Za mnoge bog motociklizma še ni povsem prenehal dirkati, le z dveh koles se seli na štiri.
Po kar 26 sezonah, 432 dirkah, 115 zmagah in 235 stopničkah se je od karavane v motociklističnem svetovnem prvenstvu (SP) poslovil Valentino Rossi, devetkratni svetovni prvak, od tega sedemkratni v najvišjem razredu - najprej je to bil razred do 500 kubičnih centimetrov, nato motoGP. Z 89 zmagami v elitnem razredu je absolutni rekorder, s skupno 115 zmagami v vseh razredih SP pa je za le sedem zmag prekratek proti Giacomu Agostiniju. Ta ima osem naslovov svetovnega prvaka v kraljevskem razredu svojega časa (do 500 kubičnih centimetrov), skupno pa kar 15, a to še iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je lahko tekmovalo v več razredih. Predvsem zato so bili nekateri mejniki nedosegljivi celo za Rossija, največjega dirkača moderne dobe motociklizma.
1.
na lestvici vseh časov je v številu zmag (89), 2. v številu naslovov prvaka (7) v elitnem razredu.
432
dirk je odpeljal v treh razredih svetovnega prvenstva, 235-krat stal na stopničkah, 115-krat zmagal.
46
je ikonična številka, ki jo je ob prvi zmagi, leta 1979 na VN Jugoslavije na Grobniku, nosil že Valentinov oče Graziano.
24
ur Le Mansa je Rossijev naslednji dirkaški cilj.
To je bil sredi devetdesetih šport, ki je postajal vedno bolj marginalen, nišni in precej v senci formule ena, Rossi pa ga je pripeljal v gospodinjstva po celem svetu. Z rezultati in še bolj s svojo pojavo ter šaljivim karakterjem se je zasidral v srca navijačev in postal eden najbolj prepoznavnih športnikov na svetu. Enako velja za njegovo številko 46, ki jo je prvi nosil Valentinov oče Graziano leta 1979 na VN Jugoslavije na Grobniku, ko je tudi zmagal v razredu do 250 kubičnih centimetrov.
Ekspresni uspehi mladeniča, muke veterana
Zdi se, da se je veliki šampion za slovo odločil skrajni čas. To poletje se mu je v Silverstonu, Aragoniji in Misanu prvič zgodilo, da na treh zaporednih dirkah ni osvojil niti točke. Dve dirki zapored, v Misanu in v ZDA, je celo startal povsem z začelja. A ni se predal; na zadnji dirki se je uvrstil med deseterico, bolje rečeno - povsem na rob deseterice, za spodoben zaključek kariere. Če bi dlakocepili, bi sicer pomislili, da ga rojaka Franco Morbidelli in Andrea Dovizioso namenoma nista želela prehiteti - prvi, ker izhaja iz Rossijeve dirkaške šole (kot drugi tovrstni dirkači pa je imel posebej za zadnjo dirko na čeladi eno od znamenitih Rossijevih poslikav), drugi, ker je njegov moštveni tekmec. A to niti ni tako pomembno …
Abe vzornik njemu, on konkurentom
"Lahko je reči: konec je. A odločil sem se, da dam v Valencii vse od sebe, saj je to zame najslabša steza," se je 42-letnik, ki na tem dirkališču ni slavil že od leta 2004, spomnil na čase, ko je prav na jugovzhodu Španije leta 2006 (proti Nickyju Haydnu) in 2015 (proti Jorgeju Lorenzu) izgubil dvoboj za naslov prvaka. Tokrat je deseto mesto in konec kariere proslavil kar v kazinoju: "Prav tu pa mi je letos uspela najboljša dirka." No, še boljši je bil v avstrijskem Spielbergu, osmi, ko je ob naznanitvi, da bo naslednje leto postal tudi oče, objavil konec kariere.
Ko se je to res zgodilo, ob zaključnem krogu v Valencii, so dirkaškemu "doktorju" čestitali malodane vsi dirkači. Ne nazadnje je tudi na kariere vseh teh tako ali drugače vplival. Marc Marquez, druga legenda v nastajanju, je še donedavno v svoji otroški sobi imel Rossijeve posterje. Zanimivo, Rossijev vzornik je bil pa japonski dirkač Norifumi (po angleško kar Norick) Abe, relativno povprečen japonski dirkač iz preloma tisočletja, ki je Rossija kot novinec v boju za zmago na dirki za VN Japonske leta 1994 tako navdušil, da si je mladi Italijan v začetku kariere dal vzdevek Rossifumi.
Od Biaggija do Marqueza
Danes je Rossi nekdanji dirkač. Kot Giacomo Agostini, Kenny Roberts, Wayne Rainey, Kevin Schwantz, Mick Doohan, Casey Stoner, Jorge Lorenzo in drugi velikani, ki pa nikdar niso dosegli tako ikoničnega statusa kakor on. Že zato, ker je imel rivale v več generacijah - od Maxa Biaggija na prelomu tisočletja do zadnje velike zvezde, Marca Marqueza.
"Ni me še udarilo, da je to res konec. Najbrž me bo marca, ko se bo spet začelo," je slovo pospremil junak dneva, ki je zasenčil celo prvo Ducatijevo trojno zmago v zgodovini (Bagnaia pred Martinom in Millerjem). A dirkanja zanj še ni konec; mož, ki je v preteklosti že testiral tudi Ferrarijev dirkalnik za formulo ena, se naposled seli na štiri kolesa. Njegova želja je naslednje leto nastopiti na dirki za 24 ur Le Mansa.
