Chapeau*

Uroš Gramc Uroš Gramc
20.09.2020 19:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Namesto da bi uživali, s(m)o si grizli nohte, nervozno postopali, večina pa je celo zatiskala oči, odvračala pogled od ekrana ali preklopila z drugega progama nacionalke ob enem največjih uspehov slovenskega športa, kar si jih lahko zamislimo. Takšna je bila drama na Dirki, kolesarskem spektaklu z veliko začetnico, katerega vrh sta krojila le (!) Slovenca. Tadej Pogačar in Primož Roglič ne le, da sta poskrbela za zgodovinski, sanjski uspeh slovenskega športa, ob tem sta uprizorila napeto dramo, ki bo v zgodovino francoske pentlje zapisana v posebnem poglavju.
Kaj več si ob tem res ne bi mogli želeti, takšne promocije naše kolesarstvo še ni imelo, šport le redko, država pa tudi. Edina slabost tega je, da lahko zmaga le eden, in ker je pač večina imela svojega (tihega) favorita, je kdo razočaran. In ob tem še presenečen, šokiran, pretresen, ker Roglič si takšnega poraza ni zaslužil. A ga je s poklonom izjemnemu mlademu rojaku s "chapeau" (po slovensko kapo dol) že v ciljni areni športno priznal in prenesel, zato gre velik chapeau tudi njemu. V bistvu pa tudi njunim staršem, družinama, trenerjem in klubom in vsem, ki so k vsej evforiji kaj prispevali, teh pa je v Sloveniji, tako čez palec, vsaj za kak milijon. Ker smo pač tako majhni, da se na vsakem koraku najde kdo …
V resnici smo veliki, prevečkrat to pozabimo in je fajn, ko se spet spomnimo. Te dni se ponosno hodi po Franciji kot Slovenec, ko za nami vzklikajo Roglič in dvigujejo palec, kako se prav izgovori Pogačar, radovedno sprašujejo kar povprek. Gledalci gledalce, novinarji gledalce, novinarji novinarje, eksplozija zanimanja je za naša šampiona, od kod prihajata. Če bi bil le eden, bi verjetno vprašali: Slovenija, kje je to? A ker sta dva, jih že bolj zanima, kaj, za vraga, je s to državo z le dvema milijonoma prebivalcev, da ima takšna asa.
Saj ko se malce počohajo po lasišču, se spomnijo še Luke Dončića, Tine Maze, slovenskih skakalcev, zlate košarkarske reprezentance, celo Bojana Križaja … In ko je še Luka Mezgec drugi, odvrnejo, itak, če je Slovenec. A težko je odgovarjati tej radovednosti, vrednotiti in primerjati slovenske uspehe, ker so vsi po vrsti izjemni. Če upoštevamo le 13 zlatih olimpijskih kolajn, vse s svetovnih prvenstev, kristalne globuse pa Zavčeve šampionske pasove, Gajserjeve rdeče številke … In ko k temu prištejemo romanja v nogometni Amsterdam, košarkarski Carigrad ter odbojkarski in zdaj še kolesarski Pariz, ni naloga nič lažja.
Je pa spoznanje sladko, da kljubujemo velikim nacijam, čeprav se moramo zahvaliti tudi globalizaciji športa, da se uspehi vračajo v domovino. Kot imamo le Jana Oblaka v Atleticu in Josipa Iličića v Atalanti, imamo Rogliča v kolesarskem Bayernu ali Pogačarja v Liverpoolu. Na srečo je vsaj šport pošten, da vložek vrača. "Chapeau" tudi njemu.
*poklon, kapo dol, po francosko

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta