Marko Kovačevič
Pozabite na črno ogrinjalo, tradicionalno arabsko opravo, ki so mu ga gostitelji poveznili na ramena, v prizoru za zgodovino, zadnjem poglavju doslej najbolj nenavadnega svetovnega prvenstva v nogometu, je izstopal zlati pokal. V njegovih rokah! Lionel Messi je pri 35 letih le postal svetovni prvak.
Prva violina z uigranim orkestrom
Pa to ni bila zgolj zadnja avantura veterana, ki ga mlajši in hitrejši soigralci odvlečejo do (zasluženih) zvezd. Kje pa! Z Messijem se je na supermodernih in drago, ne le z denarjem, plačanih stadionih v Katarju vse začelo in končalo. Niti za minuto ni selektor Lionel Scaloni, ki je bil zraven, takrat še kot igralec, tudi leta 2006, ko je Messi okusil svoje prvo veliko tekmovanje, SP v Nemčiji, prve violine poklical na klop. "Užitek ga je trenirati. Pa tudi njegove soigralce, saj je to, kar jim prenese, nekaj, česar nisem še nikoli videl. Nikoli še nisem videl igralca s takim vplivom na soigralce," je o prvem virtuozu svoje selekcije dejal Scaloni. Dobro, na igrišču ni bil sam, selektor mu je za hrbet postavil odličen orkester, si upal povleči drzne poteze, spreminjati postavitve, za uspeh ekipe tvegati konflikt z nekaterimi zvezdniki, ki jim je minute odmeril precej bolj skopo, a Argentino je do naslova potegnil nogometni čarodej, ki so mu zaradi nizke rasti nadeli vzdevek La Pulga, bolha.
Zlati čevelj, nagrado za najboljšega strelca turnirja, mu je za en gol speljal klubski soigralec pri Paris Saint-Germainu Kylian Mbappe, a v njegovih rokah je pristala še bolj cenjena trofeja za najboljšega igralca na prvenstvu. Večni iskalci zarot so sicer hitro povezali konec s koncem, posumili, da je bil zaključek katarskega mundiala s kronanjem zvezdnika, ki sicer nosi dres kluba, poganjanega s katarskimi milijoni, vnaprej določen, a tudi če je bil, scenarija očitno ni nihče izročil Savdski Arabiji, ki je že na uvodni tekmi v skupini prekinila argentinski niz 36 tekem brez poraza, poljskemu vratarju Wojciechu Szczesnyju, ki je kapetanu gavčev ubranil enajstmetrovko, še manj Nizozemcem, ki so v četrtfinalu padli šele po streljanju enajstmetrovk, in Francozom, ki so v finalu grizli čisto do konca. Ne, preveč na tesno je šlo, da bi bili dosežki, do katerih je svojo domovino odpeljal Messi, podarjeni.
Več kot le klubski rekorder
Dokončno se je rešil očitkov, da klubskih partij ne zna ponoviti v reprezentančnem dresu. Z Barcelono, ki ga je z dogovorom z njegovim očetom, podpisanim kar na prtičku, pripeljala v svojo akademijo, ko je Leo štel komaj 13 let, in pokrila stroške njegovega zdravljenja z rastnim hormonom, ki so bili tako za njegovo družino kot klub Newell's Old Boys iz njegovega Rosaria prerazkošni, je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Desetkrat je postal španski prvak, sedemkrat osvojil kraljevi pokal, štirikrat ligo prvakov, trikrat klubsko svetovno prvenstvo, s 672 goli postal njen daleč najboljši strelec. Po poti iz kluba, v katerem je ostal, ko je želel oditi – leta 2020 je vodstvu Barcelone kar po faksu poslal zahtevek po prodaji, a astronomske, 700 milijonov evrov težke, odškodnine ni plačal nihče -, odšel pa, ko je želel ostati – leta 2021 so sankcije španske zveze blaugrani onemogočile podpis nove pogodbe z največjim zvezdnikom -, je nadaljeval tudi v Parizu. Obe francoski lovoriki sta že njegovi, spomladi bo z Neymarjem in Mbappejem lovil še ligo prvakov. Z Argentino pa diamant, ki je nogomet dokončno vzljubil, ko ga je babica vozila na treninge, dolgo ni našel pravega sijaja.
Ob njegovi nogometni poeziji je precej bolj pametno, kot se prerekati, preprosto uživati
Da bodo dosežki generacije Maria Kempesa ali tiste z Diegom Maradono na čelu ostali neponovljivi celo v Messijevi eri, se je zdelo skoraj poldrugo desetletje. Nekajkrat je bil blizu. Na SP 2014 se je ustavilo v finalu, tudi na južnoameriškem prvenstvu leto kasneje se je moral zadovoljiti s srebrno medaljo. Leta 2016, ko je na Copi Americi doživel še tretji zaporedni poraz v finalih (naj)večjih turnirjev, je oznanil celo konec reprezentančne kariere. Argentinci so ga z javno peticijo pozivali, naj si premisli, župan Buenos Airesa mu je v ta namen celo postavil kip v središču prestolnice … Akcija je bila uspešna, Messi si je premislil, bil zraven že v kvalifikacijah za SP 2018 in ekipo odpeljal v Rusijo. Tam se je za Albiceleste vse skupaj končalo v osmini finala, s porazom proti kasnejšim prvakom Francozom, na južnoameriškem prvenstvu leto kasneje so bili v polfinalu premočni Brazilci … Ni obupal, na Copi 2021 je le dočakal reprezentančno lovoriko, ki jo je lahko postavil pred olimpijsko zlato iz Pekinga 2008. Prvi strelec turnirja? Messi. Najboljši igralec turnirja? Messi. Prvak? Argentina! Že na celinskem prvenstvu je nakazal, kaj se bo zgodilo leto kasneje, ko se bo družil še z najboljšimi reprezentancami sveta.
SP 2026? Selektor čuva mesto
Dobitnik sedmih zlatih žog za najboljšega na svetu in sedmih zlatih čevljev za najboljšega v evropskih ligah pri 35 letih še ni spisal vseh poglavij v svoji nogometni knjigi. Spomladi mu sicer poteče pogodba s klubskim delodajalcem, PSG-jem, a po poročanju francoskih medijev je dogovor o novi že sklenjen, vse skupaj pa bo formalizirano, ko se strelec več kot 750 golov na članski ravni vrne s počitnic v Argentini. Pa reprezentanca? Pred finalom v Lusailu je Lionel Messi napovedal, da bo 26. tekma, s katero je prehitel dotedanjega rekorderja po številu nastopov na mundialih, Nemca Lotharja Matthäusa, njegova zadnja na svetovnih prvenstvih. Najbrž je res bila, čez štiri leta, ko bodo prvenstvo gostile Kanada, ZDA in Mehika, bo štel že 39 let, a vrata ostajajo odprta. "Mislim, da mu lahko čuvamo mesto v ekipi za naslednje svetovno prvenstvo. Zaslužil si je pravico, da se sam odloči, kaj bo naredil s svojo nogometno kariero in z argentinsko reprezentanco. Ničesar več mu ni treba dokazovati," je o prihodnjih vpoklicih dejal selektor Lionel Scaloni.
Največji?
Da je nogometaš, ki še vedno vsak zadetek posveti pokojni babici, eden največjih vseh časov, je bilo jasno že dolgo pred prvenstvom. Po Katarju 2022 jih vse več zagovarja tezo, da lahko iz prejšnje ugotovitve že črtamo tisti "eden od", Messija samega razglasimo za največjega, najboljšega. O smiselnosti primerjanja nogometašev iz različnih obdobij, tehtanju med Pelejevim trojčkom mundialov, Maradonino nogometno genialnostjo, strelskimi rekordi Ronalda (brazilskega ali portugalskega, kakor hočete) in bolhinimi dosežki, bi se dalo razpravljati, a z vzponom na nogometni Mount Everest je Messi v svoj prid obrnil še en argument. Največji ali eden od največjih? Ni pomembno. Ob njegovi nogometni poeziji je precej bolj pametno kot se prerekati preprosto uživati.
