(KOMENTAR) Od covida prek Kijeva v kampanjo

Kampanja pred parlamentarnimi volitvami 2022 se uradno začne v četrtek, sezona predstavitev kandidatnih list in programov se končuje. Tako so minuli vikend zborovali še v LMŠ, ki ima letos povsem drugačne startne pozicije kot 2018., in Gibanju Svoboda, ki jo je ustanovil Robert Golob. Potem ko KUL, najprej zasnovana za projekt menjave Janševe vlade s konstruktivno nezaupnico, ni bila sposobna vzpostaviti skupnega "spitzenkandidata", ki bi za volilno zmago izzval Janeza Janšo, se je v tej poziciji vzpostavil padli dolgoletni šef Gen I. Ni nov politični obraz, nastopal je v več vlogah in strankah, je pa prvič čisto v prvi vrsti. Tam je na sobotnem kongresu k njemu prisedel Zoran Janković, ljubljanski župan, ki ima za vratom še vedno več odprtih postopkov in bogato zalogo afer. V Ljubljani navkljub sencam spornih poslovno-političnih praks doslej nihče ni ogrozil njegovih županskih zmag. A že njegova pojava je ta vikend sprožila kar nekaj dvignjenih obrvi, če ne že kaj več, desnici pa dala dodatno municijo za obstreljevanje Goloba.

Po trenutnih javnomnenjskih merjenjih je Golob edini, ki se lahko z Janšo udari za relativno zmago. Slednja je za naracijo in agendo političnega delovanja radikalizirane SDS ključna, partnerji in zavezniki so bili za Janšo sploh v zadnjih fazah kampanje drugotnega pomena in brez težav tudi žrtvovani v imenu tega cilja. Večni šef SDS je čez noč iz covidne vojne prestopil v ukrajinsko, s tem pa na teren, kjer spet lažje usmerja pozornost. Zato je bila optika poti višjegrajske trojice v Kijev k Volodimirju Zelenskemu - tistemu ukrajinskemu predsedniku, ki so ga SDS-mediji ob izvolitvi zasmehovali - pri mnogih tujih medijih drugačna kot odziv dela slovenske javnosti, ki je v tem razumljivo prepoznala (tudi) predvolilno akcijo. Janša upa, da bi lahko Ukrajina zasenčila vprašanja o slabem upravljanju epidemije in z njo povezanih aferah, kondiciji zdravstva, dostopnosti storitev, načrtno sesutega plačnega sistema, v katerem so ključne bitke dobili zdravniki, katerih naklonjenost si kupuje vlada, "haranju" po gospodarstvu in državnih institucijah ... Ključni element tega načrta je še orbanovsko-putinovski model prevzema RTV, najprej televizije, nato še multimedijskega centra, ki je ključni javni medij pahnil v hudo notranjo krizo, konflikte, demontažo, ki je ne bo mogoče popraviti leta. Zaupanje v medije še pada. Da je za Janšo strateško obvladovanje RTV-vzvodov, se je nazorno pokazalo v četrtek, ko ga v Tarčo na soočenje ni bilo, ker si je za Odmeve rezerviral solonastop. V nedeljo je bil "ekskluzivno" še na prijateljskem Planetu. Janša je konfiguracijo izrednih razmer za prve redne volitve po letu 2008 prilagodil potrebam SDS in ni videti, da bi se opozicija zavedala, koliko ji je (že) vsilil tempo, smer kampanje in podstavil možnih pasti.

Uradni začetek kampanje izrisuje igrišče, na katerem se bosta dva borila z zmago, zelo pomembna za bodoča politična razmerja pa bo predvsem bitka za parlamentarni prag in pozicije tik nad njim. Tam je kar gneča. Za manjše plejerje bo pomembno, koliko bo prelivanja glasov, taktičnega glasovanja v smer tistih, ki se bodo borili za zmago. Razumljivo je, da Ukrajina z vsemi posledicami tudi prvovrstna notranjepolitična tema, a hkrati bi bilo povsem nerazumljivo, če bi postala še dimna zavesa, za katero bi se skrilo vse, česar se je v tej državi nakopičilo v zadnjih letih. Vprašanja o perspektivah slovenske demokracije se bodo razreševala na naših volitvah.