Nauk

Avtomobile oziroma vozila izdeluje v skoraj 100 tovarnah v 27 državah na skoraj vseh celinah, pod svojim lastniškim dežnikom ima enajst zelo raznolikih avtomobilskih imen. Njen lanski promet je dosegel številko 235,8 milijarde evrov, čistega dobička je bilo za 11,8 milijarde evrov. Po lanskih podatkih je skupina zaposlovala nekaj več kot 302 tisoč ljudi, največji lastnici pa sta družini Porsche in Piëch (skupaj 31,3-odstotni lastniški delež), z 11,8-odstotnim deležem pa je druga najpomembnejša lastnica zvezna dežela Spodnja Saška. Skupina VW predstavlja bistvo in jedro nemške avtomobilske industrije, vsekakor najpomembnejše ali vsaj ene najpomembnejših industrijskih panog v Nemčiji. In te dni sta tako vsa skupina kot matični Volkswagen, ki je bil formalno ustanovljen leta 1937, znova v središču pozornosti.
Tožilstvo prej omenjene zvezne dežele, ki je tesno povezana z VW, je namreč vložilo obtožnice proti trem ljudem koncerna: Herbertu Diessu, predsedniku uprave, Hansu-Dietru Pötschu, predsedniku korporacije oziroma nadzornega sveta, in Martinu Winterkornu, nekdanjemu predsedniku uprave VW. Obtožnice so bolj ali manj enake: čeprav naj bi bili vedeli za goljufijo z izpusti (sloviti dieselgate), niso pravočasno opozorili delničarjev. Ko je izbruhnil škandal, se je vrednost delnic koncern zmanjšala za 39 odstotkov. Posledice, vsaj finančne, so znane: do zdaj je moral koncern plačati več kot 29 milijard evrov kazni, odškodnin in podobnega, v številnih državah ga čakajo nove tožbe in številka bo na koncu še bistveno višja. Tožilci trdijo, da je Winterkorn za vse skupaj vedel vsaj od maja 2015 – afera je prišla na dan sredi septembra 2015 – Pötsch, ki je bil tedaj šef financ, vsaj od 29. junija, in Diess od julija tega leta, čeprav je k VW prišel šele ta mesec. Kaj naj bi bil nauk te zgodbe?
Morda ali pa predvsem to, da je koncern VW »prevelik, da bi padel«, ne pa tisti, ki ga vodijo ali so ga vodili. Fino bi bilo, ko bi nekaj takšnega sem in tja zmogli tudi pri nas.