Gregor Grosman
Skoraj tri mesece je največji transportni helikopter na svetu Mil Mi-26, ki je visok kot trinadstropna hiša, skrbel za popestritev ploščadi mariborskega letališča. Sedaj je težkokategornik zapustil Maribor in poletel proti Rigi, kamor bo prispel po sedmih urah letenja. "Nismo Boeing ali Airbus. Smo helikopter," nam je odgovoril pilot, ko smo ga vprašali kako dolgo bo trajal let.
Pilotska kabina 30 let starega tovornega helikopterja (štirje so potrebni za upravljanje tega orjaka: pilot in kopilot, ter letalski tehnik in navigator), ki je v Maribor 22. septembra na trimesečno parkiranje priletel iz Južnega Sudana, ni pod pritiskom. Zato lahko letijo na najvišji višini 6500 metrov, smo izvedeli od kopilota, ki je dodal še, da je najbolj udobno leteti med 3000 in 4000 metri. Delovni stroj Mi-26, ki je prazen težek 26 ton, njegova največja vzletna teža z obešenim tovorom pa znaša kar 56 ton, bo tako odslej parkiran v Latviji, morda pa ga tam čaka že tudi nova naloga. Tega osem članska posadka ni vedela.
Posadko so iz Kaliningrada s propelersko cessno 208B grand caravan, ki je kot helikopter v lasti družbe Skol Airline, že v petek pripeljali v mesto ob Dravi, kjer so prespali in se s taksiji v soboto zjutraj kmalu po osmi uri odpeljali na tukajšnje letališče. Nemudoma so pričeli v več mesecev parkiranega helikopterja odstranjevati ponjave, v notranjost tovornega prostora zlagati svojo prtljago in že kmalu je sledilo ogrevanje motorjev. Pilot in kopilot nista bila preveč zgovorna, konec koncev sta imela pomembno nalogo preizkusiti delovanje vseh sistemov. Ostali pa smo nestrpno čakali njun ukaz: "potrebujemo gorivo", ki bi pomenil, da je helikopter pripravljen na polet.
Preden sta se glavni rotor s premerom 32 metrov in repni s premerom 7,6 metra zavrtela, so tehniki podrobno pregledali vsako odprtino helikopterja. Da bi zaščitili vremensko postajo pa se je letališče odločilo, da ga bodo potegnili nekaj deset metrov stran v smeri vzletno/pristajalne steze. Mi-26 je tako naširoko zazijal, odprl vrata tovornega prostora, kjer se poleg štirih rezervoarjev za gorivo s skupno kapaciteto približno 12.000 litrov, ki doseg helikopterja podaljša na 1600 kilometrov, skriva tudi kovinska cev za
A čakali smo zaman. Okoli 9.30, po testu zmogljivih motorjev - vsak lahko proizvede neverjetnih 11.400 konjskih moči (8500 kW) -, ko so se rotorji že nekaj minut vrteli skoraj s polno hitrostjo, je pilot turbine ugasnil in stopil iz helikopterja. "Imamo manjšo težavo," nam je povedal, tehnik pa je vzel v roke dober meter dolg ključ. Če ne prej, je takrat človeku jasno, da pri tem orjaku ni nič majhnega, tudi težave ne.
Posadka se je sicer sproščeno odpravila na toplo, v notranjosti letališča so čakali, da tehnično osebje opravi z delom. Več kot tri ure smo čakali in iz daljave opazovali majhne postave, ki so se sprehajale po zunanjosti trupa. Večkrat smo previdno vprašali, kako majhna je težava, a posadka ni šla v detajle. Malo pred trinajsto uro je padla odločitev: Mil Mi-26 tega dne ne bo šel na pot. Helikopter so še natočili gorivo, nato pa je še zadnjič prenočil na ploščadi letališča Edvarda Rusjana Maribor.
Megleno nedeljsko jutro pa je bilo za posadko bolj uspešno. V dobri uri so ponovno preverili delovanje vseh sistemov in se ob 9.30, ko je meglo že pregnalo sonce, dvignili v zrak. Novim delovnim nalogam naproti.
