Ob pisanju tega prispevka je kardiološki oddelek zaradi nekaj s covidom-19 obolelih sodelavcev zaprt za nove sprejeme. Vsem, ki smo bili v stiku z obolelimi, je bil odvzet bris. Šele ko bomo dobili izvide in ko bodo ti negativni, bomo ponovno lahko odprli oddelek za nove sprejeme. Ob tem imamo na oddelku več bolniških sob, v katerih smo potrdili okužbe s covidom-19 in so zdaj nekakšna siva cona. Covid bolnike smo preselili na covid oddelek v stavbo infekcijskega oddelka, preostali bolniki, ki v teh sobah ležijo, pa vdano čakajo na odvzeme več zaporednih brisov v nekakšni znotrajoddelčni karanteni.
Odkar je epidemija tu, se v zdravstvu vsakodnevno otepamo s težavami, ki so kot okostnjaki popadali iz omar dosedanje politične nesposobnosti. Problem je v osnovi zelo preprost: premalo je prostora, premalo je kadra, premalo je opreme. Tisti, ki smo na voljo, smo utrujeni, nekateri so izmučeni, nekateri tudi naveličani. Vsakodnevno sestankovanje sicer sproti reši veliko stvari, a velikokrat so rešitve le slabe, pri čemer se zavedamo, da pravzaprav boljše v danih osnovnih pogojih ne morejo biti. Kronična podcenjenost naših storitev, neuravnoteženo kadrovanje v slovenskem prostoru, beg zdravnikov in sester zaradi mnogo boljših delovnih in plačnih pogojev takoj čez mejo ter togost odločevalcev pri širjenju zdravstvenih kapacitet, kar v luči izkrivljanja pojma "javnega zdravstva" ni nič drugega kot "šparanje" BDP-ja na račun zdravja populacije, so žal obrodili sadove. A konca težavam ni videti, prej obratno.
Že v pomladnih mesecih smo ugotovili, da covid era ni primeren čas, da zboliš za čemerkoli drugim kot za covidom-19. Dostopnost do zdravnikov je bila slabša, predvsem pa ljudje niso hiteli k nam, temveč so bolečine raje prenašali doma. Posledično je veliko bolnikov prebolelo srčne infarkte v domačem okolju ali pa so do nas prišli prepozno, da bi jim pravočasno sprostili pretok v zamašeni koronarni arteriji in rešili prizadeti del srca. To je bil za nas velik korak nazaj v oskrbi bolnikov. V dobi interventne kardiologije, ko smo akutno zaporo koronarke razrešili v nekaj urah po nastopu težav, posameznik pa je vse skupaj lahko prebolel brez večjih posledic na srcu, smo začeli dobivati bolnike z zastaranimi zamašitvami in posledično z obsežnimi infarkti ter brazgotinami na srcu. Da je ob tem več bolnikov zaradi infarkta tudi umrlo, je iz povedanega le logična izpeljanka. Nekateri doma, preden so sploh stopili do zdravnika, nekateri pri nas na oddelku. To so žalostne zgodbe, ki jih dodatno začini dejstvo, da infarkt rad kosi med moškimi srednjih let, ki so sicer na višku svojih kariernih poti. A to je le eno od dejstev o nazadovanju našega populacijskega zdravja, verjetno ima vsaka od vej medicine svojo in podobno.
Odkar je epidemija tu, se v zdravstvu vsakodnevno otepamo s težavami, ki so kot okostnjaki popadali iz omar dosedanje politične nesposobnosti
Kljub navedenemu urgentna služba in oskrba akutnih kardioloških stanj tudi v trenutnih pogojih potekata dobro in v skladu s standardi; če bolniki le pridejo na urgenco ali dvignejo telefon. Tudi bolnišnična obravnava akutno prizadetih, ki so seveda najbolj ranljivi, poteka relativno stabilno. Več težav imamo pri obravnavah ambulantnih bolnikov in tistih, ki so naročeni na hospitalne posege. Tukaj smo namreč bolj odvisni od trenutne epidemiološke situacije. Za delovanje covid oddelka ter covid intenzive, sivih con in urgentnih služb, kjer je bilo treba zagotoviti kadre po hočeš nočeš sistemu, je namreč precej zaposlenih bilo napotenih na te nevralgične točke, posledično pa se oddelki ves čas ukvarjamo z razporejanjem preostalih na vsa obstoječa delovišča. Nemalokrat imamo zato velike zaostanke pri diagnostiki, izvidih in pregledih. Če k temu prištejemo še izpade kadra zaradi zbolevanja za covidom, karanten in izolacij, si lahko bralec ustvari dejansko sliko o kadrovski podhranjenosti timov. Zdravniki smo tu relativno blago prizadeti, precej bolj je nasrkal kader zdravstvene nege, ki je že v osnovi podhranjen. Razpisi za medicinske sestre samevajo mesece, mladi se žal odločajo za druge karierne poti. Na srečo velika večina bolnikov naše težave razume, komunikacija preko telefona in elektronskih medijev je zgledna in na partnerskem nivoju, le tu in tam naletimo na nestrpneža, ki se obnaša, kot da ne živi na tem planetu in v trenutnem času. A tudi to je del igre.
Že v pomladnih mesecih smo ugotovili, da covid era ni primeren čas, da zboliš za čemerkoli drugim kot za covidom-19
Je pa to obdobje, kot vsako zgodovinsko težavno, prineslo tudi nekaj pozitivnih stvari. Zdravnikom se nam ni treba več skrivati za floskulami a la "Za bolnike bo poskrbljeno", temveč lahko vstopamo v bolj odkrit in razumevajoč odnos z javnostjo. Narejeno bo, kar pač bo lahko narejeno v teh časih. Narejeno bo, kar pač bo lahko narejeno glede na naše kadrovske, finančne in storitvene zmožnosti. In če ne bo, je treba naliti bolnikom čistega vina in jih poslati trkat na vrata ZZZS in politike, ki imata škarje in platno glede njihovih in naših skupnih potreb. In jim na koncu omogočiti zdravljenje pri zasebnikih ali čez mejo, če v državnih ustanovah tega ne bomo sposobni zagotoviti.
Albert Camus je v svojem izvrstnem romanu Kuga vse, kar se nam dogaja, predvidel že pred več kot 50 leti. Zapisal je, da je epidemija "pač stvar vseh, zato se tudi od vseh terja" določena dejavnost ali proaktivnost. Ugotovil je tudi, da rešitev ni v razdiralnosti in individualizmu, temveč v složnosti. In složnost je zdaj prekleto nujna, da nam pomaga prebroditi najhujše. Seveda je osebnih mnenj o tem, kako resna bolezen je covid-19 in ali so ukrepi pravilni, potrebni ali nepotrebni, toliko, kot je udeležencev na forumih na facebooku, a javne izjave nekaterih kolegov - ki so premalo podkovani v epidemiologiji in infektologiji, da bi lahko podajali javna mnenja, a so všečni delu (razumljivo) utrujene in razdražene populacije - prinašajo le škodo in brez haska trošijo populacijsko energijo. Slednjo bi vsi skupaj raje namenjali temu, da čim prej najdemo pot v neke boljše, lepše čase.
