Redka so ukvarjanja z mariborskimi kulturnopolitičnimi fenomeni na nacionalni, kaj šele mednarodni ravni. Ko so se mariborski umetniki nazadnje predstavljali v nacionalnem kulturnem hramu – Cankarjevem domu pred dvema letoma na reviji Maribor je naš, je bil v zraku tisti kljuvajoči, "ali so Mariborčani neznano brazilsko pleme, da jih je treba tako kampanjsko predstavljati v prestolnici". Četudi se je ta sintagma večkrat zanikala, malo kljuvajočega dvoma vedno ostane.
Dobro, da imamo jubileje kot barometre za vrednotenje vedno bolj marginalizirane umetnosti. To esengejevsko stoletnico smo že večkrat odmevno unovčili. Seveda nismo kakšni eksoti, ki bi jih bilo treba z zanimanjem ali vzvišeno motriti s prestolniške perspektive. Ampak ultimativna politična centralizacija požira vse in ne kaže, da se bo kmalu kaj spremenilo. Zdaj je oteževalnih okoliščin z virusom in njegovimi kloni, s političnim omejevanjem umetnosti vedno več.
Jutri in pojutrišnjem se 35. Slovenski glasbeni dnevi v okviru Festivala Ljubljana s spletnim simpozijem posvečajo Mariboru, in to z enoletnim koronskim zamikom že minuli stoletnici Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Natančneje: opereti na mariborskem odru (in tudi mnogih evropskih odrih) po drugi svetovni vojni. Torej ponovno unovčujemo jubilej. Na mednarodnem simpoziju je eden od eminentnih simpozistov, Kevin Clarke iz Raziskovalnega centra za opereto iz Amsterdama, dejal o opereti, da so po drugi svetovni vojni to sprva provokativno in moderno umetniško obliko spremenili v nostalgično protibolečinsko sredstvo za travmatizirano generacijo, ki je preživela vojno. Raziskal je tudi razloge, zakaj je opereta kot "nevarna" oblika glasbenega gledališča postala priljubljena po vsem svetu in hkrati sprožila takšno ogorčenje. Nenavadno, kako je na videz nedolžna glasbena zvrst vzbudila vsepovsod toliko strastnih odzivov skozi zadnjih sedem desetletij. Muzikologi predstavljajo problemsko, pa tudi čisto deskriptivno, opereto na odrih od Lvova do Maribora, od Amsterdama, Marseilla in Poznanja do Sarajeva, Beograda …
Maribor ima poseben, nenavaden status v razmerju do operete. Tukaj je izbruhnila "mariborska operetna vojna" v 60. letih preteklega stoletja in bila fenomen posebne vrste celo v evropskem prostoru. To je eno manj slavnih, a simptomatičnih poglavij tukajšnje kulturne zgodovine. Nekateri to imenujejo, izhajajoč tudi iz drugih podobnih fenomenov prepovedi in pregonov, da smo bolj papeški od papeža. Mariborska partijska politika je bila bolj rigorozna, kar se kaže ne le v kulturi, temveč tudi v šolstvu. Klasično gimnazijo z izjemno tradicijo in profesorji smo med prvimi in brez odpora ukinili v šolskem letu 1959/60 prav v Mariboru. Tukajšnji pravoverni partijci so prvi obračunali z "mrtvo" latinščino. Edvard Kardelj je predlagal, da bi morali šolstvo organizirati tako, da bi dobili čedalje manj inteligence iz klasičnih šol, to je gimnazij, in vse več iz šol, kjer je poudarek na praktičnem delu. Nova šolska reforma je klasično gimnazijo povsem ignorirala, kar je pomenilo, da je ta v novem šolskem sistemu nepotrebna in jo je treba ukiniti.
Milivoje Urošević je na plenumu učiteljskih združenj Jugoslavije aprila 1954 v Sarajevu predlagal celo ukinitev gimnazij, svoj predlog pa utemeljeval povsem ideološko: "Gimnazija je tipično buržoazna šola. Prav zato, ker so dijaki v gimnaziji postavljeni v nenaravne pogoje življenja in ker ne vidijo praktične uporabe rezultatov svojega učenja, se nauče dvoličnosti, hinavščine, prilizovanja, neznačajnosti itd. Zato je tudi moralna vzgoja v taki šoli zelo sumljiva. Zato gimnazijci žive samo v breme skupnosti." Mariborska pedagoga in ideologa Draga Humek in Vlado Majhen sta bila v prvih bojnih vrstah za tako šolsko reformo. Še živijo priče, ki potrjujejo javni gnev ravnateljice Humkove na politkomisarskih šolskih sestankih, ko je grmela zoper "mrtvo antično kulturo, ki dijakom preprečuje pravočasno priti do Marxa".
V pripravljenosti smo na kako novo "operetno vojno", ki pa je ne bodo vodili na straneh tehtnih medijev tukajšnji ugledni intelektualci
Z opereto je bilo podobno kot s klasično gimnazijo, čeprav do danes vzgibi za njeno povojno zatrtje niso čisto jasni. Nekaj oprijemljivih razlogov pa vendarle obstaja. Podobno kot s klasično gimnazijo smo v Mariboru presekali tudi z opereto na gledališkem odru, ki je "zabavala gnilo meščanstvo".
Zakaj smo se v nekem trenutku samo v Sloveniji odrekli tega popularnega glasbenega žanra, po vseh drugih središčih nekdanjih jugoslovanskih republik pa so ustanavljali celo posebna gledališča za opereto in komedijo? Čudna pravovernost nam je očitno vrojena. Paradoksalno, da so bila gostovanja beograjskih, zagrebških gledališčnikov z operetami v času slovenske operetne prohibicije izjemno zaželena in odmevna. Svojih, v lastni produkciji, pa smo se sramovali, se jim odrekli. Opereto smo na slovenskih odrih zatrli za četrt stoletja. Niti politična odjuga kavčičevskih časov je ni vrnila na odre. Da je bila zadeva resna in s kulturnopolitičnega vrha oktroirana, kaže tudi podatek, da so bile ob koncu druge svetovne vojne odstranjene iz arhivov vse partiture, vsa notna gradiva za uprizarjanje operet pri nas.
Zakaj je bil v Mariboru razkol glede operete najhujši? Ker je bila operetna tradicija tukaj močnejša kot v Ljubljani. Leta 1963 se je razplamtela silovita medijska debata o tej temi, ki so jo poimenovali "mariborska operetna vojna" kot indikator vseslovenskega problema. In Večer je odigral prvenstveno vlogo, saj se je polemika začela prav na straneh tega časnika. Potem se je preselila še v Naše razglede in Sodobnost.
Seveda je bil prvi razlog ideološki: opereta je bila produkt kapitalističnega Zahoda in zabava (malo)meščanstva in zlasti je zacvetela na Dunaju, v središču nekdanje monarhije. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je bilo mariborsko gledališče najbolj finančno podhranjeno med nekdanjimi jugoslovanskimi teatri. Včasih ni dosegalo niti trinajstine subvencij ljubljanskega gledališča in nekaj te dediščine se vleče še do danes. Bila je tudi nenehna tekma med verbalnim, dramskim gledališčem in glasbenim. Ni bilo nepomembno, da so v operetni vojni glavne niti vlekli prav intelektualci iz neglasbenih vrst.
Ironija je, da so ves čas operetne prohibicije pri nas, v Ljubljani, gostovala z operetami gledališča iz Zagreba, Celovca, celo Budimpešte. V Beogradu in Zagrebu so za opereto ustanovili celo posebna gledališča, ki delujejo še danes. Pri nas pa totalni mrk. Odpor do operete je trajal vse do leta 1987, ko so izvedli vnovič Netopirja v mariborski Operi SNG.
Močna, zavezujoča simbolika tega okolja se kaže v dejstvu, da se je slovenska beseda v Mariboru prej pojavila na odru kot v pridigah stolnice. Zato ima SNG v tem prostoru tako vseobsegajoč pomen. In se skozenj zrcalijo vse družbene anomalije in stiske. Seveda moramo biti v pripravljenosti na kako novo "operetno vojno", ki pa je žal v teh razmerah ne bodo vodili na straneh tehtnih medijev tukajšnji ugledni intelektualci.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
