Zoran Mijatović
"Saj sanjaš o tem, ampak ... Da se ti vse tako poklopi. Ne, nisem še dojel," Domen Prevc še vedno ne more verjeti, da je zamenjal Timija Zajca na svetovnem skakalnem prestolu. Saj morda še kdo drug težko verjame; če izvzamemo letalnice, je 25-letnik nazadnje na skakalnici slavil lani v Saporu, pred tem pa več kot sedem let ne. V Engelberg leta 2016, ko se je predstavil kot senzacija v rumeni majici, datira predzadnja takšna zmaga v svetovnem pokalu. A tokrat se je z veliko skakalnico v Trondheimu spoprijateljil že na uvodnih treningih, ko je bil tretji, nato pomagal mešani oziroma moški ekipi do srebra in zlata, dodal tretje (ali drugo, če hočete, saj je zmagal Norvežan Marius Lindvik) mesto še v kvalifikacijah, na tekmi pa bil najboljši. Že po prvi seriji: "Takrat je v meni močno vrelo. A niti sam ne vem, zakaj sem si tako močno zaupal, da znam, da lahko oddelam, kot se spodobi. V prvi seriji sem storil še manjšo napako, zato sem si pred drugo rekel, da samo še to popravim, pa bo." In je delovalo. Prevcu je tudi v drugo uspel skok, vreden zlata. Prvak, ki z izjemo že omenjenega prebojnega leta 2016 pregovorno slovi po neuspešnih začetkih sezone, je s posamično zlato medaljo dobil nov zagon. "Julija in avgusta, ko mi ponavadi zmanjka 110 odstotkov, se bom lažje spomnil, zakaj garam."
Nepoštena zelena črta v pomoč
Ko zdaj gledamo uradne rezultate, se zdi, da je zmagal z lahkoto, s 15 točkami prednosti. A v trenutku nastopa je kasneje diskvalificirani Norvežan Marius Lindvik letvico postavil zelo daleč. Zelena črta, ki je predstavljala mejnik za zmago, se je pomaknila skoraj na dolžino 140 metrov. Nepošten pritisk, bi lahko rekli. A pozitivni Domen v tem najde motiv: "Zelena črta mi zelo pomaga, da izvlečem še zadnje metre. Tako ali tako bi finalni skok nesel daleč. Ko pa sem videl zeleno črto, sem samo še gledal, da bom lepo pristal. Sneg je bil namreč že pošteno razrit, saj je bilo precej toplo." Načrt je uspel, a da bi to bil skok kariere, se najmlajši brat v dinastiji Prevc, ki ima perfekcionizem v genih, ne strinja: "Bi našel že kakšne boljše, denimo letošnje kvalifikacije v Saporu ali Lake Placidu." Ja, na Japonskem jih je osvojil enkrat, v ZDA dvakrat, kar je skupno vredno 9000 evrov. No, na svetovnem prvenstvu je v žep skupno pospravil 54.000 evrov. Pa Trondheim še vedno ne sodi med njegove najljubše skakalnice - tudi če odštejemo letalnice. "Lillehammer, Klingenthal, Willingen ..." kar ne neha naštevati, katere so mu še vedno "bolj domače."
Lindvika sploh videl ni
Je pa njegov naslov prvaka vsaj v tujih medijih ostal v senci škandala oziroma norveške goljufije z dresi. Tudi Domnu najprej ni bilo jasno, zakaj tako dolgo čaka na podelitev nagrad. "Sprva sem mislil, da bodo pač vse na novo merili. Nisem vedel, da je bila kakšna pritožba. Šele po diskvalifikaciji sem slišal, da so Norvežani nekaj všili v drese, v nedeljo pa sem videl video. Sicer pa sem imel sam s sabo toliko dela, da nisem uspel ujeti vsega dogajanja. Recimo Mariusa Lindvika in ostalih Norvežanov sploh nisem nič videl. Sploh mi ni jasno, kdaj so odšli s skakalnice." No, z enim Norvežanom je vendarle spregovoril nekaj besed. Zmagovalca je namreč na slavnostni sprejem povabil norveški princ Haakon: "Omenil mi je klasične stvari, da so mu skoki zanimivi, da jih pogleda še raje kot tek in da je tudi njegov oče skakal ..."
Še bolj se je Domen spoprijateljil s srebrnim Japoncem Rjojujem Kobajašijem, za katerega pravi, da ima okoli sebe pozitivno avro. Dvojni uspeh sta s sestro Niko proslavila v umirjenem slogu - pritrdil je šali, da s sokom -, čestitke pa jima je poslal tudi brat Peter. Sicer pa, kot sam pravi, skuša evforijo namenoma potisniti malo na stran: "Sezona še traja, fokus je na njej." Celo tako močno, da je sprva nameraval ostati na Norveškem do četrtkove tekme v Oslu, "a zdelo se mi je pošteno, da se pridem z medaljami pokazat in da si vzamem čas za ljudi, ki me spodbujajo in so prav tako zaslužni zanje."
