Nekoč, pred davnimi časi, je pastir po imenu Gig v kraljestvu Lidija našel čarobni prstan, ki ga je, če ga je zasukal okoli prsta, naredil nevidnega. In tako je Gig neviden zakorakal v kraljevo palačo, zapeljal kraljico, umoril kralja in samega sebe postavil za vladarja. Že Sokrat se je spraševal, ali je tak prstan ali katero drugo podobno stvar, ki bi nam zagotovila brezmejno moč, res pametno uporabiti, da bi storili ali dobili, karkoli bi si zaželeli.
"Ljudje bi se morali odpovedati čezmerni moči, še posebno pa katerikoli stvari, ki bi nam omogočila uresničitev vseh naših želja," se je glasil Sokratov odgovor, ki je postal znova relevanten, potem ko je Mark Zuckerberg napovedal, da bo človeštvo nekoč živelo in delalo v nekakšnem fantastičnem digitalnem metaverzumu, vseobsegajočem virtualnem okolju.
Je imel Sokrat prav? Bi se pametni ljudje odrekli prstanu? In ali bi se mu sploh morali odreči?
Sokratovi učenci niso bili tako prepričani o tem. Platon navaja, da so pričakovali, da bodo skoraj vsi podlegli skušnjavi, kot ji je podlegel Gig. Toda ali ji ni morda podlegel zato, ker njegov prstan ni imel dovolj čarobnih moči in zato ni bil dovolj zastrašujoč? Pa bi se res lahko stvari z veliko večjo močjo, kot jo je imel prstan, ki nas lahko samo naredi nevidne, dovolj ustrašili, da je ne bi uporabili, kot je priporočal Sokrat? In če bi se je ustrašili, kakšno moč bi lahko taka stvar imela?
Prstan je Gigu omogočil, da je fizično obvladal tekmece. Odpravil je torej nekaj omejitev, ki so Gigu stale na poti k uresničitvi njegovih želja. Toda čeprav je lahko Gig neviden pobil kraljeve stražarje, ga prstan ni osvobodil vseh njegovih omejitev. Kaj bi se zgodilo, če bi obstajala naprava, ki bi odpravila vse ovire, zaradi katerih ne moremo početi, karkoli bi si zaželeli? Kakšno bi bilo naše življenje, ko bi enkrat aktivirali to napravo?
Lahko bi leteli kot ptice, v trenutku odpotovali v drugo galaksijo in izvajali podvige, kakršnim smo lahko priča v univerzumih, ki so jih zasnovali nadarjeni razvijalci videoiger. A to seveda ne bi zadostovalo. Ena največjih omejitev je čas, zaradi katerega ne moremo brati knjige in istočasno plavati v morju ali gledati gledališke predstave. Da bi se torej znebili vseh omejitev, bi morala naša teoretična napravica omogočati tudi neomejeno število sočasnih doživetij. Preostala bi še zadnja, morda najbolj zapletena omejitev: drugi ljudje.
Če bi rada šla Jill planinarit z Jackom, Jack pa bi se raje z Jill odpravil na romantičen sprehod ob obali, pomeni Jack omejitev za Jill in obratno. Da bi ju osvobodila omejitev, bi morala naprava omogočiti Jill, da gre planinarit z navdušenim Jackom, medtem ko bi se Jack istočasno z zadovoljno Jill sprehajal po plaži. Na tak način bi lahko vsi prebivali v istem virtualnem svetu, vendar bi različno doživljali naše skupne interakcije. Naprava ne bi ustvarila le univerzuma blaženosti, ampak dejansko tudi multiverzum neskončnih, simultanih, časovno sovpadajočih doživetij.
Z drugimi besedami rečeno, zaradi nje bi postali popolnoma svobodni, saj nam ne bi prihranila samo pomanjkanja, ampak tudi vse, kar nam drugi ljudje počnejo ter kar pričakujejo in želijo od nas. Če za nas ne bi bilo več nobenih omejitev, če bi bile razrešene vse dileme in odpravljeni vsi kompromisi, bi imeli brezmejno zadovoljstvo na dosegu roke.
Ni si težko predstavljati Zuckerberga, kako se mu cedijo sline ob misli na tako napravo. To bi bila ultimativna različica "metaverzuma", v katerega bi, tako je dejal, preselil več kot dve milijardi uporabnikov družbenega omrežja Facebook. Lahko si predstavljam, da nam bo dovolil za trenutek brezplačno preizkusiti celo paleto užitkov, ravno dovolj, da si jih bomo zaželeli še več, kar nam bo potem seveda ustrezno zaračunal. Vsaka nanosekunda našega bivanja v tem multiverzumu bi proizvedla velike mnogokratne užitke, ki bi nam jih znova in znova zaračunaval. Tržna kapitalizacija podjetja Meta, ki ima zdaj v lasti Facebook, bi že kmalu prekosila kapitalizacije vseh drugih korporacij skupaj.
Dejstvo, da naše tehnologije še zdaleč niso zmožne izumiti take naprave, je nepomembno, tako kot je nepomembno dejstvo, da je Gigov prstan izmišljen. V središču pozornosti ostaja Sokratovo vprašanje, ki se nanaša na obe omenjeni znanstvenofantastični pripravi, tako na starodavno kot na moderno: Je res pametno uporabiti brezmejno moč nad drugimi in nad naravo zavoljo uresničitve lastnih želja?
Velika tehnološka podjetja in prostotržniki se ne obremenjujejo s tem: Kaj je narobe z veseljem? Zakaj bi se kdorkoli odpovedal simultanim doživetjem, da bi uresničil svoja najgloblja hrepenenja? Zakaj ne bi bilo prav, da bi Zuckerberg služil na ljudeh, ki bi mu z veseljem plačevali za osvoboditev od vseh omejitev?
Sokratov odgovor je danes tako relevanten, kot je bil pred 2500 leti: cena, ki jo plačate za uporabo neizmerne moči, je bolna duša oziroma radikalno nezadovoljstvo. Ne glede na to, ali ste nekdo, ki si želi imeti absolutni nadzor nad svojimi čutili v nekem multiverzumu, ki ga je ustvarila neka naprava, ali Zuckerberg, ki bi rad bil lastnik digitalnega kraljestva, ki bo kmalu pogoltnilo na milijarde ljudi - nesreča vam je zagotovljena. Za uspešno življenje je nujna sposobnost, da premagamo svojo željo po moči. Razumeti moramo, da je moč v rokah kontradiktornih bitij, kakršna smo ljudje, nevaren dvorezen meč.
Čezmerna moč ima nasproten, celo samouničujoč učinek, ker hrepenimo po interakciji z drugimi umi, ki jih ne moremo nadzirati, pa čeprav hrepenimo po tem, da bi jih nadzirali. Ko drugi počnejo nekaj, česar mi ne želimo, smo razočarani, jezni ali žalostni. A že takoj, ko bi prevzeli popoln nadzor nad njimi, nas njihova privolitev ne bi več zadovoljevala in njihovo odobravanje ne bi krepilo naše samozavesti.
Ni se lahko naučiti razumeti, da je nadzor iluzija, zlasti če smo pripravljeni žrtvovati skoraj vse in plačati vsako ceno, da bi nadzirali druge. Toda to je lekcija, ki jo preprosto moramo osvojiti, če bi radi drugim, na primer Zuckerbergu, preprečili, da bi nas nadzirali.
Sokrat nas vneto svari pred tem, da bi se vdali skušnjavi, kot je uporaba čarobnega prstana, tako da poudarja Gigovo nesrečo. Danes, v času tehnofevdalizma in različnih porajajočih se metaverzumov, je njegovo svarilo bolj pomembno kot kadarkoli prej. Tako kot v antičnih Atenah je pred nami težavna naloga: demosu moramo dati moč in zagotoviti, da ne bo podlegel njenim čarom.