(RENTGEN) Navadno tele, medicine ni bilo nič

Pandemija virusa SARS-CoV-2 se vleče več kot dve leti in nam je temeljito spremenila življenje. Praviloma večini na slabše. A nekateri so trdili, da je bilo to tudi obdobje priložnosti hitrega razvoja informacijskih tehnologij, tudi na področju medicine. Digitalizacija je postala beseda časa, pa če je šlo za pogovore prek računalnikov ali za razkazovanje digitalne kode na pametnih telefonih, da smo cepljeni.

Oxfordski angleški slovar je besedo digitalizacija prvič povezal z računalniki okoli leta 1950. Sicer je precej nenavadna skovanka. Izvira iz latinske besede digitus, kar pomeni prst. In kaj imajo prsti z računalniki? Menda so v srednjem veku v anglosaškem prostoru ljudje šteli zgolj na prste, in v angleščini je beseda pričela označevati število, številko. In ker so računalniki delali s številkami, se je za vse, kar je povezano z njimi, pojavila tudi beseda digitalizacija. Prst, latinsko digitus, pa ima prav posebno mesto v medicini. Pri kliničnem pregledu bolnika, v medicinskem besednjaku mu rečemo propedevtični pregled, lahko zgolj s prsti, s tipanjem, ugotovimo nekatere zelo nevarne bolezni. Ne potrebujemo posebnih naprav ali super sodobne medicinske tehnologije. Če je zraven še prisrčen stisk roke, dobi bolnikov obisk pri zdravniku še posebno človeško noto.

A v dolgem obdobju pandemije se je pokazalo, da ima medicina težave z digitalizacijo, s propedevtičnim pregledom, z osebnim stikom in s človeško noto. Podatke in dogodke si bomo sposodili v državi, ki je besedo digitalizacija domnevno začela uporabljati prva, v Veliki Britaniji. Polovica pritožb zoper delo zdravnikov med dolgim obdobjem pandemije novega koronavirusa se je v Veliki Britaniji nanašala na delo zdravnikov družinske medicine. Ne samo, da so imeli svoje ordinacije zaprte, dosegljivi niso bili niti po telefonu niti prek računalnika. Neka žena opisuje, da je klicala 390-krat, presedela pred telefonom ure in ure, in ko je končno dobila povezavo, so jo postavili v čakalno vrsto. Ko je prišla na vrsto, ji je medicinska sestra razložila, da zdravnika ni v ambulanti in da naj znova poskusi naslednji dan. Žena je klicala za recept za moževa zdravila. Potreboval jih je za zdravljenje rakavega obolenja. Razmere so se tako zaostrile, da je posredoval celo predsednik angleške vlade Boris Johnson in od zdravnikov zahteval, da bolnikom omogočijo osebni stik, osebni pogovor in običajen zdravniški pregled. Dosegel seveda ni nič. Zdi se, da so se stvari zgolj poslabšale.

Statistiki so hitro izračunali, da je med pandemijo zaradi nedosegljivosti osebnih zdravnikov vsaj deset tisoč bolnikov zgolj v Angliji umrlo zaradi raka. Preprosto zaradi tega, ker niso mogli obiskati zdravnika. Vsaj štirideset tisoč bolnikov je umrlo zaradi drugih bolezni. Ozdravljivih. Tudi oni niso mogli do zdravnika. Toda med visokimi številkami se izgubijo osebne zgodbe, ki so blago rečeno zaskrbljujoče, nekatere pa celo srhljive.

Neka ženska je imela težave z dihanjem. Klicala je osebnega zdravnika. Ni ga mogla priklicati. Klicala je urgenco. Ni je mogla priklicati. Pri telefonu je vztrajala več kot dve uri, dokler se ni izpraznila baterija. Nadaljevala je s stacionarnim telefonom. Ko je priklicala ordinacijo osebnega zdravnika, so ji rekli, da jo bodo poklicali nazaj. Povratnega klica ni dočakala, saj je prenehala dihati in se zgrudila. Prisoten je bil njen sin, sicer nevešč oživljanja, a jo je po svojih najboljših močeh poskušal oživljati. Ob tem je prihitela hčerka in neumorno klicala urgenco. Hčerka je dočakala prihod reševalnega avtomobila, a medicinsko osebje, ki je končno prispelo, je lahko zgolj ugotovilo mamino smrt.

Pojavile so se različne razlage primera. Ena izmed bolj zanimivih je bila trditev, da telefon, četudi je pameten, ni bil ustrezno uporabljen. Pametni telefon se vendar ne uporablja za navaden pogovor. Uporabljen bi moral biti vsaj videoklic, lahko bi bila uporabljena elektronska pošta ali eden izmed programov, namenjenih videokonferencam. Vsi, ki so prav v tem primeru hoteli iz telefona napraviti čudežen predmet, so seveda namenoma pozabili, da je za vse sodobne oblike sporazumevanja, ki jih omogoča digitalizacija, potreben vsaj en sogovornik na drugem koncu.

Računalniški strokovnjak, ki je bil prepričan, da če kaj resnično obvlada, za kar bi bil pripravljen dati roko v ogenj, je to ravnanje s sodobnimi informacijskimi tehnologijami. Ko mu je zbolel otrok - bolelo ga je žrelo in postal je vročičen -, je poskušal doseči družinskega zdravnika s prav vsemi digitalnimi orodji na svojem računalniku. Ni jih imel malo. Digitalnih orodij za komunikacijo. A nič ni pomagalo. Do zdravnika ni prišel. Bil je tako besen, da je kasneje razlagal, kako je telemedicina iz njega naredila navadno tele, medicine ni bilo nič. Nato je preko poznanstev dobil telefonsko številko nekega otroškega zdravnika. Ta mu je svetoval, naj fotografira otrokovo žrelo. Računalniški strokovnjak je odgovoril, da to ne bo šlo, ker ima otrok tako otekel vrat, da ne more odpreti ust. Zdravnik mu je odgovoril, da mu potem pač ne more svetovati. Računalniški strokovnjak, medicinski laik, je imel tovrstne digitalizacije medicine vrh glave in še čez, prekipelo mu je, da ga obravnavajo kot tele. Otroka, ki je imel otečen vrat in je že težko dihal, je po lastni presoji odpeljal na kliniko za ušesa, nos in grlo. Zdravnik, ki je otroka pregledal, je na vrat zgolj položil prst, latinsko digitus, in povedal, da ima otrok ognojek ob mandljih. Otrok je kajpak potreboval operacijo. Primer se je končal srečno.

Babica je svoji vnukinji potožila, da se ji vrti in da se ne spozna na računalnike. Vnukinjo je prosila za pomoč. Zdravnika po telefonu ni mogla priklicati, medicinska sestra ji je dejala, naj poskusi z elektronsko pošto. Vnukinja je poskusila vse umetnije, ki jih z računalnikom zna, a tudi ona se ni mogla prebiti do zdravnika. Medtem je babica padla v nezavest. Vnukinja je poklicala urgenco, ki se je vsaj v tem primeru odzvala zelo hitro. Zdravnik, kar je neobičajno za Anglijo, je prišel z urgenco. Preveril je, ali babica diha. Dihala je normalno. Zanimal ga je tudi utrip srca. Položil je prst na babičino zapestje, latinsko bi rekli, da je uporabil digitus, in ugotovil, da srce bije pretirano počasi. Babica je imela manj kot trideset utripov srca na minuto, kar lahko vodi tudi v smrt. Potrebovala je bolnišnično zdravljenje in takojšnjo vstavitev srčnega spodbujevalnika. Zdravnikov prst je zadoščal, da se je primer končal hitro in za babico srečno. A preštevilni se niso.

Med pandemijo virusa SARS-CoV-2 seveda druge bolezni niso izginile ali se potuhnile, ustavile in pridno čakale, da bo pandemije končno konec. Zakaj se številni zdravniki niso ukvarjali s svojimi bolniki in zakaj niso uporabili vsaj dela možnosti, ki jih omogoča sodobna digitalizacija medicine, bo predmet številnih analiz. Mnogim bolnikom to seveda ne bo prav nič koristilo. In da. Vsaka morebitna podobnost z dogodki ali opisanimi primeri v Sloveniji je zgolj naključna.