(GLOBALNA ARENA) Švicarski trenutek brexita

Nedavni umik švicarske vlade iz dolgotrajnih pogajanj o okvirnem sporazumu z Evropsko unijo je sprožil veliko krizo v dvostranskih odnosih. Tudi za v prihodnje. Za Švico bi lahko bile posledice bolj dramatične. Ker je švicarski dostop do enotnega trga EU ogrožen, bodo morda zdaj morali ponovno razmisliti o svojih odnosih z EU - skoraj tako temeljito kot Združeno kraljestvo po referendumu o brexitu leta 2016.

Švica sicer ni članica EU, vendar se ji v mnogih pogledih močno približa. Z okoli 120 bilateralnimi sporazumi je Švica članica schengenskega območja brez meja, tesno je povezana z EU na številnih področjih, od prometa, raziskav do programa izmenjave študentov Erasmus, in ima poln dostop do enotnega trga v številnih sektorjih, od financ do farmacevtskih izdelkov.

Švica ima torej verjetno več koristi od enotnega trga kot katera koli druga evropska država, v zameno pa plača zelo malo. Študija Bertelsmann Stiftung iz leta 2019 je pokazala, da enotni trg poveča švicarski letni dohodek na prebivalca za 2900 evrov letno - kar je precej nad povprečjem EU v višini tisoč evrov, medtem ko je švicarski finančni prispevek (ko je plačan) manj kot 14 evrov na prebivalca letno.

Glavna težava "dvostranske poti", ki so jo Švicarji izbrali, ko so na referendumu leta 1992 izglasovali "ne" Evropskemu gospodarskemu prostoru (EGP), je pomanjkanje stalnega posodabljanja zakonodaje o enotnem trgu v Švici. Švicarsko javno mnenje je že dolgo, da "tuji sodniki" ne bi smeli imeti nobene vloge pri razlagi zakonov države. Vendar je to v nasprotju z zahtevo enotnega trga po enotni uporabi nadnacionalnih pravil.

Institucionalni okvirni sporazum (IFA), ki sta ga EU in Švica po petih letih pogajanj dosegli leta 2018, je zapoznel poskus, da se dvostranski odnosi postavijo na trajnostne temelje in se odpre pot nadaljnjemu dostopu Švice do trga EU. Da bi to zagotovila, je EU, zaskrbljena zaradi švicarske suverenosti, znova sprejela pomembne koncesije.

Namesto da bi EU zahtevala samodejno vključitev zakonodaje enotnega trga, je dovolila triletne notranje švicarske postopke (vključno z morebitnimi referendumi). Namesto da bi vztrajala pri izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije, se je EU strinjala z mehanizmom za reševanje sporov, ki temelji na arbitraži. EU je tudi priznala, da bo IFA zajemal le pet sporazumov o dostopu na trg, od prevoza do prostega pretoka oseb. Dvostranski sporazum o prosti trgovini iz leta 1972 je ostal brez omejitev, obe strani pa sta izdali le izjavo o politični zavezanosti njegovi prihodnji modernizaciji.

A kljub vsem popuščanjem, s katerimi bi lahko bili ogroženi enaki konkurenčni pogoji enotnega trga, švicarska vlada IFA ni nikoli podpisala. Nasprotno, švicarska strategija je bila vedno, da se vrnejo po več - dokler dokončno ne odidejo.

Pogovori so bili oteženi zaradi nesoglasij glede pravil o državni pomoči. V skladu z IFA je EU ponudila dogovor, po katerem bi se pravila EU uporabljala v Švici, izvajala pa bi se z avtonomnim švicarskim nadzornim mehanizmom s pooblastili, enakovrednimi pooblastilom Evropske komisije. Ko pa se je EU po brexitu pogajala z Združenim kraljestvom o odnosih, so nekateri v Švici mislili, da je Združeno kraljestvo prejelo "boljši" dogovor o državni pomoči. Ta "zavist do brexita" je popolnoma neupravičena. Medtem ko je brexit vključeval popoln odhod Združenega kraljestva z enotnega trga, je bil celoten namen IFA, da Švica ostane znotraj njega.

Še večji trn v peti EU so švicarske pripombe zoper pravice državljanov EU do švicarskih prejemkov socialne varnosti in zaskrbljenost zaradi pritiska na nižanje ravni domačih plač. Tukaj pa so Švicarji na majavih tleh.

Po švicarskem referendumu iz leta 2014 proti množičnemu priseljevanju je EU priznala, da lahko švicarska zakonodaja od švicarskih delodajalcev zahteva, da dajejo prednost domačim iskalcem zaposlitve. IFA za zaščito švicarskih plač dovoljuje izjeme - pod pogojem, da so nediskriminatorne in sorazmerne. Sodišče EU je priznalo, da svoboda gibanja ni absolutna in da so lahko ekonomsko neaktivni državljani EU izključeni iz socialnih prejemkov drugih držav članic.

Številni v Švici ne priznavajo svojih pretiranih privilegijev v primerjavi z EU in tega po brexitu ne morejo nadaljevati. Na splošno se švicarska vlada le malo zanima za pravično poravnavo z EU na enotnem trgu in se po prekinitvi pogovorov zdaj sooča z nekaterimi neposrednimi gospodarskimi posledicami.

Dostop do električne energije in zdravja na enotnem trgu ni pripravljen. Švica je 26. maja izgubila dostop do trga EU za nove medicinske pripomočke, ker sporazum o medsebojnem priznavanju med EU in Švico ni bil posodobljen. Na vrsti so stroji in kemikalije. Gospodarstveniki se bodo v teh sektorjih postopoma ločili, kar bo Švico po ocenah stalo do 1,2 milijarde evrov na leto.

EU mora kmalu sprejeti še druge težke odločitve, ne nazadnje tudi glede sodelovanja Švice v raziskovalnem programu Obzorje Evropa. Raziskovalno sodelovanje je očitno v obojestransko korist. A ker Švicarji zadržujejo svoje finančne prispevke in spodbujajo prizadevanja za iskanje izvedljivih institucionalnih rešitev, je EU navidez stisnjena v kot.

Razkol med EU in Švico se je zgodil, ko se tudi vlada Združenega kraljestva drzno sooča z EU in odstopa od ključnih določb protokola o Irski in Severni Irski ter prosi EU, naj se prilagodi. Ker je norveška podpora EGP vse bolj nestabilna, je v igri nekaj širših gospodarskih partnerstev EU.

Toda Švicarji se soočajo z najtežjimi odločitvami. Nedavna javnomnenjska raziskava je pokazala, da več kot 60 odstotkov Švicarjev podpira IFA. Podobne večine podpirajo model EGP ali celo model sporazumov med EU in Združenim kraljestvom ter med EU in Kanado.

Kot je komisija po prekinitvi pogovorov opozorila švicarsko vlado, je treba dvostranske odnose nujno posodobiti. Namesto tega zdaj vstopa v neznano.