Pravi balzam za oči je pogled na svetovno jakostno lestvico Mednarodne kolesarske zveze. Na vrhu se kitijo imena naših asov. Primož Roglič je tam vse od prvega, predlanskega slavja na Vuelti, Tadej Pogačar se mu je pridružil po lanskem na Touru, po letošnjem ga je celo prehitel, novinec v elitni deseterici pa je Matej Mohorič. Tako imamo prvič kar trojico v svetovni špici kolesarjev, nobena druga država pa več kot enega.
Seveda zasluženo, Roglič in Pogačar sta osvojila kar pet od zadnjih sedmih največjih, tritedenskih dirk na svetu. Kar je še danes nepredstavljivo za dvomilijonsko Slovenijo, ki nima nič kaj dosti več od pol stotnije tekmovalcev v članski kategoriji, tistih, ki si lahko s pedaliranjem zaslužijo za debel kos belega kruha, pa ne moremo prešteti niti na prste obeh rok. Zasavec je kralj Vuelte, Gorenjec Toura, vsak z desetimi zmagami v svetovni seriji letos si delita vrh lestvice tudi v tej razvrstitvi. In še polno rekordov, presežkov ali statističnih zanimivosti bi lahko našli …
Ne moremo pa se znebiti občutka, da se Slovenci ob njunih uspehih še vedno preveč sprašujemo, kdo je boljši, in ju raje primerjamo ter se po možnosti o tem še prerekamo, kot pa da bi uživali in se tolkli po prsih, da imamo par najboljših, nepremagljivih. Ker takšne slovenske prevlade v svetovnem kolesarstvu najbrž ne bomo več doživeli. Pa najsi že jutri začnemo nesramne milijone evrov kanalizirati ne le v šport, pač pa zgolj v kolesarstvo.
Takšne slovenske prevlade v svetovnem kolesarstvu najbrž ne bomo več doživeli
Ob vsej sreči, ki smo je deležni v zadnjih letih, imamo tudi smolo, nas je opomnil do nedavnega selektor Andrej Hauptman; da imamo dva šampiona istočasno, ki si kradeta prostor na rdeči preprogi. Zagotovo. Če bi živela vsak v svojem obdobju, čeprav sta dve generaciji narazen, sta še za kakšno premalo, bi vsak od njiju posegel po rumeni majici na Touru. Zdaj se pač moramo zadovoljevati z "zgolj" dvojnimi zmagami, a s take vrste smolo gre človek najbrž brez težav skozi življenje ...
No, da to ni dovolj, smo zdaj dobili še tretjega šampiona. Zdaj mogoče ni primerna beseda, ker je Mohorič pred devetimi leti postal svetovni prvak med mladinci in leto kasneje med mlajšimi člani, letos pa je med favoriti, da s slavjem med profesionalci naslednjo nedeljo v Belgiji vknjiži "mavričasti trojček". Šestindvajsetletni Gorenjec je v dolgem učnem procesu dozorel v tekmovalca svetovnega kalibra. Po kolesarski izobrazbi je k sreči drugega poklica kot omenjena šampiona (da še tretji Slovenec Slovencema ne hodi v zelje), bolj delavskega in morda manj cenjenega, a vsaka njegova zmaga je zato še več vredna. Kot tip za enodnevne klasike in krajše etapne dirke, ki se najboljše znajde v pobegih, mora zraven močnih nog pokazati še dobršno mero kolesarske inteligence in prebrisanosti ter zraven imeti še en kup sreče.
Ja, ni lahek kolesarski kruh, sploh če se moraš razdajati za uspeh in slavo drugih, kot to večinoma počno Jan Tratnik, Luka Mezgec, Jan Polanc in Domen Novak, ob tem pa pretežno ostaneš v anonimnosti. A s tem so rasli (in se sprijaznili) naši legionarji v svetovni seriji, kot so vsi tisti, ki žogo že vse življenje podajajo Messiju in Ronaldu, da zabijata gole. Težje pa se sprijaznimo s tem, da za elitno slovensko sedmerico v World Touru zeva globoka praznina. Morda jo bo svetovno prvenstvo prekrilo, ker bodo vsi omenjeni prisotni, a evropsko prvenstvo jo je razgalilo. Ti fantje menjave nimajo, če bi brcali žogo, bi klop ob selektorju oziroma kar treh, kot so si zelo neobičajno prakso v sili – po odstopu Hauptmana – omislili na naši kolesarski zvezi, samevala.
Za prvokategorniki ni fantov iz druge lige, ki bi vsaj za minuto ali dve (za dirko ali dve) vstopili, da stebri naše igre nekajkrat vdihnejo s polnimi pljuči. Ni Rupnika, Nikolića, Hrovata, kot so v košarki, Zahovića, Mlakarja, Skubica ali katerega drugega nogometaša, ki bi vstopali s klopi. Prepad do slovenske scene je prevelik, zato kolesarjev do velikih prizorišč na "izlet" raje niti ne spustijo. In obeti za bližnjo prihodnost niso nič kaj svetli, saj se mladi pred dnevi v Trentu niso proslavili, če odštejemo solidni predstavi Gala Glivarja in Kristjana Hočevarja med mlajšimi člani.
Pa niso le kolesarji krivi, mladih rodov ne gre bremeniti, da ne bo pomote, in slovenski trenerji ne, oboji - če potegnemo črto - skozi zgodovino rastejo, saj ne nazadnje drugače ne bi imeli Rogliča, Pogačarja in Mohoriča. Pač pa je ta šport odsev okolja - je drag za starše, kjer klubi ne pomagajo z opremo, organizacija dirk je prav tako preveč finančno zahtevna, volonterstva vse manj, prilivov iz gospodarstva pa premalo, da bi vzdrževali konkurenčno okolje. Še danes slovensko kolesarstvo s trenerji, menedžerji ter drugimi delavci in funkcionarji žanje iz desetletja, dveh nazaj, iz časov, ko je imelo tri, štiri močne klube, v katerih so ti vrteli pedale. Pa že takrat se ni za vsak talent našel prostor, je tudi kdo moral čez mejo, za kruh čez severno v Avstrijo, za potico na zahod v Italijo.
Danes je situacija še bistveno slabša in slovenske sredine praktično niso več odskočna deska ne za naše in ne za tujce, ki jih nekoč ni manjkalo, ko sta, denimo, ptujska Perutnina in novomeška Adria, vsaka v svojem obdobju, krojili vrh v kontinentalnem tekmovanju. Danes so na primer Dolenjci in Ljubljančani v zlati sredini kakšnih stotih evropskih klubov (drugega in tretjega kakovostnega razreda), Štajerci pa članskega moštva že nekaj let sploh več nimajo.
A ker za vsakim dežjem posije sonce, se čez leta tekmovalno kolesarstvo v Sloveniji morda vrne na stara pota. In se spet prikaže kak Roglič, ki je bil ob boga poslan, ali z načrtnim in sistematičnim delom ustvari Mohorič, Pogačar. Slednji je zelo zgodaj začel vračati, njegov Pogi Team, ki je podmladek ljubljanskega Roga, je že v prvi sezoni zelo številen in uspešen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
