upošteval njihovih navodil glede vožnje. V tem primeru Ivan enostavno ustavi avto in jih odslovi. "Nekateri so pijani, drugi pa so skregani sami s sabo. Ko me nadirajo, jim rečem: jaz v svojem avtu delam in služim kruh, tu se ne boš obnašal kot kreten." Tudi do tega, da mu naposled niso želeli plačati, je že prišlo. V tem primeru stranke ne zgrabi za ovratnik. "Malo mi je žal za take ljudi. Ker kak človek moreš biti, da delavcu ne bi plačal? Vsak tudi malo od poštenja živi."
