Stroga kazen, izrečena nekdanjemu francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju, obsojenem zaradi nezakonitega posredovanja oziroma trgovanja z vplivom, potrjuje staro politično resnico. Korupcija ostaja prekletstvo tudi v najtrdnejših demokracijah. Vpliv človeku vedno prinese še več vpliva. Z njim dosežemo precej več kot z denarjem. Vplivnim ljudem torej ni treba mahati s svojo denarnico. Že petsto let pred razsodbo zoper Sarkozyja je Machiavelli v svojih Diskurzih zapisal, da "zlato samo še ne priskrbi dobrih vojakov, medtem ko dobri vojaki vedno priskrbijo zlato". Z drugimi besedami, vpliv je vreden več kot denar.
Vpliv je torej najbolj trdna valuta v politiki. Prinaša skušnjave, ki jih ni mogoče preprečiti, jih je pa treba zajeziti in nadzorovati. Zato so v demokracijah zasnovali zapletene sisteme nadzora in ravnotežja (tako imenovane sisteme zavor in ravnovesij), predvsem pa neodvisno sodstvo, zaradi katerega despotom denimo ni treba skrbeti. Triletna zaporna kazen, izrečena Sarkozyju, med letoma 2007 in 2012 najvplivnejšemu človeku v Franciji, je dokaz, da francoski sistem deluje, kot je treba.
Signal, ki ga je s tem poslalo pariško sodišče, ne bi mogel priti v boljšem trenutku. Povsod se menda nad demokracijo zgrinja tema. Pandemija covida-19 na vsakem koraku spodkopava delitev oblasti, jeziček na tehtnici preveša v prid grabežljivim vodstvom, zaradi česar je - v imenu varnosti - ogrožena svoboda. Mar niso zaprtja, zaustavitve javnega življenja prvi korak v suženjstvo?
Poleg tega se avtoritarizem hitro širi po vzhodni Evropi, marsikje - od Budimpešte do Pekinga in Brasilie – so na oblasti diktatorji. Celo v ZDA, najstarejši demokraciji na svetu, je nekdanji predsednik Donald Trump štiri leta napadal sodstvo in pristransko imenoval vrhovne sodnike. Na koncu je svoje privržence nahujskal k nasilnemu napadu na Kapitol, sedež ameriškega kongresa.
Zato pomeni razsodba zoper Sarkozyja, čeprav se bo proti njej pritožil, pomirjujoče sporočilo v teh težavnih časih. Vodja državnega finančnega tožilstva Jean-Francois Bohnert je izpostavil simboličen pomen primera, v katerega je vpleten "nekdanji predsednik Francoske republike, ki je bil nekoč garant neodvisnosti sodstva". V razsodbi sodišča piše, da je Sarkozy "kot nekdanji predsednik zlorabil svoj uradni položaj, da bi nagradil sodnika, ki je ravnal v njegovem osebnem interesu".
Sarkozy ni prvi francoski predsednik ali višji funkcionar, ki se je moral zagovarjati pred sodiščem. Jacquesa Chiraca, ki je bil francoski predsednik med letoma 1995 in 2007, so leta 2011 obsodili na pogojno dveletno zaporno kazen, ker je zlorabil svoj položaj v zvezi z nezakonitim financiranjem svoje konservativne stranke v času, ko je bil župan Pariza. Fracoisa Fillona, nekdanjega Sarkozyjevega premierja, so junija lani zaradi poneverbe obsodili na pet let zapora (od tega tri leta pogojno). Christine Lagarde, sedanjo predsednico Evropske centralne banke, so spoznali za krivo "malomarnosti pri ravnanju z javnim denarjem" v času, ko je bila finančna ministrica v Sarkozyjevi vladi. Jerome Cahuzac, proračunski minister v času francoskega predsednika Franocisa Hollanda, je bil leta 2016 obsojen na triletno zaporno kazen zaradi davčnih goljufij.
Pogostost takih kaznivih dejanj, pa ne samo v Franciji, ampak v vsem zahodnem svetu, prinaša nespodbuden trend: zmanjševanje zaupanja javnosti. Ti incidenti krepijo sum, da politiki izrabljajo svoj vpliv v lastno korist in korist svojih strank, o čemer priča neskončen niz škandalov, povezanih s spornim financiranjem kampanj, ki pretresajo eno demokracijo za drugo.
Toda njihovi državljani ne bi smeli obupati. Ta stran neoavtoritarne Madžarske in Poljske, demokratična državna ladja, namreč ne tone, ampak pluje naprej in kljubuje močnim nasprotnim vetrovom. Vladavina prava in delitev oblasti, ki sta vgrajeni v vse zahodne ustave, ostajata trdni tudi v težkih časih, ko gospodarske in zdravstvene katastrofe trpinčijo človeško dušo in krepijo nadzor vsemogočne države.
Volivci so postali bolj občutljivi glede kriminala na visoki ravni. V času francoske četrte republike (1946-58), kaj šele v času tretje republike (1870-1940), nekdanjih šefov vlad po vsej verjetnosti ne bi obsodili na triletno zaporno kazen. Nova bojna krika v demokratični areni sta torej "transparentnost" in "odgovornost". Samo pomislite na Italijo, sicer znano po življenjskem slogu "arrangiarsi" oziroma "znajdi se, kot veš in znaš". Pa vendarle se je trikratni italijanski premier Silvio Berlusconi velikokrat znašel na zatožni klopi, dokler ga niso leta 2012 zaradi davčnih utaj obsodili na štiri leta zapora. Bolje pozno kot nikoli.
In potem je tukaj še Trump, Berlusconijev naslednik v vlogi glavnega populista na svetu, ki je poskušal ustrahovati in zaobiti ameriško sodstvo in kongres. Toda ko je bila demokracija v nevarnosti, kot je bila v mesecih po predsedniških volitvah leta 2020, so proti Trumpu razsodili tudi tisti vrhovni sodniki, ki jih je imenoval sam. Potem ko so njegovi privrženci 6. januarja zasedli Kapitol, je bil proces potrjevanja Joeja Bidna za novega ameriškega predsednika za kratek čas odložen, vendar ne tudi ustavljen. Institucije so se izkazale za mogočnejše od razjarjene množice.
Od Francije do ZDA v demokratičnih državah utrjujejo temeljno načelo vladavine prava, ne vladavine posameznikov (in posameznic). To sporočilo bi moralo pomiriti današnje Kasandre, ki napovedujejo vzpon despotizma. Nekateri utegnejo nergati, ker bo Sarkozy, če bo sodišče zavrnilo njegovo pritožbo, na koncu odslužil samo leto dni kazni, pa še to v udobju svojega doma, zgolj z elektronsko zapestnico okoli gležnja.
Toda veliko bolj pomemben nauk te drame o zločinu in kazni je superiornost prava, ki izhaja že iz angleške Magne carte, spisane leta 1215. Vseh 63 členov te velike listine svoboščin je mogoče povzeti v eno samo zapoved: Noben vladar ni nad zakonom!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
