Trenutno ste angažirani v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Kako dolgo že in kakšen je vaš status?
"V HNK Ivan pl. Zajc sem bil prvič povabljen leta 2015. Do 2019. sem redno gostoval, septembra tega leta pa postal redni član solističnega ansambla in se zaposlil na delovnem mestu 'prvak kazališta'. Stkal sem močne prijateljske vezi s kolegi in z občinstvom, razširil in poglobil svoje znanje in repertoar, spoznal izjemne umetnike in sklenil pomembne poslovne povezave. V zahvalo za doprinos na kulturno-umetniškem področju v mestu sem od mesta Reke, od župana Vojka Obersnela, dobil v uporabo stanovanje na Reki."
Brala sem o Traviati na Reki, kjer ste uspešno nastopili kot Alfredo. Za razliko od Slovenije, kjer so opere in teatri zaprti že dolge mesece, je na Hrvaškem zelo drugače?
"Od mojega profesionalnega solističnega debuta novembra 2011 in do danes sem nastopil v skupno 323 predstavah in v 23 različnih opernih vlogah. Traviata je predstava, ki sem jo pel že 56-krat v sedmih različnih postavitvah. Debitiral sem v Zagrebu, v dvorani Vatroslav Lisinski, v produkciji opere Carmen v vlogi Don Joseja. Pot me je vodila preko ljubljanske opere tudi v opere po svetu (Zagreb, Split, Praga, Brno, Rennes, Nantes, Ravena, Bologna, Treviso, Riva del Garda, Trst, Zaragoza, Leipzig, Dresden, Saarbrücken, Antwerpen, Haag, Brugge, Gent, Helsinki, Jyväskylä, Tampere).
Opera in gledališče na Reki je eden izmed redkih teatrov v svetu na splošno, ki ni zaprl vrat niti med popolnim lockdownom. Pod strogimi ukrepi smo vsi umetniški korpusi (Opera - solisti, zbor, orkester, Drama, italijanska Drama, Balet) nepretrgoma pripravljali, obnavljali, adaptirali predstave na način, da je bilo v vsakem trenutku mogoče izvesti predstavo pred občinstvom v dvorani. To zahteva nepredstavljivo veliko kompromisov, prilagajanja, fleksibilnosti in žrtvovanja. Za naše umetniško delovanje in varnost na delovnem mestu je vedno poskrbljeno, za kar gre zasluga našemu vodstvu. Na dnevni bazi potekajo pogovori tako z zdravstveno stroko, civilno zaščito, vodstvom in zaposlenimi. Vedno smo pripravljeni na spremembo v programu, kar pa je z vidika pripravljenosti na delo veliko boljše, kot pa čakati doma v negotovosti, kdaj boš smel imeti vajo, predstavo, koncert."
Kako pa se ustvarjalci spoprijemate s koronasituacijo?
"Poleg priporočenih in obveznih ukrepov vlada med zaposlenimi izjemno velika samodisciplina. Bilo je nekaj primerov stikov z okuženimi in so določeni bili poslani v samoizolacijo. Tako se je okužba hitro omejila in ni bilo večjega širjenja virusa. Režije predstav so tako prilagojene, da v večini ne prihaja do fizičnih stikov med umetniki. Med tistimi, ki pa imajo fizično interakcijo, pa bodisi je kdo že prebolel virus bodisi je opravljen negativen test in ostajaš v 'balončku'. V zadnjem času se jih je nekaj tudi že cepilo in stvari počasi prihajajo v neko novo normalo."
Šolali ste se na mariborskem konservatoriju, morda kak spomin na profesorje? Na Jolando Korat, ki je zaslužna, da so se mnogi danes ugledni operni pevci odločili za to pot. Tudi Sabina Cvilak je bila ob vas njena učenka.
"Na mariborski konservatorij imam izjemno lepe spomine, tako na profesorico Jolando Korat, ki me je resnično navdušila nad petjem, kot tudi na ravnateljico Heleno Meško, ki me je takrat učila solfeggio. Sabina je, ko sem začenjal, ravno odšla na študij v Gradec. Kasneje sva tudi skupaj nastopila na nekaj koncertih, v predstavi žal še nikoli.
Po več letih in mnogih življenjskih izkušnjah sem dojel, kako močno je profesorica Koratova verjela vame. Mnogo kasneje sem se zavedal, zakaj sem velikokrat imel dodatne ure in niti ena pevska ura nama ni odpadla. V dveh letih sva predelala toliko pevskega programa, da sem lahko uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Res pa je, da sem takrat živel za petje in vadil vsak dan."
Sledili sta Akademija za glasbo v Ljubljani in mentorica Vlatka Oršanić. Pa tudi mnoga sodelovanja z uglednimi pedagogi, kot je Breda Zakotnik z Mozarteuma.
"S profesorico Oršanićevo sva spletla močno prijateljsko vez. Bila je moja profesorica in kasneje tudi kolegica v ljubljanski Operi. Tako kot me je profesorica Koratova navdušila za petje in pripravila za študij na Akademiji za glasbo, me je profesorica Oršanićeva pripravila na življenje opernega pevca. Z bogatimi življenjskimi izkušnjami in pogosto z zelo strogim in doslednim pristopom k študiju mi je predala izjemne kvalitete za uspešno umetniško življenje. Tudi te sem spoznaval skozi svoje umetniško delovanje in mi v času študija niso bile najbolj jasne. Danes recimo razumem, zakaj sem se v enem dnevu, čez noč, moral naučiti samospev ali arijo na pamet. Obnavljanje, učenje, pomnjenje so velik del v življenju opernega pevca. Zapomniti si partituro v obsegu 250 strani ali več, s pripadajočo režijo, zahteva določen trening in njen pristop mi je še danes v veliko pomoč. Pod njenim mentorstvom sem tudi diplomiral in po dveh letih zaključil še študij specializacije."
Debitirali ste v ljubljanski Operi v Apotekarju, kako je bilo z vašim angažmajem v Ljubljani?
"Že v času študija mi je bila velika želja postati solist v ljubljanski Operi. Takoj po debutu v Zagrebu me je takratni umetniški ravnatelj povabil k sodelovanju v operi Apotekar. Ker se je v tistem obdobju zaključevala obnova opere, možnosti zaposlitve v ansamblu solistov ni bilo. Po treh letih uspešnega sodelovanja sem se zaposlil za določen čas. Na odru ljubljanske Opere sem doživel izjemne osebne dosežke, se oblikoval v samozavestnega solista, upodobil najljubše vloge, se učil od starejših kolegov, vpijal znanja gostujočih pevcev, dirigentov, režiserjev in si nabral pomembne izkušnje za kasnejša gostovanja po svetu. Z opero v Ljubljani še danes sodelujem. Upam, da se bo situacija okoli covida kmalu umirila in da se vrnem na oder ljubljanske Opere in med drage kolege."
Z mariborsko Opero SNG ste bili na Japonskem, s Carmen, sicer v Mariboru niste veliko nastopali?
"Pravzaprav sem pevsko pot začel kot član dodatnega zbora v mariborski Operi. Sodeloval sem v veliko predstavah in spoznaval svet opere skozi, takrat, popolnoma novo perspektivo zame. Vse do odhoda na študij petja v Ljubljano sem pel v zboru in se vrnil na oder mariborske opere po petnajstih letih v vlogi Don Joseja v operi Carmen. S to produkcijo Carmen smo kasneje odšli tudi na nepozabno gostovanje po Japonski. Leto za tem sem pel tudi v operi Traviata vlogo Alfreda, od takrat dalje pa nisem prejel več nobenega povabila iz mariborske Opere. Spomini na oder v Mariboru so še zelo živi in upam, da še kdaj stopim na domači oder."
Kaj pripravljate ta čas?
"Danes smo pravkar končali z obnovitveno vajo Traviate, jutri imamo predstavo v gledališču v Pulju. Konec aprila gostujemo še z isto predstavo v Zagrebu. Takoj zatem začnem intenzivne priprave na opero Werther. Po sedanjih napovedih in dogovorih je festival na Finskem, v Savonlinni, zagotovo potrjen. Savonlinna festival je eden izmed največjih na svetu in v opernem svetu zelo cenjen ter priznan. K sodelovanju me je povabil dirigent in direktor festivala Ville Matvejeff, izjemen človek in zelo uspešen glasbenik. Teden dni pred odhodom na Finsko potekajo dogovori o izvedbi Verdijevega Requiema v areni v Pulju. V teku so tudi priprave na predstavo Capuleti e i Montecchi v operi v Ljubljani, ki pa so zaradi znanih dejstev ustavljene."
Ni malo pevcev, ki so videli priložnosti in rast v odmiku od fizičnih zmožnosti svojega glasu in si tako prizadejali nepopravljivo škodo ter izgubili sijaj
Kakšen repertoar vam je blizu? Vas tudi koncertno petje mika, samospevi?
"Moje poslanstvo in moje življenjske sanje so v operni literaturi. Po tako imenovani pevski klasifikaciji sem lirski tenor. Rad imam francoske skladatelje in njihova dela (Faust, Werther, Carmen, Romeo et Juliette ...) in italijanski bel canto. Vloge, ki jih najraje pojem na odru, so napisali G. Verdi (Alfredo (Traviata), Duca di Mantova (Rigoletto), Fenton (Falstaff), Macduff (Macbeth)), G. Donizetti (Edgardo (Lucia di Lamermoor), Tebaldo (I Capuleti e i Montecchi), Nemorino (Elisir d'amore)), G. Puccini (Rodolfo (La Boheme), Pinkerton (Madama Butterfly)). Počasi dodajam vloge, ki se prištevajo v lirsko-spinto repertoar, vendar se mi nikamor ne mudi. Pomembno je ostati zdrav in se tudi zavedati svojih glasovnih zmožnosti in sposobnosti. Za pevca sta zelo pomembni vokalna higiena (primerna vadba, prehrana, počitek) in pravilna izbira vlog. Ni malo pevcev, ki so videli priložnosti in rast v odmiku od fizičnih zmožnosti svojega glasu in si tako prizadejali nepopravljivo škodo ter izgubili sijaj, briljantnost, prezenco v svojem glasu."
Kako gledate na sodobni repertoar in kako na sveže, drugačne režijske pristop v operi?
"Čeprav imam najraje tradicionalne, klasične postavitve opernih del, z veliko sceno, mogočnimi kostumi, se izjemoma veselim kakšnega miniaturnega ali eksperimentalnega pristopa režiserja, kostumografa. Zaradi razmer v zadnjem letu eksperimentov in različnih pristopov v operi ne manjka. Je pa dejstvo, da je opera na Reki v zadnjih nekaj sezonah izstopila precej iz povprečja in predstave, čeprav so klasični operni naslovi, precej odstopajo od velike večine opernih produkcij v regiji. Vsled ekonomskih posledic in trendov zmanjševanja stroškov je vodstvo poseglo po inovativnih rešitvah, ki prav tako ustvarjajo močne učinke tako na občinstvo kot na izvajalce, pri tem pa umetniška izvedba ne izgublja moči, pa naj gre za minimalno uporabo rekvizitov ali za posebne svetlobne učinke. Z danimi možnostmi in potencialom ljudi v tehniki in v umetniškem ansamblu dosežemo maksimalno možno učinkovitost in gotovo je tudi to eden izmed razlogov, zakaj so vstopnice za predstave hitro razprodane.
Pomembno je slediti trendom na vseh področjih življenja in uporabiti pozitivne strani danih okoliščin, pa naj bo to pleksi steklo kot rekvizit na odru in hkrati zaščita, vizirji kot del maske na obrazu, uporaba telefona, svetlobnih učinkov, imaginarnih partnerjev na odru in podobno. Lahko prenesem osnovno načelo evolucije tudi v operni svet. Tisti, ki se hitreje in bolje prilagodi danemu okolju oziroma nečemu v njem, ima več možnosti, da preživi."
Kaj pa tukajšnja operna kritika? Leta 2017 ste bili v Fideliu v ljubljanski Operi pohvaljeni, v sicer slabi kritiki uprizoritve.
"Veliko časa sem potreboval, da sem se naučil brati kritiko. Kot umetnik moram biti zelo občutljiv in dojemljiv za vsa mogoča razpoloženjska stanja, ki jih skozi glas prenašam občinstvu. To senzibilnost pa je težko ugasniti, ko berem kritiko. Težko je sprejeti negativno kritiko, še posebej takrat, ko vem, da sem v danih okoliščinah naredil najbolje, kar zmorem v tistem trenutku.
Naučil sem se brati mnenja drugih z neke osebne distance, zavedajoč se, da je vse stvar osebne preference. Nekomu je všeč glas, drugim tehnika petja, tretjim videz, četrtim režija in igra ... V mladostni vnemi in zagnanosti sem se na začetku solistične poti lotil prerekanja s kritičarko svojega nastopa. Zaključila sva v spravljivem tonu in ohranila dostojen način komunikacije. Ni pa bilo enostavno, počutil sem se, kot da je ves svet proti meni. Lepo je prebrati, če pustiš pozitiven odtis, če ljudje uspejo začutiti ali prepoznati lastno bolečino, veselje, žalost, hrepenenje, upanje, skratka močna in intenzivna čustva, medtem ko poslušajo in/ali gledajo operno predstavo. Če dobijo tak obrok duhovne hrane, je moje poslanstvo izpolnjeno.
Meni je pomembna objektivna kritika, tista, ki teži k izboljšanju ter povečuje zanos in zagon za naprej
Meni je pomembna objektivna kritika, tista, ki teži k izboljšanju ter povečuje zanos in zagon za naprej. To je zelo pomembno tako za ustvarjalce kot za občinstvo, ki se odloča tudi na podlagi branja kritike, ali bo videlo predstavo ali ne. Kvaliteta glasbene kritike je v zadnjih letih napravila velik korak naprej v tej smeri.
Sicer pa je pravi umetnik sam sebi največji kritik, ki vsakodnevno nadgrajuje znanje včerajšnjega dne."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
