Bitka za Ukrajino se je vnela na začetku leta 2008. Ker so bile cene nafte visoke, Putinova vladavina pa zakoreninjena, se je Rusija začela osredotočati na svoje najbližje sosede. S poletno vojno v Gruziji je Kremelj pokazal svojo odločenost in ambicije, toda glavni strateški dobitek je bila vedno Ukrajina. Istočasno je začel Zahod vabiti Ukrajino v svojo orbito. EU jo je povabila v Vzhodno partnerstvo, ZDA pa so jo spodbujale, naj zaprosi za članstvo v Natu.
Od tega trenutka je bilo jasno, da se bodo napetosti zaradi Ukrajine samo še stopnjevale. Toda v naslednjih štirinajstih letih so članice EU sprejele cel niz nevarno zapletenih pobud. Ker niso bile sposobne uskladiti svojih pravnih, varnostnih in finančnih politik, so ustvarile okoliščine, ki so omogočale vojno.
Pravno gledano je EU uresničevala strategijo privlačevanja. V okviru svojega Vzhodnega partnerstva je spodbujala počasno, vendar vztrajno približevanje ukrajinske pravne, politične in gospodarske ureditve evropskim standardom. Ko je jasno predstavila svoje geopolitične namene, je poudarila, da se bo morala Ukrajina odločiti ali za Bruselj ali za Moskvo, da se ne bo mogla pridružiti ruski Evrazijski ekonomski uniji in hkrati podpisati pridružitvenega sporazuma z EU.
Nasprotno pa so področju varnostne politike vladala nesoglasja. Medtem ko so se ZDA, Združeno kraljestvo in Poljska že od nekdaj zavzemale za pridružitev Ukrajine Natu, so ji Nemčija, Francija in Italija nasprotovale. Od Natovega vrha v Bukarešti aprila 2008 do skupnih urjenj in oskrbovanja z vojaško opremo, ki so sledili po ruski invaziji na Krim leta 2014, je Zahod ves čas pošiljal mešane signale. Ti so bili prešibki, da bi Rusijo odvrnili od njenih namenov, vendar hkrati preveč grozeči, da bi jih lahko Kremelj kar prezrl. Dvoumnost je postala formula za zaostrovanje.
Sama dvoumnost, kar zadeva varnost, morda ne bi bila usodna, če bi Evropa uresničevala učinkovito finančno strategijo, s katero bi dopolnila svoj pravni pristop. Gospodarsko in finančno stabilno Ukrajino bi lahko morda še naprej vleklo k orbiti EU, vse do takrat, ko bi pridružitev Natu postala drzen, vendar izvedljiv, morebiti celo nepotreben korak. Domači nemiri, državljanska vojna in ruska invazija se morda ne bi nikoli zgodili.
Pa so se. V dveh ključnih trenutkih, ko je Ukrajina najbolj potrebovala finančno pomoč, se Evropa ni zmenila zanjo.
Prvič, Ukrajina, podobno kot večina vzhodnoevropskih držav, med globalno finančno krizo leta 2008 ni bila deležna ustrezne pozornosti. Ker je bila polovica vseh predkriznih ukrajinskih posojil najetih v tujih valutah, bi lahko zamenjalne linije v dolarjih ali evrih bistveno prispevale k temu, da država ne bi doživela finančnega zloma. Medtem ko so ZDA zagotovile zamenjalno linijo za Mehiko, članice evroobmočja niso bile pripravljene zagotoviti podobne pomoči niti Poljski in Madžarski, čeprav sta članici EU, kaj šele Ukrajini.
Ključna dejavnika, ki sta omogočila invazijo na
Ukrajino, sta
bila evropska razdeljenost in ambivalentnost
Ker je obupano potrebovala dolarje in evre, Ukrajina ni imela druge možnosti, kakor da se je obrnila na Mednarodni denarni sklad (MDS) in pristala na varčevalne ukrepe. Posledice tega so bili 15-odstotni padec BDP, 22-odstotna inflacija in huda kriza v ukrajinski industriji jekla. Vse to je omogočilo zmago proruskega kandidata Viktorja Janukoviča na predsedniških volitvah leta 2010. Janukovič je takoj prosil Kremelj za finančno pomoč in je Rusiji v zameno za 30 odstotkov nižjo ceno plina podaljšal najemno pogodbo za pomorsko oporišče Sevastopol na Krimu.
Drugič, leta 2013 je Ukrajina pošteno začutila tudi negativne posledice zategovanja monetarne politike v ZDA. Ko je Ben Bernanke, tedanji šef Federal Reserve, ameriške centralne banke, samo omenil, da utegne prekiniti kvantitativno sproščanje, so se dolarji z razvijajočih se trgov začeli takoj vračati v ZDA. Z izposojanjem denarja povezani stroški Ukrajine so s sedem do osem odstotkov poskočili na več kot enajst odstotkov. Hkrati je Putin, ki mu ni bilo všeč, da je Ukrajina vedno bliže pravnemu redu EU, uvedel sankcije zoper ukrajinski uvoz in začel tako imenovano čokoladno vojno. Ukrajina se je že konec leta 2013 soočila s plačilno nesposobnostjo in recesijo.
Rusija je takoj zagrabila priložnost in je Ukrajini ponudila naslednje: če Janukovič ne bo podpisal pridružitvenega sporazuma, bo Ukrajina od Rusije vsako leto prejela subvencije v višini dvanajst milijard dolarjev in številne gospodarske ugodnosti, če ga bo podpisal, pa bo Rusija še dodatno zaostrila svoje sankcije.
Evropski gospodarski in finančni izvedenci niso prepoznali niti, kako resno misli Rusija, niti, v kakšnih težavah se je znašla Ukrajina. Nemški funkcionarji so ocenili, da bi lahko morebitne ruske sankcije letno povzročile za okoli tri milijarde dolarjev škode, kar je le delček ukrajinske ocene, nedvomno strateško napihnjene, ki je znašala 160 milijard dolarjev letno. Slepa za dejstva in geopolitične posledice svojega stiskaštva je EU dala Ukrajini protiponudbo v višini 610 milijonov evrov, kar je pomenilo manj kot desetino ponujene ruske pomoči.
Zaradi pritiskov Kremlja in podcenjujočega odnosa EU je Janukovič na koncu odstopil od podpisa pridružitvenega sporazuma. Raje je sprejel dodatne popuste za plin in ugodno posojilo Rusije v višini 15 milijard dolarjev. Vojne verjetno ne bi bilo tudi tedaj, če bi Ukrajina v celoti zavrnila Evropo. Toda medtem ko se je Janukovič spopadal s finančno skopostjo Evrope, si je EU s svojo strategijo privlačevanja že zagotovila naklonjenost Ukrajincev.
Ali bi bila drznejša finančna ponudba tedaj bolj realna, glede na nesoglasja znotraj EU in korupcijo v Ukrajini, ostaja predmet razprave. Kakorkoli že, nakopičena protislovja so spodbudila majdanske proteste, ki so z oblasti odnesli Janukoviča, vendar hkrati utrli pot za priključitev Krima Rusiji, ruski vdor v regijo Donbas na vzhodu Ukrajine in sedanjo vojno. Martin Schulz, tedanji predsednik Evropskega parlamenta, se je nedvomno izrazil premilo, ko je izjavil: "Mislim, da smo podcenili dramatičnost politične situacije v Ukrajini."
Ponudba, ki jo je Evropa dala Ukrajini, je bila s pravnega vidika privlačna, z vojaškega ambivalentna in s finančnega skopa. Bila je preobsežna, da bi lahko Rusija nanjo gledala zlahka, prešibka z vidika obrambe, da bi bila učinkovita kot sredstvo odvračanja, in preveč skopa, da bi muhaste ukrajinske elite zaradi nje ostale na proevropski poti, ko je bilo to najbolj pomembno. Brez vsesplošne strategije je bil pristop Evrope recept za katastrofo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
