Gremo v Pariz, je po zmagah nad večkratnimi evropskimi prvaki Rusi in svetovnimi prvaki Poljaki odmevalo v Stožicah. In Slovenci so mislili resno. Vsaj nekaj tisoč Slovencev. Nihče ni znal napovedati, kakšno podporo bo imela slovenska odbojkarska reprezentanca v svojem drugem velikem finalu na evropskih prvenstvih. Odbojkarska evforija v Sloveniji je napovedovala množično romanje Slovencev v Pariz. Enega največjih po letu 2000 in evropskem prvenstvu v nogometu v Belgiji in na Nizozemskem ter po letu 2017, ko je bil košarkarski finale stare celine v Carigradu. Uradna turistična agencija odbojkarske zveze Palma je razprodala 2000 vstopnic, slovenskih navijačev pa je bilo v Bercyju po nekaterih ocenah vsaj še enkrat več. Vstopnice so kupili na spletu in od Poljakov in Francozov, ki so mislili, da bodo v finalu. Slovencev je bilo v dvorani Bercy veliko več kot Srbov. Bili so glasnejši, srčnejši in nadvse ponosni.
{embed_youtube}https://youtu.be/kjHuMtMCS_g{/embed_youtube}
{twitter}https://twitter.com/mihadajcman/status/1178052264046583808{/twitter}
{twitter}https://twitter.com/mihadajcman/status/1178080816452296705{/twitter}
{twitter}https://twitter.com/mihadajcman/status/1178117065456132097{/twitter}
Enotni, ko gre za istovetenje s športnimi uspehi
Slovenci se, ko gre za športne uspehe, poenotimo. Pa čeprav se zdi besedna zveza poenoteni Slovenci zelo nepredstavljiva. In ko gre za uspehe, se radi tudi pokažemo. Pa tu ne mislim zgolj na politično elito. Tako je bilo tudi tokrat. Nekateri so se v Pariz odpravili zaradi resnične ljubezni do odbojke, s katero se ukvarjajo redno, drugi pa na izlet - in ker so želeli biti del evforije. Celjan Aleš Lipičnik je v Pariz letel iz Budimpešte. Rad se odpravi podpret slovenske športnike v tujini, nam je dejal na trgu Trocadero, od koder je pogled na Eifflov stolp najlepši. Bil je tudi v Istanbulu na košarkarskem prvenstvu, občasno si ogleda tekme Maribora na evropskih tekmovanjih, sicer pa na športne prireditve ne zahaja tako pogosto, je dejal.
Glasni, srčni, ponosni - kot vselej na velikih tekmah, ko se istovetimo z uspehi
Vsa prevozna sredstva so vodila v Pariz
Po pogovoru z navijači je bilo kar nekaj takšnih, ki so bili v preteklosti že na prej omenjenih prvenstvih. Po Carigradu leta 2017 se je pot v Pariz zdela enostavna. Tisti, ki so lahko odšteli nekaj več denarja, so v Pariz odšli z letalom. Od 120 do 350 evrov so plačali za letalske vozovnice. Spet drugi so izbrali avtobusni prevoz in zanj plačali 150 do 200 evrov. Vstopnice so stale od 40 evrov oziroma od 70 evrov, če so se za odhod odločili šele po tekmi s Poljsko. Turistične agencije so izlet v Pariz med prvenstvom ponujale za 450 evrov, zadnji teden že za slabih 800 evrov. Najbolj racionalni so se v francosko prestolnico odpravili v lastni režiji - 1300 kilometrov iz Maribora, dobrih dvanajst ur vožnje. Približno 100 evrov na osebo v obe smeri, morda manj. Izbira poti in stroški Slovencev, ki so odšli v Pariz, so se zelo razlikovali. Želja je bila ista - da bi videli zlate Slovence. In na koncu rekli kot eden od navijačev iz Maribora: "Evo nas, Evropa, ti boš naša vsa!"
{twitter}https://twitter.com/mihadajcman/status/1178237444661100546?s=19{/twitter}
{twitter}https://twitter.com/mihadajcman/status/1178254771200942080?s=19{/twitter}
{twitter}https://twitter.com/mihadajcman/status/1178287408082821120?s=19{/twitter}
Na takšno pot smo se podali tudi mi. Izpred dvorane Tabor smo z dvema kombijema krenili zvečer, dan pred tekmo. Takoj ko so člani OK Maribor zaključili finalno tekmo na Skerbinjekovem memorialu, kjer so slavili. Posadko smo sestavljali različni potniki. "Našli" smo se prek facebooka. Peter Možič, trener pri OK Maribor in oče odbojkarja Roka Možiča, ki je bil na širšem selektorjevem seznamu, je ustvaril skupinski pogovor, poimenovan Operacija finale Pariz. Hitro smo napolnili dva kombija, si pomagali z informacijami, iskali morebitne dodatne potnike in urejali vstopnice. Odbojkarji, nekdanji odbojkarji, prijatelji, novinar, strojnik, pravnica, dekleti iz Kanala ob Soči smo se odpravili v Pariz.
Šport piše zgodovino
Hitro se je zgodil manjši zaplet. Pot do Avstrije nas je vodila čez Svečino, kjer nas je čakal še en potnik. Ob umikanju nasproti vozečemu avtomobilu je kombi s sprednjim kolesom pristal v jarku. Porinili smo ga na cesto in nadaljevali pot. Zaplet iz Svečine smo hitro pozabili. Tik pred mejo z Nemčijo, ob pol enih, je glasno zvenela slovenska pesem, zavrteli smo se ob polki. Ob 3. uri smo se ustavili nekje v Nemčiji. "50 šniclov je," je z nasmehom na obrazu povabil k okrepčilu Peter Možič. Ob 7.15 smo uzrli sončni vzhod v bližini Strasbourga, prišli smo v Francijo. Sledili smo tablam za Pariz. Cilj je bil, da bi se ob 12. uri pridružili zboru Slovencev pod Eifflovim stolpom. Pot se je zavlekla, tam smo bili šele okoli 14.30, a doživeli neverjetne prizore. Na avtocestnih postajališčih so v stilu predsednika RS Boruta Pahorja plapolale le slovenske zastave, visoko in ponosno, celo malo nastopaško. Pozdrave bonjour so zamenjali zdravo in dober dan, kot bi bili na Lukovici v smeri Ljubljane. Slovenska pesem na ulicah Pariza, na metroju, tik pod Eifflovim stolpom in pred dvorano Bercy, kjer je slovenski šport že pisal zgodovino pred dobrima dvema letoma ob zmagi rokometašev nad Hrvati za bron na svetovnem prvenstvu. Kako je bilo šele v dvorani tik pred začetkom tekme, ko je v Parizu glasno odmevala Zdravljica. Neponovljivo. No, to smo si mislili že pred dvema letoma, ko so evropski prvaki postali košarkarji.
