Mariborsko letališče, ki se imenuje po pionirju slovenskega letalstva Edvardu Rusjanu, je drugo največje mednarodno letališče v Sloveniji in edino poleg Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana primerno za mednarodni komercialni letalski promet, opremljeno s sistemom za instrumentalno pristajanje ILS. A ta sistem, kot tudi rentgeni in številni drugi, v zadnjih mesecih niso prav pogosto v uporabi. Samevajo, enako kot mnogi zaposleni na letališču. 

Kot jara kača se namreč vleče prenova v nevihti poškodovanega letališkega terminala.Denimo, tri mesece je trajalo, da so začasno zatesnili streho. Koliko časa bo preteklo, da odpravijo vse poškodbe, ne zna napovedati nihče. To prepočasno reagiranje v hitrem svetu letalstva pa je, kot kaže, terjalo davek in nekaj zaposlenih se je odločilo letališče zapustiti in si delo poiskati drugje. Menda so bili pri tem zelo hitro uspešni vsi, ki so dali odpoved, nekateri so v letalstvu ostali, drugi ne, a stanje na mariborskem letališču, kar se tiče kadrov, je resno. Sploh ker ne kaže, da bi imel kdo od govornih zanj kakšno razvojno strategijo. To je bila rak rana že v preteklosti. Spomnimo se samo načrtov za podaljšanje letališke steze, ki so se izjalovili, pa navijanja Jerneja Vrtovca, da bi na tem mestu nastal "smart hub". 

Odpovedi naj bi bili dali predvsem mladi zaposleni. A s študenti nastalih lukenj ne bo mogoče zakrpati. Tega se zaveda tudi upravljavec letališča DRI upravljanje investicij, d.o.o., ki pravi, da odhajajoče ljudi nameravajo nadomestiti, a v istem stavku opozarja na deficit kadrov, ki jih iščejo. Ti namreč potrebujejo specifična znanja in certifikate. Malce jim gre na roko prav trenutno omejeno delovanje letališča, ko ni potrebe po celotnih ekipah. 

Kaj se pravzaprav še dogaja na štajerskem letališču? Občasno potekajo šolanja pilotov tujih letalskih prevoznikov. Vsake toliko kakšno potniško letalo nad območjem okoli letališča dela šolske kroge. Leteči biki so letos imeli srečo in so zdaj že tradicionalni trening pred začetkom sezone zaključili v začetku maja. Sprašujemo se, ali bo večdesetčlansko posadko letališče lahko sprejelo čez dobrega pol leta. Vzleta še helikopter nujne medicinske pomoči. A kako dolgo še? Kaj, če se za odhod odloči še več zaposlenih?

Zanimivo, da se je ob odprtju novega potniškega terminala leta 2012 govorilo o tem, kako naj bi z zmogljivostjo 600.000 potnikov na leto pripomogel k novemu zagonu letališča. S poletom v Atene so takrat prvič s 15 milijonov vredne letališke posodobitve poleteli nogometaši NK Maribor, o objektu pa se je pisalo kot o rešitvi za mariborsko letališče. Zdaj pa se vse bolj kaže, da bo prav ta terminal njegova poguba. Če so ob (pre)počasni sanaciji strehe že pred meseci nekateri zaposleni namigovali, da si lastnik morda želi letališče prekvalificirati v pristanišče, pa danes lahko z gotovostjo rečemo, da se nad mariborsko letališče znova zgrinjajo nevihtni oblaki. In četudi voda morda ne more več prodreti v objekt, utegne kadrovska nevihta letališče še dodatno ohromiti. Vprašanje, kdaj in ali sploh bo upravljavcu in lastniku uspelo zagotoviti vse potrebno za nemoteno delo pod polno obremenitvijo.