Njegovo imenovanje za slovenskega selektorja je bilo kar nekako pričakovano. Med vsemi, ki so se potegovali za najbolj odgovoren stolček v slovenskem rokometu, je gotovo izstopal. Pa ne zaradi trenerskih izkušenj, ampak zato, ker mu je ime Uroš in se piše Zorman. Kljub temu da je slovensko javnost že v igralskih časih večkrat razdelil na dva pola, mu dejstva, da se je izkazal in dokazal povsod, kjer je deloval, ne gre očitati. Rokomet je odkril v četrtem razredu osnovne šole, kar v okvirih devetletke predstavlja peti razred. Za zdajšnje razmere, ko se marsikateri starš s športnimi dosežki svojega otroka hvalisa že v prvem ali drugem razredu, kar nekoliko pozno. Začel je z rokometnim krožkom na šoli, zgodbo pa po enem letu nadgradil na Kodeljevem, pri Slovanu, kjer je tudi zaradi tega, ker se mu ni dalo preveč teči, svojo prvo priložnost, zanimivo, dočakal med vratnicama.
Pri Slovanu je ostal do svojega 20. leta, vmes je opravil srednjo policijsko šolo v Tacnu in se zaposlil na eni od ljubljanskih policijskih postaj. Vmes je dočakal tudi dan, ki ga je v rokometnem smislu še posebej zaznamoval in je bil le vprašanje časa. Sedemnajstega marca 1999 je namreč prvič oblekel reprezentančni dres, na katerega se je v letih igranja za izbrano vrsto tako zelo navadil, navijače pa v njem vselej razvajal. Priložnost mu je ponudil takratni selektor Leopold Jeras, na Dansko pa se je odpravil tudi v družbi nekaj mesecev mlajšega Ognjena Backovića, velikega prijatelja iz otroštva, s katerim sta v časih brezskrbne mladosti zakuhala marsikatero lumparijo.
Uroš, Luka, Gorazd in Vid. Dream team?
Uroš Zorman je v dresu slovenske reprezentance zbral 225 nastopov, z njo pa največji uspeh dosegel leta 2004, ko so bili fantje na domačem evropskem prvenstvu na koncu srebrni. Dobršen del svojega igranja za izbrano vrsto je bil njen kapetan, po igralski upokojitvi tudi pomočnik selektorjev Veselina Vujovića in Ljubomirja Vranješa, kjer si je začel pripravljati teren za kasnejši naskok na selektorski stolček. Ambicij, da ga položaj zanima, ni nikoli skrival. Vedno je razlagal, da ob reprezentančnem klicu zanj nikoli ni dvoma. V športu si je cilje venomer postavljal visoko in jih pogosto tudi dosegal. Eden od njih je bila ravno služba selektorja reprezentance, k odločitvi, da se poda na to pot, pa je pripomogla tudi možnost, da še vedno opravlja vlogo trenerja v Trebnjem, kjer se je povsem udomačil in kjer mu dobrega dela ne gre oporekati. V letošnji sezoni še ni doživel poraza, le 13 zmag in tri remije, zaradi česar ga lestvica uvršča tik pod vrh. Pred njegovo ekipo so samo Celjani.
Tak Uroš Zorman je. Neposreden. Tudi zato je bila javnost zaradi njegovih izjav večkrat razdeljena
Ob prevzemu selektorske službe, kjer bo tudi zaradi nedostojnih, slabih nastopov naših fantov na zadnjem evropskem prvenstvu še posebej pod drobnogledom javnosti, si je okoli sebe hitro zgradil krog ljudi, ki jim zaupa in s katerimi ni v dobrih odnosih le na igrišču, temveč tudi zunaj njega. Za pomočnika si je izbral Luko Žvižeja, večni dobrovoljnež in zabavljač Gorazd Škof je postal trener vratarjev, Vid Kavtičnik pa športni direktor. Z vsemi je neločljivo povezan, pri čemer morda za odtenek ali dva izstopa Luka Žvižej, s katerim sta se pred dvema letoma in pol od igranja rokometa poslovila skupaj. Takrat sta zavezala svoje superge in jih obesila na klin. Končali sta se dve izjemni igralski karieri, glede na odlično kemijo, ki vlada med njima, pa je bilo samo vprašanje časa, kdaj bosta spet združila moči.
Krmarjenje med družino in športom
Sredin debi novega strokovnega štaba slovenske reprezentance proti Italiji javnosti sicer ne bo ostal v najlepšem spominu. Rokometaši so na prvi tekmi drugega dela kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu na Švedskem in Poljskem 2023 po hudem boju res zmagali z golom prednosti, a igra je bila, sploh glede na domet fantov, daleč od pričakovane. Upajmo torej, da se dan ne bo poznal po jutru in bo ekipa jutri na povratni tekmi v Golovcu pokazala drugačen obraz ter odigrala na višjih obratih. To gotovo upa tudi Zorman. Morebiten zdrs bi gotovo predstavljal eno redkih črnih pik v njegovi karieri. Da reprezentanca po blamaži na januarskem evropskem prvenstvu rezultatsko tako nizko še ni bila, je jasno. Oči si ne zatiska niti Zorman, ki si za cilj še vedno postavlja uvrstitev na svetovno prvenstvo, a se zaveda, da bo težko in da bo moral njegov španski sistem igre, ki mu sam pravi tudi "ciganski", priti še posebej do izraza. Kljub nezavidljivi prvi predstavi pa slovenska javnost, ki zna biti precej kritična, še vedno verjame, da prihajajo boljši časi.
Časi, kot jim je bil ničkolikokrat kot igralec priča tudi sam. V svoji vitrini ima štiri naslove klubskega evropskega prvaka, s Slovenijo se je uvrstil tudi na olimpijske igre in se naposled - čeprav je zase dolgo govoril, da je Ljubljančan - ustalil na Dolenjskem, v Novem mestu, od koder prihaja žena Katja, s katero ima tri otroke. Če mu je rokomet v športnem smislu dal izjemno veliko, pa mu je vrhunski šport po drugi strani vzel nekaj dragocenega časa, ki bi ga sicer lahko preživel z otroki. A družina mu je venomer stala ob strani, in bolj ko je šla igralska kariera proti koncu, bolj se ji je posvečal. Večkrat je poudaril, da so v mladosti gotovo v prednosti športne ambicije, a da se to sčasoma spremeni in da je zdaj, ko je svoje igralske ambicije dosegel, v ospredje postavil otroke. Čeprav zaradi dveh služb, ki si jih je nakopal, klubske in reprezentančne, časa gotovo ne bo na pretek.
Pečati v klubih
Težko je zatrditi, kateri klub ga je najbolj zaznamoval. Njegov drugi dom so gotovo poljske Kielce, kjer je preživel skoraj deset let, a tudi drugi klubi imajo v njegovem srcu posebno težo. Vedno, pravi, bo navijal za "njegov" Slovan, težko bo pozabil tudi na Prule, kjer je naredil velik korak k športni zrelosti in kjer je začel spoznavati evropski rokomet. Dodobra se je z njim spoprijateljil leta 2004, v časih, ki bodo v zgodovino zapisani z zlatimi črkami. Ne le, da je svoj največji uspeh v zgodovini doživela reprezentanca. Zorman je v Celju osvojil tudi svoj prvi naslov v elitni ligi prvakov. Zatem je osvojil še tri, enega s Ciudad Realom, tedaj velikanom med velikani, in dva s Kielcami, kjer je po končani igralski karieri nekaj časa pomagal glavnemu trenerju, legendarnemu Talantu Dušebajevu. A več kot dve leti ni vzdržal. Ko je končal igralsko kariero, je na Poljskem ostal sam, brez družine, ki se je vrnila v Slovenijo. "Kielce so moj drugi dom, a družina je družina," je takrat dejal in se tudi sam vrnil v Slovenijo. V varno zavetje njegovih največjih navijačev, žene Katje in treh otrok, Maksa, Jakoba in Ule.
Vedno neposreden
V svoji karieri je bil vedno iskren, nikoli ni varčeval z besedami ali česarkoli olepšaval. Pred dobrimi sedmimi leti je v javnosti odmevala, ko je po uvrstitvi v četrtfinale evropskega prvenstva zmago posvetil vsem Slovenceljnom, ki sedijo doma v naslonjačih, foteljih in posteljah in so vsi pametni. Izjava je še dolgo odmevala, iz njega pa je izbruhnila zaradi negativnih komentarjev na spletu, ki so bili še posebej pikri po porazu z domačim Katarjem, kasnejšim podprvakom na prvenstvu. A tak Uroš Zorman je. Neposreden. Tudi zato je bila javnost zaradi njegovih izjav večkrat razdeljena. Se pa verjetno tudi tisti, ki jim nekdanji kapetan karakterno ni najbolj povšeči, strinjajo, da je za njim kariera, kot ni uspela še nobenemu slovenskemu rokometašu. Zdi se, da je vseskozi izbiral prave klube, vlekel prave poteze in vedno deloval v prid ekipe. Za Slovenijo je vedno dal vse od sebe. Po prvi tekmi na mestu selektorja in minimalni zmagi nad Italijo bi bilo nepravično vleči kakršnekoli zaključke, je pa dejstvo, da je Slovenija z Urošem Zormanom dobila selektorja, ki bo svoje igralce verjetno razumel bolj in bolje kot drugi ter bo z njimi, kot je že povedal, v prostem času spil tudi kakšno kavo ali pivo. A da bo na treningih in tekmah, to vseskozi zagotavlja, igralcem dal jasno vedeti, kdo je "gazda" in kakšna je hierarhija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
