Petra Vidali
Nocoj ob 19. uri bo v Kozlerjevi dvorani v Pivovarni Union v Ljubljani 200. ponovitev predstave Jez. Dramo je leta 1987 napisal takrat 26-letni irski dramatik Conor McPherson, na oder ljubljanske Male drame pa jo je 23. aprila 2001 v prevodu Tine Mahkota postavil Mile Korun. Od petih igralcev je imel takrat Borštnikov prstan Ivo Ban (Jack), vmes sta ga dobila Igor Samobor (Jim) in Saša Pavček (Valerie), samo še vprašanje časa je, kdaj ga bosta dobila Aleš Valič in Branko Šturbej. Samobor in Ban sta dobila za ti vlogi Borštnikovo nagrado za igro, no, Samobor jo je dobil še za vlogo Ponyja Williama v Harrowerjevih Nožih v kurah v režiji Mateje Koležnik. Noži so dobili leta 2001 Borštnikov grand prix, nagrado za režijo pa je dobil Janez Pipan za Bakerjevo Uršulo. Kakšna sezona, kakšna dramatika, kakšna Drama! Noži in Uršula so živeli še približno dve leti, precej za predstavi na velikem odru, Jez na malem odru pa še 18 let. Pred štirinajstimi dnevi so iz SNG Drama Ljubljana sporočili, da bodo predstavo nehali igrati z 200. reprizo in da bodo 197., 198., 199. in zadnja predstava zunajserijske, za pravim točilnim pultom v pivovarni. Vstopnice so pošle v enem dnevu.
Nalezljiv užitek in mojstrstvo v detajlih
Stotridesetminutno predstavo brez pavze je ob publiki soglasno vzljubila tudi kritika. Blaž Lukan je zapisal: "Jez je uprizoritev iz enega kosa, naporna, a plodna, brez napak (...) Na površini so neobvezni dialogi ob pivu pa prigodne zgodbice o duhovih, znotraj pa tiči sporočilo o 'jezu'. Za povrhnjico iz besed se skriva nakopičena 'nema' snov, ki preti, da bo predrla zaporo in se razlila po okolici. To snov v Jezu določa paradigma samote in osamljenosti. Štirje moški - predvsem pa trije samci - živijo v odročnih krajih osamljeno življenje, ki je polno vračajoče se preteklosti in neizpolnjene prihodnosti. Ženska, ki se naseli v njihovem svetu, pa je samotna; razlog za njeno bolečino je hčerkina smrt. (...) Junaki Jezu agirajo navznoter, intenzivno, prezentno tako v lastnem delovanju kot v spremljanju tujega, z razločno izrisano karakterno pojavnostjo. V njihovi igri je nalezljiv užitek in mojstrstvo se razkriva v detajlih, poslušanju, odzivanju in natančnem odmerjanju besed (za to imajo zasluge tudi prevajalka Tina Mahkota, dramaturginja Darja Dominkuš in lektorica Tatjana Stanič) oz. dejanj." O igralskih kreacijah je zapisal: "Ivo Ban je kot Jack nekakšen motor pripovedi in njenega zapletanja, njegov osnovni ton je mehkoba, tipiziranje lika izpelje občutljivo, s komičnim pridihom, a tudi z namigom grenkobe, ki bruhne na dan v njegovi zgodbi o nesojeni ljubezni. Branko Šturbej je prijazni in ne ravno podjetni točaj Brednan, ki se odlikuje kot zvesti poslušalec: na njegovem obrazu se sobesednikova pripoved nazorno zrcali, z občutkom pa izvede prehode v zmedenost in jecljanje, ki razkrivajo njegovo zadrževano željo po ženski. Igor Samobor je za lik Jima našel učinkovit in smešen 'model' v križu trdega in okorelega samca in pivca, ki pa ne gre čez mejo, in ga opremil s serijo togih gibov, dolgih gest in zabodenih pogledov ter mu v pripovedi o prikaznih tipološke meje razširil in nas napotil v njegovo 'ozadje'. Finbar Aleša Valiča je razpet med postavljaštvo edinega poročenca med samci in njegovo avtentično ranljivost; v pripovedi o lastnem strahu pa se razkrije, da je iz iste snovi kot njegovi prijatelji in da ima lahko samota mnogo obrazov."
O igri Saše Pavček pa je Petra Pogorevc zapisala: "Še posebno težka naloga je v tej bizarni moški druščini namenjena Valerie, ki jo odlično odigra Saša Pavček; če se do njenega monologa podijo po zraku štorije o škratih, vilinskih bitjih in duhovih, je namreč prav ona tista, ki jez dokončno poruši. Do usodnega trenutka obvladana, vljudna in tudi zavzeta poslušalka, ki pušča gledalca v ugibanju, ali jo zgodbe navzočih moških res zanimajo in do katere mere ji laskajo njihovi komplimenti, tedaj izbruhne v pretresljivo, toda še malo ne patetično izpoved o zgodbi svojega življenja."
Ena največjih gledaliških sreč
Igralce smo pred zadnjo predstavo vprašali, kaj toliko let srečevanja za istim šankom naredi igralcu. Kaj se v osemnajstih letih zgodi z besedilom, z likom, s človekom, ki ga igra?
Saša Pavček: "Jez je dobro napisana in dobro zrežirana psihološka igra, kjer se ljudje med seboj pogovarjajo, se slišijo, čutijo. V takem gledališču je lepo igrati. V svetu, kjer si slišan, pa lepo živeti. Je tudi igra, kjer se stikata prostora živih in mrtvih. Tako kot se vsi liki zbližujejo med seboj, postaja tudi prostor onostranstva domač in topel. Ta igra me je naučila mirnejšega sobivanja s tistimi, ki jih ni več. Jez je tudi duhovita igra, ki nas je že med vajami radostila s humorjem. Veliko smo se smejali, na vajah, gostovanjih. Veliko internih štosov, ki sprostijo.
V 18 letih se je v realnem življenju zgodilo veliko, veliko hitrih sprememb, igra pa je na srečo zastala v času, kjer pripovedovanje zgodb, medsebojni ogenj in iskreno čustvovanje ohranjajo svojo moč. Po navdušenih reakcijah občinstva bi rekla, da je ljudem tako gledališče blizu. Meni tudi. In moja vloga mi je na srečo nudila veliko možnosti za osebno izpoved. Temu sem zelo hvaležna."
"Jez je dobro napisana in dobro zrežirana psihološka igra, kjer se ljudje med seboj pogovarjajo, se slišijo, čutijo. V takem gledališču je lepo igrati. V svetu, kjer si slišan, pa lepo živeti"
Zakaj, pravzaprav?
Ko sem prebrala, da se Jez poslavlja, sem ga želela videti še enkrat - no, saj nisem kaka rekorderka, prej sem ga videla dvakrat, nekateri so ga obnavljali skoraj vsako leto - in mu ob slovesu posvetiti zapis ljubiteljice. V elektronskem pismu igralcem se mi je zapisalo, da pripravljam "nekrolog za Jez". Nezavedno sem najbrž izbrala ta izraz tudi zato, ker so zgodbe, ki jih govorijo v Jezu, zgodbe o vseh naših mrtvih in vsem mrtvem v nas, zavestno sem pa mislila na slavilni življenjepis predstave, ki je več ne bo. Nekdo mi je odpisal, da ga je ob besedi nekrolog "kar zazebe".
Potem sem v sredo gledala 199. predstavo. Seveda sem te dni videla tudi fotografije prvih predstav, seveda se spomnim svojega prvega Jeza na Borštniku in seveda razumem, kaj je 18 let. Ampak ko sem jih gledala, so bili že spet božanski in, prisežem, še vedno "malo čez petdeset" (Jack), "malo čez trideset" (Brendan), "malo čez štirideset" (Jim), "blizu petdeset" (Finbar) in "malo čez trideset" (Valerie). Pa tudi če bi bili kdaj kako leto več - a ni to zgodba o ljudeh, ki so že prišli do nekega svojega bistva, do nekega svojega šanka in bodo bolj ali manj takšni tudi čez pet, deset, osemnajst let? Med aplavzom sem se začudena vprašala: zakaj, pravzaprav, se zdaj poslavljam od tega? In potem mi je nekdo še rekel: "Da ne bi slučajno pisala nekrologa. Saj si videla, kako publika še zmeraj sprejema predstavo. Kadarkoli lahko z njo napolnijo dvorano. Vsaj dvajset let bi morala dočakati."
Po drugi strani pa, pravijo, je dobro vzeti slovo, preden je prepozno. Ne vem. Vsekakor tega zdaj (še) ne bom imenovala nekrolog. Vesela sem, da sem še enkrat videla tako živo predstavo. Hvala.
Predstava, ki prinese katarzo
Darja Dominkuš, ki je kot dramaturginja predstavo utemeljila pred osemnajstimi leti in jo ves čas spremljala, ob zaključku pravi: "Predstava Jez je ena redkih, ki gledalcu prinesejo katarzo, tisto pravo očiščenje skozi strah in sočutje, kot ga opisuje Aristotel. Mislim, da je v tem skrivnost njenega uspeha pri občinstvu in tudi njenega dolgega življenja. Pa seveda v izvrstnih, avtentičnih igralskih kreacijah irskih 'posebnežev', nekoliko čudaških v svoji odmaknjenosti, a tako človeških v svojih življenjskih situacijah.
Dobro se spomnim, da smo si na samem začetku vaj, ko smo tipali po že proslavljenem besedilu Conorja McPhersona, zastavili zelo 'skromne' cilje v smislu: režija sploh ne sme biti vidna, za igralce se mora zdeti, da sploh ne igrajo, dialog pa mora biti tak, kot da smo muhe na steni in mu samo prisluškujemo. Med vajami smo vzljubili te čudaške Irce in bili potem zadovoljni, ko je predstava očarala z nepretencioznostjo, s humorjem, predvsem pa s svojo človeškostjo. V vseh teh letih stopnjujočega se pritiska tehnologije in umiranja humanizma naša uprizoritev Jeza še zmeraj deluje kot zdravilo. Ne spomnim se, da bi bil po predstavi kdaj kdo slabe volje. Največkrat se gledalci sami pri sebi nasmihajo ali pa živahno komentirajo, kar so videli.
Ko sem pred dobrima dvema letoma (čeprav sem si to želela že vsaj od premiere Jeza) obiskala Irsko in tudi nekaj podeželskih pubov sredi tiste prelepe, a odmaknjene pokrajine, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Kot da se v tistem slikovitem prostoru z velikim šankom vsi nekako razumemo, ker smo tako ljubeznivi točaji kot bolj ali manj čudaški obiskovalci samo ljudje s svojo samoto in s svojimi strahovi in največ, kar imamo, je naš čas, da ga podelimo z drugimi."
Predstava, ki prinese katarzo
Darja Dominkuš, ki je kot dramaturginja predstavo utemeljila pred osemnajstimi leti in jo ves čas spremljala, ob zaključku pravi: "Predstava Jez je ena redkih, ki gledalcu prinesejo katarzo, tisto pravo očiščenje skozi strah in sočutje, kot ga opisuje Aristotel. Mislim, da je v tem skrivnost njenega uspeha pri občinstvu in tudi njenega dolgega življenja. Pa seveda v izvrstnih, avtentičnih igralskih kreacijah irskih 'posebnežev', nekoliko čudaških v svoji odmaknjenosti, a tako človeških v svojih življenjskih situacijah.
Dobro se spomnim, da smo si na samem začetku vaj, ko smo tipali po že proslavljenem besedilu Conorja McPhersona, zastavili zelo 'skromne' cilje v smislu: režija sploh ne sme biti vidna, za igralce se mora zdeti, da sploh ne igrajo, dialog pa mora biti tak, kot da smo muhe na steni in mu samo prisluškujemo. Med vajami smo vzljubili te čudaške Irce in bili potem zadovoljni, ko je predstava očarala z nepretencioznostjo, s humorjem, predvsem pa s svojo človeškostjo. V vseh teh letih stopnjujočega se pritiska tehnologije in umiranja humanizma naša uprizoritev Jeza še zmeraj deluje kot zdravilo. Ne spomnim se, da bi bil po predstavi kdaj kdo slabe volje. Največkrat se gledalci sami pri sebi nasmihajo ali pa živahno komentirajo, kar so videli.
Ko sem pred dobrima dvema letoma (čeprav sem si to želela že vsaj od premiere Jeza) obiskala Irsko in tudi nekaj podeželskih pubov sredi tiste prelepe, a odmaknjene pokrajine, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Kot da se v tistem slikovitem prostoru z velikim šankom vsi nekako razumemo, ker smo tako ljubeznivi točaji kot bolj ali manj čudaški obiskovalci samo ljudje s svojo samoto in s svojimi strahovi in največ, kar imamo, je naš čas, da ga podelimo z drugimi."
