
Konstelacija politikov in okoliščin podnebnih pogajanj v Parizu leta 2015 je, kot kaže, neponovljiva, plemeniti nameni in polet na krilih misli, da človeštvo zmore rešiti samo sebe, so v Madridu dokončno strmoglavili. In to tako globoko, da se postavlja vprašanje, ali je globalni dogovor o tem, da bomo ljudje ohranili svet vsaj približno ugoden za preživetje človeka, sploh še možen.
V Parizu s(m)o v halah kongresnega centra stoje glasno ploskali in se iskreno veselili zgodovinskega dogovora nekaj manj kot 200 držav. Padlo je kladivce, delegati so utrujeni kapljali s plenarke, delavci so razstavljali kongresni center, novinarji pa smo iskali vznesene besede za opisovanje dotlej še nevidenega. In potem? Moment Pariza je usihal z vsakim letom bolj, padla je Brazilija, ki se je iz podnebno ambiciozne velesile spremenila v ročno zavoro podnebnih pogajanj. Avstralija, medtem ko doma preštevajo smrtne žrtve požarov, nadaljuje fosilne politike. Kitajska, ki je pojav po imenu Trump sprva izkoristila za napovedi o svetovnovoditeljski vlogi v podnebnih pogajanjih, je, kot kaže, presodila, da je bilo po starem v bistvu vse lepo in prav. Če so še v Katovicah pogajalci razlagali, da jih Trump ne skrbi kaj preveč, saj ZDA proti združenim državam sveta ne morejo prav veliko, so te misli sedaj dokončno potihnile. Podnebna pogajanja so se globlje kot kadarkoli prej, tudi v času invalidnega Kjota, zarila v slepo ulico. In nadvse relevantno vprašanje je, ali lahko redni letni podnebni cirkus sploh še kaj doseže. Diplomatski ples, ki je obetal veliko, se danes nerodno spotika ob debla, ne da bi gledal gozd. Genialnost Baracka Obame, ki je v zadnjih podaljških pogajanj v Parizu usklajeval s kongresom zadnje besedice dogovora, je, kot kaže, izgubljena za vedno. Leta samoprepričevanj, da gre tudi brez ZDA, so se izkazala za napačna.
Je globalni dogovor sploh še možen?