Novembra je ameriški konglomerat General Electric (GE) napovedal, da se bo razcepili na tri podjetja. Japonski konglomerat Toshiba in velikan Johnson & Johnson sta kmalu po tej napovedi objavila podobne načrte. In to so le zadnja v nizu takšnih ravnanj, vključno s podjetjema DowDuPont in Siemens. Se obdobje konglomeratov zaključuje?
Medtem ko se tehnološka podjetja, kot so Alphabet (Googlova matična družba), Amazon in Meta (prej Facebook), osredotočajo na prevzeme, se konglomerati vedno pogosteje razcepijo na več manjših podjetij in izberejo racionalizacijo kot način za izboljšanje uspešnosti. Vrednost delnic GE je na primer že več let zelo nizka. Delničarji upajo, da bodo oddelki za zdravstvo, letalstvo in energetiko v naslednjem stoletju dosegli večje dobičke in učinkoviteje konkurirali na trgu. A določiti si morajo svojo pot in se bolj osredotočiti na poslovne modele, prilagojene razporeditvi kapitala in strateški fleksibilnosti.
Takšen pristop je deloval pri Siemensu, ki mu je prav dekonglomeracija pomagala prehiteti GE, svojega zgodovinskega tekmeca, in v letu 2021 ustvariti dobiček. Toda ostaja vprašanje, zakaj konglomerati niso uspešni. Odgovor je, da zaradi tako imenovanega konglomeratnega popusta - pri katerem razvejeno skupino podjetij in sredstev ocenijo na manj kot vsoto njegovih delov. Trgi ponavadi podcenjujejo delnice podjetij z večjim naborom poslov. Če bi bil vsak od njihovih oddelkov ovrednoten na ravni enotnega podjetja v njihovem sektorju, bi bili vredni veliko več.
Konglomeratni popust odraža dejstvo, da imajo konglomerati nižji kazalnik, poimenovan Tobinov Q – razmerje med tržno vrednostjo podjetja in nadomestitveno vrednostjo njegovih sredstev – kot podjetja, ki se ukvarjajo le z enim izdelkom. Kapital je namreč pogosto napačno razporejen po oddelkih in donosnost sredstev podjetja se zmanjša.
Konvencionalna modrost je, da je alokacija kapitala posledica tako imenovanega korporativnega socializma, ko v glavnih pisarnah razporejajo kapital iz bolj donosnih oddelkov v manj donosne, da bi manj uspešnemu oddelku zagotovili sredstva in spodbude za izboljšanje. A s soavtorji smo v raziskavi dokazali, da to ni vse.
Pravzaprav je veliko večja verjetnost, da bodo v glavnih pisarnah dodelili kapital najuspešnejšim oddelkom konglomerata, saj pri odločanju, kam usmeriti več kapitala, pregledajo predloge upraviteljev oddelkov. Tisti oddelki, ki obljubljajo, da bodo prinesli največ dobička, se financirajo s posebnim zneskom, določenim z ocenjenimi stroški.
Menedžerji gradijo imperije z močnim apetitom po vodenju večjih oddelkov, zato pogosto napihujejo ocenjene stroške svojih projektov
Toda menedžerji gradijo imperije z močnim apetitom po vodenju večjih oddelkov, zato pogosto napihujejo ocenjene stroške svojih projektov. Če že vodijo donosnejše oddelke konglomerata, presežni stroški ne bodo dovolj. Kljub temu ta ureditev očitno ne pomeni najučinkovitejše porabe kapitala – torej konglomeratnega diskonta.
Toda opustitev konglomeratnega modela ni edini način, da se izognemo tej pasti. Večja tržna konkurenca lahko močno vpliva na vodje oddelkov, ki gradijo imperije, saj povečuje pritisk na glavne odločevalce, da dodelijo sredstva najučinkovitejšim projektom.
To ni le špekulacija. V raziskavi ugotavljamo, da so, potem ko se je Kitajska pred 20 leti pridružila Svetovni trgovinski organizaciji, ameriški konglomerati, ki se soočajo s konkurenco kitajskih podjetij, imeli koristi od tega, da menedžerji niso več tako pretiravali pri poročanju o stroških. Na podlagi sedemodstotne povprečne letne rasti uvoza iz Kitajske med letoma 1999 in 2007 se je zmanjšalo za 15 odstotkov.
Stroški so se najbolj znižali v najbolj produktivnih poslovnih segmentih podjetij, ki so imela pred tem največjo maržo in ki so lahko nato povečala svojo proizvodnjo. Manj produktivni poslovni segmenti pa so še naprej slabo poslovali ali so se celo krčili. To je pomenilo, da so najbolj učinkovite divizije prejele največ kapitala.
Dalia Marin
Te spremembe so povzročile močan upad konglomeratnih popustov podjetij – 32-odstotno zmanjšanje glede na povečanje kitajskega uvoza. Po svetovni finančni krizi leta 2008 je izvoz konglomeratov – za katere je bila prav kitajska konkurenca največja – na koncu celo zagotovil tako imenovano konglomeratno premijo. Medtem so dosegli rast tisti konglomerati, ki se niso soočali s konkurenco iz Kitajske.
Podjetja superzvezdnikov imajo pogosto tako veliko tržno moč, da lahko dvignejo cene, ne da bi pri tem izgubila veliko strank, kar pomeni, da na koncu pogosto proizvedejo premalo po previsoki ceni. Z izpodbijanjem njihove monopolne moči se je Kitajska zoperstavila temu izkrivljanju trga in prisilila konglomerate, da povečajo proizvodnjo in znižajo cene.
V podjetjih, kot sta GE in Siemens, lahko torej uvidijo, da odločitev o razdelitvi podjetja na več oddelkov vodi do povečanja dobička in višjih cen delnic. Preostali konglomerati, ki ne poslujejo dobro, pa bi lahko ob tem ugotovili, da je vse, kar resnično potrebujejo, le zdrav odmerek konkurence.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
