(INTERVJU) Gregor Prosen, vodja urgence UKC Maribor: Diskurz o cepljenju mi je grozljiv. Če bo šlo tako naprej, bo propadlo vse

Uradna razglasitev epidemije pomeni ustavitev večine programa bolnišnic, če vlada epidemije ne razglasi, drugi programi tečejo dalje. Kaj v tem primeru?

"Če ne razglasimo epidemije, pomeni, da na urgenci ne dobimo dodatne kadrovske pomoči, saj bodo morali zaposleni delati na drugih oddelkih, ne bodo vpoklicani specializanti, dobimo pa rekordno število pacientov. Internistična prva pomoč ima že to poletje za okoli 50 odstotkov več dela kot sicer. Vzrokov je več, delno zaradi zaprtja primarnega zdravstva, delno zaradi vseh dolgov drugih ambulant, ki niso delale leto in pol. Stanje se je poslabšalo. Družinska medicina je našla svoj modus, zaostanki so in jasno je, ljudje gredo tja, kjer je odprto. Ponoči greš po kruh in po mleko tja, kjer ga imajo, enako je z zdravniki."

Koliko je te dni covidnih bolnikov? Večinoma pridejo v bolnišnico skozi vrata urgence ...

"Covidnih bolnikov je bilo prejšnji teden od pet do sedem na dan, postopek je za vse enak - cepljeni in necepljeni čakajo na rezultate PCR, zaposleni smo spet v zaščitni opremi. To je ena od težav; logistika se znova zakomplicira za vsaj šestkrat - posebni vhodi, posebna triaža, vprašalnik, dodatni študenti za tiste, ki čakajo na rezultat, potreba po dodatnih medicinskih sestrah. V običajnih časih pacient opravi preiskave, pregled in dobi terapijo, sedaj pa je vključeno preoblačenje, čakanje na PCR, bolnik ne more na navadni rentgen, priti mora mobilni rentgen. Pa smo do danes že dobro usvojili te procese in logistiko, ampak ene stvari ostajajo - na PCR se čaka vsaj tri do štiri ure, to pomeni, da je pacient vsaj tri ure v neki ječi, tudi če so na koncu izvidi negativni. Tu je srčika problema."

Vse glasnejša so opozorila na pomanjkanje kadrov. Na urgenci pa je delo posebno naporno, specifično.

"S kadri smo res na slabem. Zdravnikov je trenutno dovolj, medicinske sestre pa smo to leto izželi. Na urgenci dela ‘mladina', ki je pozimi končala faks in sedaj delajo kot polnopravni člani. V urgentnem centru je povprečna starost pod 30 let. Res je, da na urgenci nikoli nismo bili prav stari, že zaradi narave dela, in vesel sem, da jih imam. Predvsem pa sem ponosen na njihovo požrtvovalnost! Drugje so zaposleni odšli in jih sploh niso mogli nadomestiti, ker se na razpis za medicinske sestre sploh ne prijavljajo. To, da gredo medicinske sestre v pogajanja, je prav. Večkrat grem na triažo pomagat - kaj vse tam vidiš in slišiš! Tega jim za 300 evrov višje plače res ni treba prenašati. Že prej smo imeli pijane, nestrpne in podobno, to je narava urgence, ampak sedaj je še veliko hujše. Tudi internisti se bodo kmalu razčetverili - imajo svoje ambulante, covidne bolnike na oddelkih, urgenco, to je domina na domino. Če smo mislili, da bomo potrebovali eno leto, da se izkopljemo iz lanskega vala, sedaj ne vemo, ali bomo sploh kdaj izšli iz tega.

Res bijem plati vseh zvonov. Že prej ta sistem ni bil vzdržen, tak, kot je, je vzdrževan, da bo socialni mir. Zdaj, ko je vojna, pa je skupek dodatnih obremenitev preprosto preveč."

Se tudi na urgenci z obiskovalci pogajate o testiranju, maskah?

"Na urgenci dilem o testiranju ne toleriramo. Če je glede na epidemiološki vprašalnik potrebno, se ljudje morajo testirati, sicer na urgenco ni vstopa. To je hišni red - maska, test, če je potreben, tu ni pardona. Poleti se je malo razpaslo mišljenje, ker da ni več epidemije, maske niso potrebne. To ni res, če se kdo upira, žali, pokličemo varnostnika in vstopa ni, tukaj ni izjem, ker je vse skupaj šlo čez mejo dobrega okusa. Relativno smo liberalni in se trudimo izpeljati obravnavo predvsem starejših med tem, ko čakajo na rezultate PCR-testov. Sedaj bomo dobili prizidek, kar bo olajšalo zadeve vsaj prostorsko, ne bo pa nič kaj več kadra. A veseli smo vsaj prostorov.

Sicer pa so stvari enostavne - družba se mora nehati zafrkavati. To ni vprašanje o tem, ali imam dva dneva neko reakcijo, torej prehlad z vročino. Gre za preživetje zdravstvenega sistema in, upam, tudi družbe. Če ne bomo v veliki večini precepljeni, če ne bomo zdravstvenega sistema spravili v stare tire, je z njim konec v letu, dveh. Imeli ne bomo ničesar več. Diskurz o cepivih in svoboščinah okoli cepljenja mi je grozljiv. Jaz nimam možnosti ukvarjati se s človekovimi pravicami, nimam možnosti ukvarjati se s tem, kdo ima prav ali nima. Jaz samo vidim, da če bo šlo to tako naprej, bo propadlo vse. Vprašanje cepljenja zato ni vprašanje svobode in demokratičnih pravic, ampak je vprašanje preživetja sistema. Ker naprej ne moremo delovati in preživeti tako. Jaz lahko predavam po oddelkih o sivih conah, ampak kaj, če zanje nimajo prostora? Kam s pacienti, če ni sobe za sivo cono? Torej nekdo ne bo operiran, čeprav bi moral biti? Razumem boj proti establišmentu, aktualni politiki, ampak sedaj se izsiljuje anarhija, ki ne vodi nikamor. Zato nasprotovanje cepljenju in nasprotovanje Janši ni isto. Zdi se mi, da so mnogi tukaj postavili enačaj. "Niso mi všeč ukrepi", "sem proti tej vladi", torej "sem proti cepljenju". Napaka! Razumemo, da cepivo ni sto-odstotno, od 38 danes hospitaliziranih so trije tudi cepljeni. Ampak potek bolezni je pri cepljenih nekajkrat blažji in možnost, da umreš, neprimerno manjša! Pika. Ta brezglavi odpor proti cepljenju je uporništvo brez razloga in vsi nadaljnji tisoči umrlih popolnoma nepotrebne žrtve!"

Kako spremljate spletne komentarje, ki nemalokrat izražajo krivdo zdravstvenih delavcev?

"Ni mi jasno, kako lahko nekdo napiše, da ni bilo postelj za intenzivno nego, kako je lahko nekdo tako ignorantski, zaslepljen? Od Nizozemske je UKC kupoval ventilatorje, en trenutek ni bilo dovolj kisika, preprosto ni bilo dovolj pretoka, ker bolnišnica ni bila narejena za to, da bo v njej delalo 90 ventilatorjev in kanil z visokim pretokom. Tega nikoli prej v 50 letih nismo potrebovali! To so popolnoma vsakodnevna in stvarna vprašanja - kje dobiti deset kubikov utekočinjenega kisika na dan, in to vsak dan. K sreči je takratni direktor Vojko Flis našel cisterno, ki je ravno pokrila potrebe. Ljudi nismo mogli dati v DSO ali v dvorano Partizan, ker ni bilo kisikovih bomb. In kaj potem? To so vprašanja, ki smo jih preživeli, morda kaj tudi ni bilo v redu, včasih je bila realnost bolj bizarna od namišljenega, ampak da je vse skupaj zarota, to pa je bolj bizarno od bizarnega.

To, da si anticepilec, še ne pomeni, da si borec za svobodo, še vedno si lahko proti vladi in se cepiš. Tudi meni so ukrepi neljubi, ni mi všeč maska vsak dan, ampak potem se gremo cepit. Več ko se nas bo cepilo, manj bomo trpeli. Dejstvo pa je, da zgolj 50-odstotna precepljenost ne deluje, mora biti 85- do 90-odstotna. A se bojim, da do tako visokih številk ob sedanjem stanju ne bomo prišli. Poleg tega bomo verjetno potrebovali še poživitveni odmerek. Ampak to so dejstva, enako, kot je dejstvo, da bodo čez nekaj let poletja še bolj vroča. To je cena uničevanja tkiva družbe in planeta kot celote!"