Na materinski dan smo se poslovili od profesorice matematike na II. gimnaziji, od naše Marije Gajšt. Kot mnogi drugi profesorji je zaznamovala generacije dijakov in žlahtno obogatila zbornico šole, ki se skozi več kot sedem desetletij lahko pohvali s sijajnimi učnimi in drugimi uspehi.
Marija Gajšt je bila rojena 13. februarja 1943 v Petrijancu, občina Varaždin. Obiskovala je znamenito varaždinsko gimnazijo, tisto, ki so jo obiskovali mnogi Slovenci, med njimi tudi Fran Miklošič in Stanko Vraz. Diplomirala je leta 1971 na Prirodoslovno matematični fakulteti Univerze v Zagrebu iz matematike in opisne geometrije.
Bili smo njena prva generacija na tedanji Gimnaziji Miloša Zidanška, današnji II. gimnaziji, prvi, ki jim je bila razredničarka. Bilo je šolsko leto 1973/74 in nežna, s presunljivo modrimi očmi je vstopila v strogi temno modri halji v razred - naš 1. E. Spomnim se velikega lesenega trikotnika pod pazduho in njenega zmeraj malce otožnega pogleda.
Sprva nas je bilo strah, zlasti tiste, ki nismo bili preveč naravoslovno-matematično usmerjeni, da imamo razredničarko matematičarko. A naša "Gajšta" je kmalu pokazala razumevanje tudi za tiste, ki niso bili posebej matematično nadarjeni. Ni bila avtoritarna, disciplino in pozornost si je pridobila na mehak način. Veliko znanja je imela, tudi zelo sodobne pristope k reševanju nalog, in njene ure niso bile nikoli dolgočasne. Videlo se je, da ima diplomo kvalitetne fakultete s tradicijo. Predvsem pa je imela rada svoj poklic - rada je predajala znanje mladim, rada jih je imela in razumela jih je. V težavnih situacijah nas je z razumevajočo strogostjo vodila skozi mnoge čeri naših srednješolskih časov.
Kako jo je pot življenja pripeljala v Maribor? Ljubezen je bila tista: na avtobusu Maribor-Varaždin-Zagreb je spoznala svojega kasnejšega moža Draga Gajšta, dolgoletnega profesorja angleščine na VEKŠ oziroma EPF, ki je študiral na zagrebški filozofski fakulteti.
Pomnili jo bomo po njeni milini, materinskosti in pravičnosti. Zanjo smo bili vsi enaki. Razumela je vse dijake, tudi tiste, ki bi jih nekateri označili kot problematične. Zanjo ni bilo problematičnih dijakov. Bili so predvsem mladi, ki so izstopali iz kalupa povprečja, bili na svoj način drugačni, a hkrati edinstveni. Borila se je zanje pri drugih profesorjih, če so potrebovali pomoč. Žal pa njena profesorska doba ni bila dolga, prekinila jo je huda bolezen in leta 1993 se je morala upokojiti. Vedno pa se je rada spominjala svojih dijakov in se veselila zanje, ko jih je videla čez leta uspešne v njihovih karierah in njihovem življenju.
Profesorica Marija Gajšt je bila tisti tip učiteljice, ki ni nikoli silila v ospredje, smo jo pa, njeni dijaki, čutili zmeraj kot trdno oporo. Odlično je razlagala in dopuščala, celo spodbujala drugačne poti do rezultata. Dala nam je mnogo več kot znanje matematike. S toplino nas je učila pravičnosti in plemenitosti. Predana svojemu učiteljskemu poslanstvu se je zavedela, da je biti učitelj mnogo več od podajanja snovi in pridobivanja ocen. Bila je del legendarnega profesorskega zbora II. gimnazije, ki pa je skoraj ves že odšel.
Odšla je, a njen mili pogled, njen nasmeh in toplina, njen "deca moja" nam bodo ostali za večno.
