V Maribor iz drugih krajev na delo, v šolo ali po drugih opravkih dnevno pride nekaj več kot 50 tisoč ljudi, so leta 2015 ocenili strokovnjaki Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo (FGPA) Maribor. Od tega naj bi jih štiri tisoč v mesto prišlo z avtobusom, dva tisoč z vlakom, ostalih 44 tisoč pa z osebnimi avtomobili. Ker je povprečna zasedenost avtomobilov po oceni FGPA približno 1,3 potnika na vozilo, se je v Maribor leta 2015 dnevno v povprečju pripeljalo 35 tisoč osebnih vozil. Za primerjavo: v Ljubljano se dnevno pripelje več kot 120 tisoč vozil.
Natančnih informacij o tem, koliko ljudi in s katerimi prevoznimi sredstvi se pripelje v Maribor, sicer ne vodi nihče, se pa po podatkih FGPA, Slovenskih železnic (SŽ) in ministrstva za infrastrukturo promet iz leta v leto povečuje. Po prognozi FGPA naj bi tako leta 2025 v Maribor dnevno prišlo že 43.300 osebnih avtomobilov, leta 2035 pa 44.600. Ob predpostavki, da bo zasedenost enaka, kot je bila po ocenah v letu 2015, se bo leta 2025 v Maribor dnevno z osebnim avtomobilom pripeljalo več kot 56 tisoč ljudi.
Število potnikov narašča
Naraščanje števila prepeljanih potnikov kažejo tudi podatki ministrstva. Medtem ko se je leta 2016 v Maribor z avtobusi letno pripeljalo 1,24 milijona potnikov, se jih je lani že 1,47 milijona. Mesečno se tako v Maribor z avtobusi pripelje med 125 in 150 tisoč potniki, pri čemer je bistveni upad števila potnikov mogoče zaznati v poletnih mesecih.
V iskanju odgovorov na prometne scenarije
Natančni podatki o mobilnosti v mestu pa naj bi bili znani že kmalu, predvidoma še letos. Mariborska občina je namreč naročila celovito študijo razvoja prometa v mestu Maribor, ki naj bi dala odgovor na vse prometne scenarije v mestu. "Na osnovi študije bomo izdelali akcijski načrt delovanja do leta 2030. Študija nam bo dala odgovor, ali je smiselna gradnja severne obvoznice, ali graditi tunel v centru mesta na liniji vzhod-zahod, ali je smiselno zgraditi nov most, park&ride in podobno. Končni scenarij, ki ga zasledujemo, je želja, da staro mestno jedro, vključno z Glavnim mostom, zapremo za promet. Študija nam bo torej dala odgovor, kaj je treba narediti za to, da bo promet potekal normalno," pojasni podžupan Samo Peter Medved.
56
tisoč ljudi se bo dnevno v Maribor pripeljalo leta 2025
Slovenska Bistrica-Maribor: Nihče se več ne smeji
Avtobusna postaja Slovenska Bistrica sredi tedna zjutraj. "Ne vem, ali ste kje v Sloveniji videli kaj takšnega," taksist skozi orošeno šipo pihne ogorčenje. Čakajoč stranke na postajališču s pogledom zaobjame okolico: postrani stoječa ograja, zapuščeni kontejnerji, ki niso vredni piškavega oreha in ne služijo ničemur, pod siromašno nadstrešnico zmrzuje dvojica mladih. Nobene hiške s straniščem, čakalnice ali vsaj avtomata za kavo. Nikjer delavcev, ki bi šli v službo. Postaja daje vtis zakotne gruzijske vasice in ne srednjeevropskega kraja s 25.000 prebivalci (v občini Slovenska Bistrica), čeprav stoji pet korakov od zgledno urejene občinske stavbe. "Kdo bo tu sploh čakal avtobus?" pripomni taksist. "To je bistriška sramota, ki ne briga ne občine ne prevoznika. Že nekaj let," pribije voznik avtobusa.
Pesnica-Maribor: Kaj vi ste z vlaka?
Pesnica. Daljna in sama. Tako bi najbrž zapisal Lorca. V resnici niti ni, a sem se tistega temnega, oblačnega jutra, ko sem sam stal na peronu tamkajšnje železniške postaje, počutil kot na koncu sveta. Dokler ni prišel fotograf Sašo. Potem sva samevala v dvoje. Na postaji, ki je v svojem najstarejšem delu še vedno videti kot v filmu Moj ata, socialistični kulak.
Tik ob stari postaji je novo tisočletje. Moderen steklen del z nadstreškom in klopmi, zgrajen po vzoru manjših avstrijskih železniških, daje imenitno zavetje. Postaja je nova, zelo urejena in brez dvoma ena lepših v državi. Le vlaka ni bilo od nikoder, čeravno naj bi prispel ob 7.15 in me s šestminutno vožnjo za 1,28 evra pripeljal na mariborsko železniško postajo. Šest kilometrov. Stojiva in v mrzlem mraku zreva v pesniške hribe, ko iz postajne pisarne stopi srednjeletna gospa. "Kaj na vlak čakata?" zavpije. "Ne, spati ne moreva," poduhovičim. "Bosta pa še dolgo čakala. Še niti za Šentilj ni peljal. Nekaj je očitno narobe," odvrne. Kot bi me v zimskem jutru zalila z ledeno vodo. Vprašam, kako dolgo ga še ne bo. "Težko rečem. Po mojem vsaj še pol ure," odvrne. Čas, ki ga zagotovo nisem pripravljen preživeti na postaji brez bifeja.
Ruše-Maribor: Nostalgija, spomenik mladosti
Edine žive duše na železniški postaji v Rušah z miniaturno čakalnico z vonjem po naftalinu so v torek ob sedmi uri zjutraj njeni trije delavci. Vzdušje je ležerno, domače. Prometnik nam ponudi kavo. "Tu smo v divjini," šale zbija njegov kolega, medtem ko čakamo, ali se bo prikazal kak potnik. Teh je običajno za vzorec, še bolj so se razredčili, odkar sta se občina Ruše in Marprom dogovorila za brezplačni avtobus za ruške upokojence, izvemo.
Rače-Maribor: Z vlakom hitreje in ceneje
Če avtobusne postaje v Račah bolj samevajo, je za krajane toliko bolj pomembna železniška postaja. Največ potnikov se iz Rač v Maribor med tednom pelje ob 6.50 in 6.57, čeprav so vsi jutranji vlaki proti Mariboru precej polni. Največ je dijakov in študentov, nekaj je tudi zaposlenih.
Ptuj-Maribor: Ja, vse te aplikacije
Kdorkoli mora s Ptuja v Maribor (in nasprotno), mora imeti res zelo posebne zahteve, da ne bi našel ustreznega avtobusnega prevoza. Nekaj pred 7. uro je postaja še v temi, a stroj deluje kot namazan. Avtobusi dovažajo predvsem mlade iz zaledja Ptuja, "tovor" odložijo na avtobusni postaji, ki sicer ni neki arhitekturni (ali kakršenkoli) presežek. Ptuj ima namreč spodobno srednješolsko središče in tako na oko - priliva na Ptuj je približno toliko kot odliva. Avtobusi v Maribor v jutranji konici vozijo na deset minut in vsi so polni mladih. "Nekaj delavcev se še vozi v Maribor, danes jih skoraj vse poznam po imenih. Ampak v starih časih, ko so firme še delale, so pa v Maribor vozili zglobni avtobusi," pove Zvonko Lazar, dispečer na postaji.
