Ko otroci zaradi nevzdržnih razmer doma ne zdržijo več

V majhni hiši med bloki Lendavske ulice v Murski Soboti vsak dan gori lučka, se kaj dobrega skuha in okrog mize je veliko otrok. Čeprav tu ne živi prava družina, si vsi prizadevajo, da bi bilo vzdušje kar se da družinsko. Pred 15 leti je Center za socialno delo v tej hiški odprl Krizni center za mlade (KCM) Murska Sobota, da bi sprejeli tiste otroke in mladostnike, ki se znajdejo v stiskah ter nerešljivih situacijah. Do danes je tu varen in topel dom našlo 462 mladih, poleg tega pa dnevno za vsaj uro ali dve k njim prihaja še okoli deset otrok, ki bi bili drugače prepuščeni sami sebi.

Varna soba za žrtve zlorab

"Preden smo v Murski Soboti dobili krizni center, smo ugotavljali, da tudi v Pomurju potrebujemo prostor, kjer bi lahko nastanili otroke v kriznih ali izrednih situacijah," pripoveduje Simona Neuvirt Bokan, vodja KCM Murska Sobota. Pokazala se je potreba, saj ni bilo nobenega mladinskega doma, v katerem bi lahko začasno nastanili osnovnošolce, dijake ali študente. V tej hiši lahko sprejmejo šest otrok, imajo eno fantovsko in eno dekliško sobo ter sobo za interventne primere, ko otroka na primer sredi noči vzamejo in odpeljejo. "Takih primerov je na srečo malo, kar pomeni, da nam uspe prej reševati situacije," pove. K njim največkrat pridejo otroci zaradi različnih zlorab, fizičnega nasilja, ki ga vedno spremlja še psihično nasilje, če pa gre za spolne zlorabe, so ti otroci tudi žrtve psihičnega in fizičnega nasilja. "Pogosto za vsem tem stojijo velike travme."

Posledice permisivne vzgoje

Otroci pridejo zaradi nevzdržnih razmer doma, zanemarjenja, nasilja ali družinskih nesoglasij. Pri mlajših otrocih je to povezano s potrebo po varnosti, pripadnosti in ljubezni. Če starši pijejo ali imajo težave z odvisnostjo, otroci ne vedo, kaj bo, ko pridejo domov, mučita jih negotovost in strah. Mladostniki pa običajno pridejo navzkriž s starši glede svojih pravic in dolžnosti, zato gre pri njih bolj za vprašanje potrebe po svobodi. Najmlajši sprejeti otrok je bil star šest let. Opažajo, da se je v zadnjih petih letih povprečna starost otroka povišala za dve leti, če je bila še leta 2013 okoli 12 let, je danes 14 let.
"V zadnjih letih se vse bolj kažejo posledice permisivne vzgoje. Majhni otroci so staršem središče sveta in jim je dovoljeno vse. Ko je otrok majhen, še gre, po 13. letu ali že prej, pa jim niso več kos. Starši marsikdaj ne priznajo, da je vedenje njihovih otrok nespodobno, in če jih pokličejo v šolo, namesto da bi prisluhnili učitelju in ukrepali, raje zaščitijo otroka in grozijo z odvetnikom. Pri 15 letih pa se vse to obrne." Takrat je že vse zamujeno, če otroku mej niso postavili prej. Nasilja in neprimernega vedenja doma ne obvladajo več, zato morajo poiskati pomoč. Po navadi z besedami: "Tu ga imate, jaz mu ne morem nič." "Ampak nobena ustanova nima čudežne palice, da bi take situacije zlahka rešila," doda Neuvirt Bokanova.
Zaradi permisivne vzgoje, razloži, otroci na poti osamosvajanja velikokrat ne vedo, kako se spoprijeti s težavami, porazom, odgovornostjo, ne znajdejo se v odnosih, in takrat izbruhnejo nasilje, psihični stres, avtoagresivno vedenje, tudi nemoč in vse jim postane brez zveze. Mladostniki lahko postanejo nasilni celo do svojih staršev, najprej besedno in nato še fizično. Gre lahko tako daleč, da morajo zaradi nasilja otrokom izreči prepoved približevanja staršem.

Kako potrkajo na njihova vrata

Okoli 80 odstotkov otrok je k njim napotenih prek Centra za socialno delo (CSD), kdaj pridejo tudi sami ali jim pri tem pomaga kakšen prijatelj. Pridejo in pravijo, da doma ne zdržijo več. Potem ko otroka sprejmejo, obvestijo starše in jih povabijo k sodelovanju. "Včasih otroci ali mladostniki ne želijo videti staršev, ne želijo domov, ker so med njimi hude zamere, a potem si prizadevamo, da se odnosi zbližajo. Pri nas se otroci in mladostniki skupaj s strokovnimi delavci CSD in starši ozavestijo, da lahko vsak nekaj prispeva k rešitvi, potem pa se začnejo stvari spreminjati na bolje." Namen kriznega centra ni, da otroka odvzamejo družini, še pove, ampak da se stvari uredijo in se otroci vrnejo v matično okolje. "Mama je vendar mama, svojega otroka ima rada in tudi otrok jo potrebuje." Večina otrok se sčasoma vrne domov, za približno tretjino otrok pa morajo poskrbeti kako drugače.

Dnevni center Kekec

Že kmalu po odprtju KCM so zaznali, da otroci, ki živijo doma, večkrat potrebujejo varstvo, kjer lahko preživijo kakšno uro ali več. Zato, ker so starši v službah, preobremenjeni ali zaradi kakšne druge situacije. Tako so v letu 2004 začeli izvajati program Preživljajmo skupaj in dvakrat tedensko pripravili ustvarjalne delavnice, na katerih so ponudili tudi učno pomoč. Program se je razvijal in tako je nastal Dnevni center Kekec.
Lani so na razpisu ministrstva dobili dodatna sredstva za zaposlitev strokovnega delavca. Otroci lahko tam delajo naloge, se učijo, sodelujejo v delavnicah, vsak dan pa jim s pomočjo donatorjev ponudijo toplo kosilo in malico. Neuvirt Bokanova pripoveduje, da otroci pridejo iz šole zelo lačni, zato jih počakajo s kosilom. "Skupaj sedemo za mizo, se učimo, kako se je treba vesti, se pogovarjamo, kako je bilo v šoli in čez dan," pravi. Tedensko se v ta brezplačni program vključi od 40 do 45 otrok, najpogosteje učenci prve in druge triade, ki potrebujejo učno pomoč. "Preden odidejo domov, jim ponudimo še malico, ker se zavedamo, da je mnogim to edini obrok, ki ga bodo še dobili," pove Neuvirt Bokanova. Tam niso samo otroci iz socialno ogroženih družin, ampak vsi, ki potrebujejo pomoč in varstvo. "Otroci prihajajo, ker pri nas niso prepuščeni sami sebi in ker jim je pomembno druženje, poleg tega, da se pripravljajo za šolo, tudi skupaj raziskujemo, ustvarjamo, hodimo v kino, na bovling in izlete. Navdušeni so in uživajo. Da pa je v naši družbi toliko predsodkov, mi je zelo žal," sklene Neuvirt Bokanova.